Drugi valček

Vlada se je znašla v zagati. »Zmaga« nad virusom, ki jo je tako infantilno proslavila s preletom vojaških letal, se po le nekaj tednih izkazuje za zelo kratkotrajno. In to ne, kot bi si verjetno želeli vladni predstavniki, zaradi kolesarskih protestov. Ne, krivdo za to si lahko pripišejo predvsem sami zaradi odločitve za liberalni mejni režim.

»Kar se tiče sproščanja omejitvenih ukrepov znotraj države, pravzaprav niso prinesli nobenih težav. Niti povečevanje druženja niti kolesarski protesti niso prinesli nobene dodatne težave, dodatnih primerov. To kaže, da smo res skoraj popolnoma zatrli širjenje virusa v populaciji. Težavo pa je povzročilo odpiranje meja,« je povedala glavna vladna svetovalka za epidemijo dr. Bojana Beović.

Po njenih besedah je epidemiološki položaj v tem trenutku celo slabši kot sredi marca, ko so predstavniki nove vlade prejšnje odgovorne pribijali na križ zaradi neustreznega ukrepanja. Takrat je tveganje za vnos okužb obstajalo predvsem na italijanski strani, danes virus uvažamo zlasti iz več držav nekdanje Jugoslavije. Med okužbami, ki so jih od začetka meseca obravnavali epidemiologi NIJZ, prevladujejo uvožene okužbe, najpogosteje iz Bosne in Hercegovine, ter tesni stiki teh ljudi. Za nekaj okužb jim izvora ni uspelo ugotoviti, je pa predstojnik Centra za nalezljive bolezni dr. Mario Fafangel v ponedeljek dejal, da za zdaj še niso potrdili novega primera širjenja v populaciji. Težave pri iskanju stikov jim povzroča predvsem to, da je teh stikov bistveno več kot prej, ko so se ljudje bolj držali pravil o ohranjanju fizične razdalje in omejevanju druženja.

Posebna zgodba je Hrvaška, ki zadnje dni prav tako postaja žarišče novih okužb. Največ pozornosti se posveča teniškemu turnirju v Zadru, ki ga je organiziral srbski tenisač Novak Đoković in na katerem se je okužba veselo širila med tenisači in osebjem. Tribune so bile nabito polne, mask tako rekoč ni bilo na spregled, veliko je bilo radostnega objemanja in nočnih zabav. Hrvaški premier Andrej Plenković se mora zdaj otepati očitkov, da mu kljub bližnjemu stiku z okuženim Đokovićem ni treba v 14-dnevno karanteno, pri tem pa se izgovarja, da sta se pogovarjala zgolj tri minute in ne 15, kot tesen stik definira Evropski center za nadzor bolezni.

Zaradi velikega pretoka turistov med Slovenijo in Hrvaško je slabšanje epidemiološkega položaja pri sosedih seveda lahko recept za katastrofo. Pri tem ne gre zgolj za vprašanje omejevanja širjenja virusa. Hrvaška si preprosto ne more privoščiti zaprtja meja, saj bi to zadalo smrtni udarec že tako močno prizadeti turistični panogi, ki velja za temelj njenega gospodarstva. V Sloveniji pa morebitne zaostritve mejnega režima s Hrvaško v poletni sezoni tudi ne bi bile ravno lepo sprejete med ljudmi.

Ko je zdravstveni minister Tomaž Gantar ta teden dejal, da Hrvaška postaja epidemiološko nevarna država in da bi lahko uvedli karanteno za dopustnike, ki se vračajo od tam, je to sprožilo naval klicev zaskrbljenih državljanov in cinični demanti vladnega govorca Jelka Kacina.

Dogajanje v tem primer zgolj kaže, v kako absurden položaj se je vlada spravila z izumljanjem lastne hierarhije za spoprijem z epidemijo. Nacionalni inštitut za javno zdravje, ki bi moral biti temeljna strokovna opora, je degradirala v servis za odrejanje karantene, zdravstvenega ministra, ki bi moral biti prvi odgovoren za uvajanje ukrepov, pa zreducirala na nadležnega stranskega opazovalca.