Politizacija slovenske policije

Ko je bil Anton Travner nastavljen za generalnega direktorja slovenske policije, je, čeprav je bilo jasno, da bo uresničeval vse namige svojih političnih gospodarjev, užival neko stopnjo zaupanja javnosti in stroke. V slovenski policiji je prebil toliko let, da je bilo utemeljeno pričakovati, da pri vsem sprejemanju političnih navodil iz nje vendarle ne bo naredil izključnega orodja sedanje politike. Trenutno dogajanje navaja k sklepu, da so bila ta pričakovanja hudo zmotna.

To je jasno pokazalo zadnje petkovo »kolesarjenje«, ko je policija pred protestniki zaprla celoten Trg republike. Kaj takega se ni zgodilo še nikoli, niti zaradi dosti hujših in celo nasilnih protestov ne. Razlogi za to, da generacije slovenskih policijskih starešin niso nikoli zaprle trga, so dokaj preprosti: laže je obvladovati množico, zbrano na dovolj velikem prostoru, ki ga je razmeroma enostavno odpirati in zapirati, ki omogoča hiter dostop enot in vozil za vse vrste nujnih intervencij in kjer zbrana množica ljudi večje gmotne škode ne more povzročiti. Druga, še vedno strokovna možnost, da je množico ljudi bolje razbiti na manjše skupine, pri petkovem dogajanju ne pride v poštev, ker je kolona udeležencev po občutljivem središču mesta preprosto preveč razpotegnjena in na ključnih mestih jo nadzoruje res malo policistov, pri tem pa še blokira promet v več pomembnih mestnih ulicah. Tega se je do pred kratkim zavedala tudi policija sama, saj bi drugače trg zaprla že pri prvem protestu, sploh, ker so bile takrat zdravstvene razmere dosti zahtevnejše kot zdaj.

Da se pri oblasti res nekaj spreminja, dokazuje tudi povelje, ki so ga za zadnje proteste očitno dobili policisti: da morajo zoper protestnike nastopiti z največjo mogočo ostrino.

Kaj se je torej tako spremenilo od prvega protesta, da je vplivalo na spremembo taktične postavitve policije? Pri protestnikih nič: ni zaznati večje stopnje nestrpnosti, niti nasilja, občasne nežne praske med njimi in prisotnimi policisti pa niso vredne omembe, sploh, ker so se dogajale tudi stvari, ki jasno kažejo, da protestniki spoštujejo policiste in ti njih. Očitno se je torej nekaj spremenilo pri oblasti, ki si na vse kriplje prizadeva, da bi zlasti tisti del slovenske javnosti, ki se ob petkih še ne angažira, v protestnikih prepoznal nevarne skrajneže, že kar teroriste in morilce. Na to z izjavami glede transparentov s pozivi za ustavitev janšizma več kot očitno namiguje predvsem predsednik vlade. Seveda ve, da s pozivi k smrti njegove politične ideologije v mislih nihče nima njegove fizične eksekucije, a je to zanj dosti manj pomembno od strašenja še neaktivnih državljank in državljanov. Pri tem pa bi rad dosegel še kakšen stranski učinek, recimo zmanjšanje zaupanja v državno tožilstvo, ki se zaradi spoštovanja načela zakonitosti seveda nikakor ne more strinjati z njegovim tolmačenjem slovenskega kazenskega prava.

Da se slovensko policijsko vodstvo res mora vesti, kot da so protestniki hudo nevarni, dokazuje tudi vsakokratna petkova demonstracija policijskega tehničnega in človeškega potenciala. Tako slovenska policija ne ravna niti proti čudakom, ki se, oblečeni v maskirne uniforme in opremljeni z imitacijo – a res? – orožja, sprehajajo ob meji, grozijo policistom in vpadajo v predsedniško palačo ter na seje občinskih svetov. Če vrh vlade te posebneže, sicer povsem zgrešeno in očitno tendenciozno, enači s protestniki, bi pričakovali, da se bodo tudi njih z enako vnemo in opremo lotili pripadniki posebnih policijskih enot. Pa se jih ne. Očitno je politika presodila, da pripadniki varde zanjo ne pomenijo nobene nevarnosti, protestniki pač. To je legitimna pozicija politike, ki pa v ničemer ne bi smela vplivati na načrtovanje policijskih ukrepov pri vzpostavljanju javnega reda in miru, kjer bi moralo obstajati samo eno merilo: varnostna ocena tveganja.

Da se pri oblasti res nekaj spreminja, dokazuje tudi povelje, ki so ga za zadnje proteste očitno dobili policisti in ga je bilo mogoče razbrati iz njihovih medsebojnih pogovorov, in sicer, da morajo zoper protestnike nastopiti z največjo mogočo ostrino. Še enkrat je treba ponoviti: protestniki tudi po osmih tednih niso nič bolj nasilni kot prvič in torej pri njih razloga za tako spremenjen odnos ni. Česa takšnega se gotovo ni spomnil noben normalen policijski starešina, saj je glavni cilj vseh policijskih enot po svetu zmanjševanje napetosti na množičnih zborovanjih in ne stopnjevanje. Kdo bi torej lahko izdal takšno navodilo? Policijski starešine verjetno ne, zanje je varovanje takšnih zborovanj le posel. Torej je to moral biti kdo, ki mu gredo petkove manifestacije zelo v nos in bi rad izzval spopad med protestniki in policisti.

