Geopolitika Sredozemlja

Sredozemlje je veliko več kot zgolj zemljepisni pojem; zdi se, da ima že sama beseda svojo melodijo, vonj in značaj. Začimbe in kulinarika, umirjen način življenja, antična mesta in bogata kulturna dediščina, narava in letovišča, romantika in temperament. Vse to je Sredozemlje. Njegovo podobo je v sodobnem času negovalo nešteto medijskih objav, knjig in filmov.

Toda zadnja leta idilično predstavo o Sredozemlju rušijo srhljivi prizori naplavljenih trupel migrantov in nečloveških razmer v taboriščih v Libiji in Grčiji ter poročila o vojnih grozotah v naši neposredni soseščini. Sredozemsko morje je postalo množično grobišče. Mednarodna organizacija za migracije je nedavno opozorila, da je v zadnjih šestih letih v njem utonilo že več kot 20 tisoč ljudi. Naivno bi bilo pričakovati, da se bo v tej statistiki v bližnji prihodnosti pokazalo kako usihanje. Tudi vojnama v Libiji in Siriji – obe bosta kmalu zaznamovali desetletnico – še ni videti konca, prej nasprotno. V obe moriji je vpletenih veliko mednarodnih akterjev, ki niso pripravljeni dati priložnosti miru, dokler ne uresničijo svojih interesov. Medtem se v vzhodnem Sredozemlju pojavljajo nove napetosti. Spor zaradi uveljavljanja izključnih gospodarskih območij v Sredozemskem morju je povzročil eno najhujših kriz v odnosih med Turčijo in Evropsko unijo. Grški obrambni minister Nikos Panagiotopulos je januarja opozoril na resno možnost »vojaškega spopada« med Grčijo in Turčijo.

Razmere v regiji se nenehno zaostrujejo in pomenijo vse večjo grožnjo dolgoročni stabilnosti EU. »Evropa se je toliko časa zanašala na moč ZDA, da so njene mišice, če govorimo o zunanji politiki, odmrle,« je zapisal Tarek Megerisi, sodelavec inštituta European Council on Foreign Relations, za britanski časnik The Guardian. Drži. EU je v Sredozemlju prevzela pretežno defenzivno vlogo in se poskuša dobesedno ograditi od težav onkraj svojih zunanjih meja. Zaradi tega Evropejci obupno malo vemo in razumemo, kaj se dogaja v svetu okoli nas. Toda brezbrižnost do grozot v soseščini in sprejemanje slepomišenja evropskih voditeljev nas ne bosta obvarovala pred kaosom, če že kaj, mu bosta v bližnji prihodnosti na stežaj odprla vrata.

Libija postane Sirija

Dojemanje, da je libijska vojna državljanska, je napačno. Vajeti revolucije proti diktatorskemu režimu Moamerja Gadafija so že na samem začetku prevzeli tujci. Med prvimi državami, ki so se začele vmešavati v libijske zadeve, so bili Združeni arabski emirati (ZAE) in Katar. Kristian Coates Ulrichsen z ameriškega inštituta Baker Institute v knjigi Qatar and the Arab Spring navaja, da sta Abu Dabi in Doha »podprla različne uporniške skupine, s tem pa otežila proces združitve gibanja proti Gadafiju in nato pripomogla še k razkolu v njem«. Pri tem razkolu so sprva še največ iztržile islamistične skupine, ki so tedaj pretežno veljale za zmerne in jih je podpiral predvsem Katar, poleg njega pa še ZDA, Velika Britanija in Francija. Zakaj te države? Frederic Wehrey, ameriški vojni veteran in strokovni sodelavec inštituta Carnegie Endowment for International Peace, ki je v preteklem desetletju precej časa preživel v Libiji, v knjigi The Burning Shores odgovarja: »Po številnih pričevanjih sodeč so bili islamisti bolj dostopni in bolje organizirani od starih uniformiranih prebežnikov, nekdaj zvestih Gadafijevemu režimu.«

Po diktatorjevi usmrtitvi oktobra 2011 je bilo v državi več sto milic, ki so se začele spopadati za nadzor nad mesti, pokrajinami, ključno infrastrukturo in potem še celotno državo. Enajstega septembra 2012 je islamistična skupina Ansar al Šarija napadla ameriško veleposlaništvo in poslopje Cie v mestu Bengazi na vzhodu Libije ter ubila štiri Američane, med njimi veleposlanika Cristopherja Stevensa. ZDA in druge zahodne sile, izčrpane od pogubne vojne v Iraku, so začele postopoma obračati hrbet Libiji. Vsi poskusi ustanovitve legitimne narodne vlade in skupne vladne vojske so spodleteli in država je bila kmalu prepuščena sama sebi. Nedolgo zatem je razpadla.

