Napačna smer

Alpine Homestead (ex kmetija Ročnjek)
Gorjuše 6b
Tel.: 051 616 450
Na pofensijadnjeni kmetiji Ročnjek sredi dneva kuhajo tudi za zunanje goste, a jih prej vsekakor pokličite po telefonu.

Ambient:
že lokacija na jasi sredi gozda je hudo fletna, posestvo pa je obnovljeno z občutkom in slogom (in veliko prijetnega svetlega lesa)

Napitki:
izprosili smo si šilce ene od kar nekaj lokalnih žganic; z vini so bolj tako-tako, imajo pa celotno kolekcijo fajn bohinjskih pirčkov Lintvern

Dostopnost:
z bohinjske ali blejske strani; z obeh koncev je lepo, na planoti pa sploh; za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
ričet

Ne tako fino:
silno borna ponudba manko osnovnih gostinskih spretnosti

Ričet je stal 7, cel pečen piščanec 30, skutni štrukelj pa 7 evrov

»Ha, kaj pa verjameš vsevednemu guglu!« je v Srednji vasi, ko je konzumobil naletel na popolno cestno zaporo, olje na že tako dodobra razplamteli plamen navigatorske užaljenosti začel prilivati realnim cestnim oznakam bolj naklonjeni inšpektor. No, vse je bilo pozabljeno, ko se nam je po drugi strani le uspelo prebiti do prave ceste in kakšne pol ure za tem še do idilične alpske domačije Ročnjek, ki je s prenovo dobila tudi fancy, verjetno mednarodnemu trženju namenjeno ime.

A ker poleg idile, miru in holistične povezanosti z naravo obljubljajo tudi iskreno domačo in sezonsko košto, nismo bili v prevelikih skrbeh. Še posebej, ker smo že ob telefonski rezervaciji (za katero se je izkazalo, da ne gre samo za rezervacijo termina, ampak že tudi za naročilo ene od glavnih jedi – te dolgo in počasi pečejo v lončenih posodah, zato je tovrsten sistem razumljiv) v troboju svinjska krača – svinjska rebra – cel pečen piščanec dvignili roko za slednjega. Tako pripravljena ptičurina je pač v gostinskem sektorju precejšnja redkost, zato velja izkoristiti sleherno ponujeno priložnost. Proti temule gorjuškemu piščancu bi težko izrekli kakšno hudo žal besedo: pod glinenim pokrovom je ostal relativno sočen, podenj naložena zelenjava in krompir pa sta mu dajala tudi čisto simpatično spremljavo. Težava tele alpske domačije tiči drugje: v tem, da se z gostom komaj kaj ukvarjajo, če pa že, izvedejo kakšno takšno reč, da bi imel skoraj raje, da se ne bi.

Primeri: ob prihodu nikomur ni prišlo na misel, da bi nas povprašal, ali bomo kaj pili ali pojedli še kaj drugega kot naročeno piško. Pozdrav iz kuhinje je tu postrežen v obliki bizarnega vprašanja, ali naj nam sladke sirove štruklje prinesejo skupaj s piščancem ali malo kasneje!? Hm, mi pa vso pot sanjamo o domačih zasekah, klobasah, sirih in vložninah. Na srečo se je potem Konzumov komunikator spomnil, da je bil po telefonu govor o ričetu, in na eksplicitno željo smo ga tudi dobili, a ravno sredi spopada s piščancem, ki smo ga bili primorani sami razkosati. Ko smo na vprašanje, ali je vse v redu, vljudno pritrdili, očitno nismo dobro skrili rahle slabe volje, saj smo za kazen na ozvočenje fasali petminutni blok bebavih reklam na Radiu ena, ki se je nadaljeval s komajda kaj manj blesavo muziko. No, oni štruklji so nato prileteli na mizo, ko je ta bila še polna krožnikov s kostmi in skledic z agresivno okisano solato; ti so večidel ostali na mizi še dobre četrt ure, kolikor je bilo treba čakati na dodatno porcijo štrukljev. Vse to se je dogajalo v tako rekoč praznem obratu, tako da raje ne pomislim, kako bi bilo, če bi bila hiša polna.

Da se vlaga v slovenske turistične kmetije, je seveda dobrodošlo, a tisti, ki to počnejo, v konkretnem primeru družina Kelih, bi se morali zavedati, da k apartmajem za 230 evrov na noč sodi tudi ponudba hrane z vsaj minimalno ambicijo, da o osnovnem naboru gostinskih manir sploh ne začenjamo.