Jasno je, da želi politika z zapiranjem Trga republike, s preveliko koncentracijo policijskega moštva in tehnike, s stopnjevanjem ostrine, pa še s siljenjem policistov v povsem nesmiselne naloge, kot je popisovanje ljudi, ki pišejo ali rišejo po tleh, izzvati neprimeren odziv protestnikov, da bi potem tako, kot je to mogoče razbrati s plakatov ene od političnih strank, o njih začel razmišljati še kdo drug, in sicer, da gre za nevarne skrajneže. Če bo do nasilja zaradi opisanega izzivanja res prišlo, načrtovalcev provokacij seveda ne bo med policisti, ki se bodo morali spopasti z razjarjeno množico. Za stopnjevanje nasilja je bila na začetku protestov res predvidena uporaba zdaj že identificiranih provokatorjev, a je ta možnost zaradi pametnega odziva protestnikov padla v vodo. Očitno je namesto svetovno oguljene fraze, naj policisti ne nasedajo na provokacije protestnikov, v Sloveniji treba uporabiti poziv, naj protestniki in policisti skupaj ne nasedajo na provokacije politikov! Legitimiranje posameznikov, da bi preprečili njihovo morebitno udeležbo na prihodnjih protestih, pa kaže, da je policistom tu že rahlo spodrsnilo.

Če bo Travner takšen način dela nadaljeval, se bo prvič po osamosvojitvi zgodilo, da bo Slovenija imela policijo, ki ne bo v službi ljudi, ampak v službi politike.

Kako pomembno vlogo prevodnika želja slovenske politike pri vsem tem igra generalni direktor policije, kaže njegov zadnji pogovor za enega od slovenskih dnevnikov, za katerega si bo gotovo še želel, da ga ne bi bil nikoli opravil. Poleg groženj, da bo policija na vsako nasilje protestnikov zelo ostro odgovorila, je prostodušno izpovedal še nekaj, kar so gotovo mokre sanje vsaj enega od slovenskih politikov: da ne bi imel nič proti, če bi tudi po ulicah slovenskih mest in vasi patruljirali pripadniki slovenske vojske. Pri tem je še povedal, da bi se to njemu zdelo celo dobro, čeprav slovenski vojaki ne bi imeli nobenih pooblastil, ampak bi – dobesedno – »samo varovali policista« pri opravljanju njegovih nalog. Čeprav je jasno, da je tudi za »varovanje policista« potrebna uporaba nekaterih pooblastil proti tistim, ki bi policista ogrožali, ta izjava generalnega direktorja policije kaže, kako zelo podcenjuje svoje policistke in policiste. Ti se v procesu usposabljanja ne naučijo samo izvajanja policijskih postopkov, ampak tudi, kako pri tem poskrbeti za svojo varnost. Tega znanja in izkušenj, če ne štejemo tistih, ki so sodelovali ali še sodelujejo v mednarodnih misijah, vojaki nimajo. Ne gre pozabiti, da so policistke in policisti zaradi narave svojega dela v »vojni« vsak dan, večina slovenskih vojakov pa na srečo nikoli. Od tod tudi povsem neprimerna reakcija vojaka proti sprehajalcu na italijanski meji. Če bi se Travnerjeve želje uresničile, bi policistke in policisti bolj igrali varuške vojaškim spremljevalcem kot obratno. Pri tem se je Travner zapletel še s tem, ko je najprej trdil, da se varnostne razmere, zaradi katerih naj bi bil potreben angažma vojske, v Sloveniji zapletajo, rekel je »multiplicirajo«, na koncu pogovora pa priznal, da je Slovenija med najvarnejšimi državami v Evropi. Njegove besede torej ne zdržijo ne pravne in ne logične presoje.

Verjetno generalni direktor policije tega, kar je rekel, sam niti ne misli, ampak mu je bilo naročeno, ali pa je želel le ugajati svojim političnim gospodarjem. Za dekleta in fante v modrem, pa tudi za navadne državljane so pravi razlogi za te njegove besede nepomembni, pomembne bodo posledice. Če bo Travner takšen način dela nadaljeval, se bo prvič po osamosvojitvi zgodilo, da bo Slovenija imela policijo, ki ne bo v službi ljudi, ampak v službi politike. Kaj si pri tej grozeči katastrofi predvsem za policijo in za njen ugled v družbi mislijo ljudje in velika večina slovenskih policijskih profesionalcev, pa Travnerja in njegovih političnih prijateljev očitno še ne zanima.