Ruski in turški vojaški kampanji v Siriji in Libiji sta največje jamstvo, da v Sredozemlju še dolgo ne bo miru.

Vanjo so se začele stekati kolone radikalnih islamistov iz širše regije, ki so kmalu dobile glavnega pokrovitelja: turškega voditelja Tayyipa Erdogana. David L. Phillips, nekdanji svetovalec na ameriškem zunanjem ministrstvu, zdaj zaposlen na Univerzi Columbia, v knjigi An Uncertain Ally navaja: »Turška Nacionalna obveščevalna služba (MIT) je vzpostavila infrastrukturo za podporo džihadistom, ki zajema vojaško sodelovanje, pošiljke orožja, logistično podporo, finančno pomoč in zdravstveno oskrbo. Poleg islamistov v Siriji Turčija podpira tudi Al Kaido v Libiji in Hamas v Palestini. (…) Islamistom v Libiji je pošiljala orožje v zameno za nafto. Septembra 2014 je grška obalna straža prestregla [turško] ladjo z orožjem, namenjeno v Libijo.«

Večina prebivalcev predvsem vzhodne Libije ni nikoli sprejela islamistov, še posebej tujih ne. Številni zagovorniki državljanskih svoboščin in ženskih pravic, ki so povzdignili glas, so bili umorjeni. Potem pa je februarja 2014 Halifa Haftar, nekdanji Gadafijev častnik, zdaj pa poveljnik Libijske narodne vojske (LNA), v dramatičnem televizijskem nagovoru napovedal vojno islamistom in tako imenovani vladi narodne enotnosti v Tripoliju, ki jo sicer priznavajo Združeni narodi, vendar v državi ne uživa veliko legitimnosti. Vzhod države ima svojo vlado s sedežem v mestu Tobruk. »

Rusija je čakala na priložnost, da se vrne na libijski orožarski trg, obetala pa si je tudi dodatne milijarde od odkrivanja in izkoriščanja nafte ter zemeljskega plina in od drugih poslov. V generalu Haftarju je prepoznala uporabnega zaveznika in ga začela oskrbovati z orožjem, vojaško opremo, mu zagotovila zdravstveno oskrbo in vojaško usposabljanje,« navaja Wehrey. »Poleg tega je zagotovila ključno pomoč njegovim političnim zaveznikom v vladi v Tobruku z natisom štirih milijard libijskih dinarjev … Ta podpora se je obrestovala že leta 2017. Moskva je postala vpliven posrednik v Libiji in izpodrinila ameriški in evropski vpliv [iz te države].«

Haftar je danes najmočnejši gospodar vojne v Libiji. Njegova LNA zagrešila številne zločine zoper civilno prebivalstvo, ki trpi splošno pomanjkanje in nenehno bombardiranje. Haftarja v nameri vzpostavitve oblasti nad celotno Libijo podpirajo Egipt, ZAE, Savdska Arabija, Jordanija (voditelji naštetih držav se bojijo vzpona islamističnih gibanj v regiji, saj bi ta lahko ogrozila njihove avtokratske režime) in pa Rusija, ki je v Libijo napotila od 1500 do 2000 najemniških vojakov Skupine Wagner. Skupina Wagner navidezno deluje kot zasebno podjetje, a je v resnici podaljšana roka ruskega obrambnega ministrstva in je že vrsto let prisotna tudi v Siriji, kjer podpira režim Bašarja al Asada.

Na drugi strani je vlada narodne enotnosti v Tripoliju, ki se po besedah njenega notranjega ministra Fathija Baše Age še vedno ukvarja z vključevanjem različnih paravojsk v uradne varnostne strukture. Tripoli de facto branijo milice, od katerih so številne islamistične. Erdogan ostaja njihov glavni pokrovitelj. Turčija je decembra in januarja v Libijo napotila okoli 2000 sirskih plačancev, ki so se v Siriji bojevali na strani džihadistične vojske Hajat Tahrir al Šam proti Bašarjevemu režimu. Takoj ko so prišli v Libijo, so na internetu zakrožili njihovi posnetki, narejeni s telefoni, na katerih razglašajo: »Tukaj smo, da branimo islam!« Nekateri pa se sprašujejo, kdo je ta [sic] »Hantar«, proti kateremu naj bi se borili.

