Petkratna izdaja predsednika Pahorja kliče po ustavni obtožbi

'Sprava' kot si jo predstavljajo Janša, Pahor in njuni pomagači, od žrtev začetnih sejalcev zla zahteva nenehno opravičevanje zaradi viharja, ki so ga ti sejalci poželi, o izvorni krivdi sejalcev pa nič

Velemojster izenačevanja neizenačljivega, uravnoteževanja neuravnotežljivega, spravljanja nespravljivega bo 13. julija v Bazovici šel predaleč, daleč predaleč. S poklonom pred spomenikom štirim ustreljenim slovenskim borcem proti fašizmu in nato pred 'fojbo' bo zagrešil petkratno izdajo.

Italija od defašizacije ni realizirala niti črke 'd', uradna Slovenija pa ji pri zgodovinskem revizionizmu klečeplazno bodisi pasivno – npr. molčanje ob praznikih spomina na fojbe in eksodus ter konca 'okupacije' Trsta – ali pa to pot s Pahorjem, aktivno pomaga.

Prva izdaja. Oskrunil bo kot solza čisto žrtev in spomin na štiri pobite slovenske antifašiste, ki so za uradno Italijo še vedno teroristi, ker se bo nato priklonil pred gorostasno izmišljotino, ki je lažniva in manipulantska tako na dejanski kot na simbolni ravni: ne gre za fojbo ampak za rudarski jašek, antifašistični zavezniki so neposredno po koncu vojne ugotovili, da v njem sploh ni žrtev povojnega maščevanja fašistom in kolaborantom, italijanska politika jo je pač določila za simbol zgodovinskega revizionizma in za zanikanje zločinov fašističnega obdobja s preprosto zamenjavo vzrokov in posledic, rabljev in žrtev.

Namesto intenzivnega ukvarjanja z Instagramom naj Pahor vzame v roko in srce primerno zgodovinsko knjigo. Npr. Fojba laži avtorja Miloša Ivančiča - iskanje resnice o fojbah in dokumentirano razkrivanje laži, s katerimi Italijani spreobračajo zgodovino in s svojim Dnevom spomina spreminjajo žrtve svojega fašizma v izmišljene rablje, ki naj bi izvajali nad njihovim narodom prav to, kar so oni nad našim. Ali Istvána Deáka iz leta 2015 - Europe on Trial: The Story of Collaboration, Resistance and Retribution during World War II, ki podrobno opisuje, kako je vsa Evropa, tako vzhodna kot zahodna, po 2. svetovni vojni na kratko in brutalno obračunala s svojimi nacističnimi in fašističnimi kolaboranti. Nobenemu predsedniku teh držav pa ni nikoli padlo na pamet, razen Pahorju, da bi se klanjali pred pomniki izmišljenih ali dejanskih žrtev tega maščevanja.

Druga izdaja. Slovenska Primorska je 25 let trpela pod fašisti, se upirala surovemu zatiranju, raznorodovanju in trpela v taboriščih ter nato še v grozotah medvojne italijanske okupacije. Pahorjev obisk in poklon sta de facto zaris enačaja med žrtvijo mučenikov, ustreljenih in Bazovici, in lažnivim konstruktom fojb ter s tem relativizacija fašističnega obdobja in podpiranje nadaljevanja njegovega duha vse do današnjega časa.

Tretja izdaja. Zamejski Slovenci bodo izpostavljeni še večjemu šikaniranju, provociranju in zaničevanju, saj bodo italijanski hujskači imeli tudi s slovenske strani potrjeno, kar je že pred leti govoril tedanji levičarski predsednik Italije Napoletano o slovanskem ekspanzionizmu, barbarstvu slovanskih narodov in povojnem etničnem čiščenju. Sedanji Pahorjev gostitelj Matarella pa o komunistični diktaturi, resničnem etničnem čiščenju in fojbah kot nacionalni tragediji. Da ne govorimo o zmagoslavju nacionalističnih in profašističnih tajanijih in salvinijih, ki bodo še bolj glasno kričali skozi svoje hujskaške megafone.

Četrta izdaja. Brez narodno-osvobodilnega boja med 2. svetovno vojno se Slovenija ne bi po vojni oblikovala kot državna entiteta in bi bila v celoti prepuščena povojnemu barantanju zmagovitih zaveznikov. Da ne govorimo o priključitvi Primorske, s katero je Slovenija povečala svoje narodno ozemlje za eno četrtino in dobila dostop do morja. Prikimavanje italijanskemu revanšizmu in zgodovinskemu revizionizmu fašističnega obdobja grobo izkrivlja to svetlo obdobje naše zgodovine.

Peta izdaja. Republika Slovenija zaradi drvenja v iliberalni janšizem hitro izgublja svoj mednarodni ugled. 'Sprava' kot si jo predstavljajo Janša, Pahor in njuni pomagači, od žrtev začetnih sejalcev zla zahteva nenehno opravičevanje zaradi viharja, ki so ga ti sejalci poželi, o izvorni krivdi sejalcev pa nič. Pahorjev izvoz tovrstne 'sprave' v Italijo je kapitulacija pred vse glasnejšimi nacionalisti in nostalgičnimi profašisti na drugi strani meje ter sramoti ugled Slovenije kot članice zmagovite zavezniške koalicije v 2. svetovni vojni.

Italija od defašizacije ni realizirala niti črke 'd', uradna Slovenija pa ji pri zgodovinskem revizionizmu klečeplazno bodisi pasivno – npr. molčanje ob praznikih spomina na fojbe in eksodus ter konca 'okupacije' Trsta – ali pa to pot s Pahorjem, aktivno pomaga. Naša zunanja politika ne zmore niti toliko pokončne drže, da bi od Italije zahtevala, da pred kakršnimikoli pogovori o medsebojnih odnosih uradno sprejme poročilo mešane slovensko-italijanske zgodovinske komisije, ga začenja implementirati v relevantne dokumente in v celoti rehabilitira štiri borce proti fašizmu, ustreljene na Bazovici.

In nobenega klanjanja pred italijanskimi spomeniki, dokler se predsednik Italije ne pokloni v Gramozni jami v Ljubljani.

P.S.: Pa tudi 'vračanje' Narodnega doma po 100 (!) letih po požigu je bolj piškavo in kislo, saj bo trajalo kar nekaj let, da bo resnično v slovenskih rokah in ponovno služil našim zamejskim rojakom.

Izr. prof. dr. Peter Tancig,
minister za znanost in tehnologijo v prvih dveh vladah