Pamflet

Bernard Nežmah je tokrat v svojem značilnem slogu med drugim pisal tudi o “uničenju” čudovitega nasada japonskih češenj, ki so na poti gradnji nove stavbe Nacionalnega inštitut za biologijo (NIB). Kot mnogokrat je zaradi površnosti in značilne kvazi dušebrižnosti glede posegov v naravo ter njemu tako ljubega hkratnega relativiziranja okoljskih rabot desničarske vlade, udaril popolnoma mimo. Ker pa tako pisanje ustvarja javno mnenje, mi dovolite, da pojasnim nekaj okoliščin v zvezi z nesrečnimi češnjami, njihovo zasaditvijo in ohranitvijo.

Kot častni član NIB in nekdanji predstojnik Oddelka za biologijo, BF, ki je imel leta 2000 čast posaditi prvo japonsko češnjo z njeno cesarsko visokostjo princeso Sajako in takratnim ministrom za okolje Janezom Podobnikom, imam do teh češenj poseben odnos in dobro vem, kakšen pomen imajo za Japonce in njihovo kulturo. Kljub temu pa je potrebno povedati sledeče: od 300 darovanih češenj jih je bilo na lokaciji ob Večni poti vzdolž nekdanjega objekta predvidenega vhoda v novi botanični vrt (ki je kasneje večinoma pripadel NIB) zasajenih le 71 (kje so preostale, ne vem). Vem pa, da je bilo v dvajsetih letih kar nekaj od prvotnih češenj zamenjanih oz. nadomeščenih z novimi drevesi, ker so prvotna zaradi različnih vzrokov propadla. Med drugim, žal, tudi tista prva češnja, ki sva jo zasadila s princeso. Japonske češnje namreč niso avtohtona drevesa, občutljiva so za številne, zlasti glivične okužbe in zato niso ravno dolgoživa. To je pred leti ugotovila tudi ekipa strokovnjakov iz Gozdarskega Inštituta, ki so jo zaradi načrtovanja novega poslopja NIB pooblastili, da ugotovi, kakšno je zdravstveno stanje češenj in kaj bi lahko storili, da bi ob gradnji kar minimalno posegli v obstoječi nasad. Povedati moramo, da so bile že v začetku češnje zasajene na dokaj neprimerni lokaciji, saj so tla tu že deloma barjanska, kar pa ni najbolje za to vrsto. V času gradnje novih fakultet (Fakultete za računalništvo in informatiko ter Fakultete za kemijo) so bile izpostavljene tudi močno povečanemu prometu težke gradbene mehanizacije. Takrat se nihče ni vprašal, ali bo to in tudi kasnejši popolnoma neprimeren dostop do novih fakultet do češenj prijazen ali ne. Zdaj, ob načrtovani gradnji novega poslopja NIB (oz. Biotehnološkega stičišča), pa so češnje postale velik problem. Češnjev nasad bi morala po Nežmahovem mnenju zaradi “nezaslišanega posega v naravo” vzeti v bran celo kolesarska vstaja, namesto da protestira proti skrajno spornim odločitvam Janševe vlade. Resnici na ljubo je brez odvečnih sentimentov potrebno poudariti, da japonske češnje niso avtohtona drevesa, da rastejo na zanje dokaj neprimerni lokaciji, da niso nikakršna narava, ampak umeten nasad, njihova čudovitost pa je v najboljšem primeru omejena na teden dni v letu, ko cvetijo, drugače pa so to precej neugledna drevesa, ki jih ne moremo niti obrezovati niti oblikovati. Kot rečeno, so tudi nagnjena k številnim boleznim in imajo relativno kratko življenjsko dobo.

Ker pa nedvomno so darilo Japonske Sloveniji, si zaradi spoštovanja do tega darila in japonskega odnosa do teh dreves, zaslužijo spoštljivo ravnanje, za kar si prizadeva tudi investitor. Obtoževanje, da biologi (kar se je že pojavilo v javnosti) ne skrbimo za drevesa, ki smo jih sami posadili in da do njih nimamo pravega odnosa, je neresnična. NIB je v javnem sporočilu medijem že sporočil, da bo med gradnjo novega poslopja, za katerega ima pravnomočno gradbeno dovoljenje, storil vse, da bo nasad japonskih češenj ohranil oz. vanj posegel le toliko, kolikor je za gradnjo nujno potrebno. Prav tako bo tudi poskrbel za ustrezno nadomestilo dreves, če res ne bo šlo drugače. Poleg tega je, vsaj kolikor je meni znano, že prišlo do dogovora z Japonci in njihovega strinjanja s predlaganimi rešitvami. Niti NIB niti Oddelek za biologijo, BF, ki je uradni skrbnik nasada, oba pa s številnimi naravovarstvenimi projekti skrbita za ohranjanje naravnih habitatov in vrst v Sloveniji, japonskim češnjam gotovo ne želita škodovati. Žal pa pred dvajsetimi leti nismo mogli predvideti, da bo novogradnja NIB delno posegla tudi v nasad japonskih češenj in zahtevala nekatere rešitve, ki morda danes niso vsem po volji, so pa zaradi nenadomestljive lokacije bodočega Biotehnološkega stičišča neizogibne.