Kljub vsemu je tej skrpani koaliciji islamistov Tripoli uspelo ubraniti pred silovito ofenzivo Haftarjeve vojske, ki je mesto oblegala 14 mesecev, vse do začetka junija. Eno njenih donedavnih oporišč je bil bližnji kraj Tarhuna, kjer so zdaj odkrili več množičnih grobišč. Nekateri regionalni in svetovni voditelji spet pozivajo k premirju, vendar ne gre računati nanj. Vlada v Tripoliju namerava v sedanji protiofenzivi zavzeti rusko letalsko oporišče v mestu Sirt in poziva k ljudskemu uporu proti Haftarju, islamisti zahtevajo maščevanje, Egipt napoveduje, da bo v Sirt napotil svoje vojaške sile, Rusija pošilja v državo dodatne bojne lovce, Erdogan pa nova brezpilotna letala. V Libiji se v zadnjih mesecih ni spremenilo nič, razen frontnih črt.

Jastrebi in brezzobi tigri

Ruski in turški vojaški kampanji v Siriji in Libiji sta največje jamstvo, da v Sredozemlju še dolgo ne bo miru. Obe državi uporabljata lokalne (para)vojske, najemniške vojake in plačance, da se ne bi zapletli v neposredni spopad, a nekajkrat sta bili že zelo blizu. Za zdaj Erdogan in ruski predsednik Vladimir Putin obvladujeta vzajemno sovražnost z občasnimi srečanji, na katerih se vedeta kot absolutna gospodarja življenja in smrti. Zaradi njunih potez trpi na milijone ljudi, na sto tisoče jih je umrlo in še veliko jih bo, saj je očitno, da se jima nihče ni voljan postaviti po robu.

Razmere v Sredozemlju bodo lahko čez deset let nepredstavljivo hujše, kot so zdaj. Spomnite se, kakšni so bili Libija, Sirija in Lezbos leta 2010 v primerjavi z danes.

Prepoved dobave orožja Libiji, ki so jo sprejeli ZN, spominja na otožno vzdihovanje brezzobega tigra. Poti orožja so dokumentirane; v Libijo prihaja iz pristanišč, kot sta turški Mersin in jordanska Akaba, iz vojaškega letalskega oporišča ZAE v Eritreji in naravnost iz zahodnega Egipta. Varnostni svet ZN je februarja glasoval o uveljavitvi sankcij. Rusija se je glasovanja preprosto vzdržala. Nezmožnost ZN, da bi kakorkoli kaznovali kršitelje prepovedi dobave orožja, je marca privedla do protestnega odstopa posebnega odposlanca za Libijo Ghassana Salaméja.

ZN slovijo po neučinkovitosti, toda zakaj se EU odreka nadzoru nad svojim interesnim območjem v Sredozemlju in dovoljuje avtokratskima, antagonističnima režimoma, da jo zamejujeta s svojimi vojnami? Velike sile se ne vedejo tako. EU ima na razpolago dovolj mehanizmov, predvsem gospodarskih, s katerimi bi se lahko postavila po robu Turčiji in Rusiji, vendar je njena temeljna težava pomanjkanje politične enotnosti. Za začetek, članice EU so potrebovale več mesecev za dogovor o skupnem patruljiranju po Sredozemskem morju z namenom uveljavljanja prepovedi dobave orožja Libiji, ker sta Italija in Avstrija zahtevali, da se patruljiranje ne sme sprevreči v novo operacijo reševanja migrantov na morju. Londonska civilnodružbena organizacija Statewatch je objavila interni dokument dogovora med evropskimi voditelji, v katerem so se strinjali, da bodo ladje patruljirale »vsaj sto kilometrov od libijske obale, kjer so možnosti reševanja manjše«. Ker čolni pogosto ne zdržijo plovbe na tej razdalji in ljudje že prej utonejo. Patruljiranje na morju se je začelo v aprilu, operacija pa se imenuje Irini.

Skupno politiko spodkopava tudi to, da sta dve evropski državi vpleteni v libijsko vojno. Italija podpira vlado v Tripoliju, Francija pa Haftarja. Glede na obseg morije v Libiji je njuna vpletenost bolj simbolična: obsega vojaško usposabljanje in načelno politično podporo. Toda zakaj sta sploh tam? Ker v Libiji delujeta naftni podjetji, francoski Total in italijanski ENI. Ko je Haftarjeva LNA januarja okrepila napade na Tripoli, je Michele Marsiglia, predsednik združenja italijanskih naftnih družb FederPetroli Italia, za časopis Il Giornale dejal: »Obstaja očiten namen oslabiti italijansko prisotnost v Libiji, toda ENI bo ostal trden.« Ta stavek v vsej svoji iskrenosti ponazarja, kako se lahko interesi zasebnih podjetij dojemajo kot nacionalni interesi, ki povrhu še spodkopavajo nadnacionalna zavezništva.

Vendar je to v Evropi ustaljena praksa. Neskladni in pogosto tekmovalni interesi posameznih držav odločilno rušijo evropsko enotnost, tudi ko gre za vprašanje skupnega nastopa zoper deklarirane nasprotnike EU, kot sta Erdogan in Putin. Ko je bila Velika Britanija še članica EU, je britanska novinarka Hannah Lucinda Smith v knjigi Erdogan Rising opozorila: »V odnosu med Londonom in Ankaro se daje prednost poslovanju pred človekovimi pravicami in demokratičnimi vrednotami in se s tem oznanja, kakšno zunanjo politiko bo vodila Britanija po izstopu iz EU. (…) Evropa je šla že krepko čez točko, ko je še lahko ignorirala ali zavirala nedemokratične sile. Ko se moč in vpliv starih globalnih središč zmanjšujeta, so države, kot je Britanija, te, ki se znajdejo v težavah – postajajo revnejše in šibkejše, obupno potrebujejo prijatelje in so zato primorane piti čaj z Erdoganom in podobnimi.« Da, in Britanija ni edina. Pred Evropo je nova gospodarska kriza in za številne države bo ta dilema le še hujša: dati prednost enotni evropski politiki ali svojim gospodarskim interesom?

Ranljiva trdnjava

Evropsko omahovanje (popuščanje Erdoganu) in polovični ukrepi (nezadostne sankcije proti Rusiji, operacija Irini) se lahko na dolgi rok izkažejo za pogubne. Veliko se govori o beguncih oziroma migrantih, ki jih Erdogan po potrebi organizirano spušča v Evropo, toda to je pravzaprav eden od milejših kazalcev turške napadalne politike do EU. Pri vprašanju nadzora nad vzhodnim delom Sredozemskega morja je Erdogan nakazal, da je pripravljen mobilizirati tudi vojsko.

Ko je egiptovski general Abdel Fatah al Sisi julija 2013 strmoglavil vladavino Muslimanske bratovščine in prevzel oblast v Egiptu, se je odločil maščevati Erdoganu zaradi podpore egiptovskim islamistom. Soner Cagapty, ameriški analitik z inštituta The Washington Institute, v knjigi Erdogan’s Empire navaja: »Kairo je začel pogovore z Atenami o razmejitvi egiptovskih in grških morskih gospodarskih območij v vzhodnem Sredozemlju. Novembra 2014 se je Al Sisi na srečanju s ciprskim in grškim predsednikom zavzel za dogovor o dobavljanju naravnega plina iz podmorskih najdišč ob ciprski obali Egiptu. S tem je skoraj zagotovo želel izzvati Erdogana oziroma njegov položaj v vzhodnem Sredozemlju.«

Erdoganova poteza je sledila novembra 2019, ko je z vlado, vkopano v Tripoliju, sklenil sporazum o skupnem izključnem gospodarskem območju, ki se razteza od obal Turčije do obal Libije. S tem je po svoje okupiral del Sredozemskega morja, ki pripada EU, konkretno Grčiji. Že leta 2018 je turška mornarica pregnala ladje podjetja ENI, ki je s koncesijo ciprske vlade iskalo nova nahajališča zemeljskega plina. Francoski predsednik Emmanuel Macron si je to zapomnil in po vnovični zaostritvi razmer februarja napotil letalonosilko v bližino Cipra, da bi zavaroval interese podjetja Total, ki prav tako išče zemeljski plin na tem območju.

Položaj v vzhodnem Sredozemlju ne bo za vekomaj ostal neodločen. Erdogan na Evropo gleda kot na svojo talko, ki jo lahko izsiljuje, kadar hoče, in njegova politika postaja vse napadalnejša. Putin, ki ni tako zaletav kot Erdogan, postopoma povečuje vpliv v širši regiji in zraven spodkopava enotnost EU s financiranjem evropskih profašističnih gibanj in strank nasprotnic EU, kot sta Fidesz Viktorja Orbána in Nacionalni zbor Marine Le Pen. Putin, ki načrtuje, da bo Rusijo vodil do leta 2036, si bo vzel čas za obračun z Evropo.

Bolj ko se EU zapira vase, ranljivejša postaja. Erdoganovo izsiljevanje in grožnje so kazalec tega, kar šele prihaja. Razmere v Sredozemlju bodo lahko čez deset let nepredstavljivo hujše, kot so zdaj. Spomnite se, kakšni so bili Libija, Sirija in Lezbos leta 2010 v primerjavi z danes. Dobesedno smo v bitki s časom. Članice EU bi morale ukrepati odločno: zahtevati in doseči začasno izključitev Turčije iz zveze Nato, jo diplomatsko osamiti in uvesti boleče gospodarske ukrepe zoper Rusijo in Turčijo. A na nič od tega ne moremo računati.

Je pa nova predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen ustanovila resor za zaščito našega evropskega načina življenja. Kasneje ga je zavoljo politične korektnosti preimenovala v resor za spodbujanje našega evropskega načina življenja. Erdogan in Putin se upravičeno krohotata.