Ni več smešno!

Ali kako pojasniti študentom, zakaj njihovega profesorja z javnega trga odnašata robocopa

»Hej, a me lahko, prosim, malo bolj dvigneta? Po tleh me vlečeta, hlače se mi trgajo in kolena imam že čisto spraskana!«
»Dej mal pavze!«
»Uf, a lahko pomagate in vsaj malo hodite?«
»Lejta, sori, ampak res ne morem! Jaz protestiram, vidva pa me odstranjujeta z zavarovanega območja. Pa vse naokoli so fotografi in kamere. A lahko do konca opravimo vsak svoje? Saj imam vendar komaj dobrih sedemdeset kil ...«

Zadnjega stavka ne izrečem na glas. Čeprav nekje globoko v ozadju slutim parodično razsežje dogajanja, mi v tistem trenutku vse skupaj ne zveni prav smešno. Tako bo mogoče videti šele kasneje v vzvratnem ogledalu časa. Ko te s trga pred parlamentom neseta – in od časa do časa vlečeta – pripadnika posebne policijske enote v popolni bojni opravi, najbrž ni nenavadno, če te preplavlja množica raznoterih čustev. Iz takšnega mentalnega viharjenja se očitno lahko porodi tudi nasmeh – na svojem obrazu ga bom presenečeno in začudeno odkril kasneje na nekaterih fotografijah incidenta, ki bodo bliskovito zakrožile po medmrežju. Ampak ne zdi se mi smešno, tudi kasneje se pri tem ne bom zabaval. Takšne pozornosti si nisem želel in v njej ne bom užival. Mogoče bi bilo drugače, če bi me doletela dve desetletji prej, tako pa ... Sem univerzitetni profesor srednjih let in so mi pač bolj od neposrednih akcij državljanske nepokorščine blizu branje in pisanje, akademske razprave in raziskave, predavanja. Javno pojavljanje se po najboljših močeh trudim zamejevati s poljem akademskega delovanja, osebno mi je ljubša zasebna anonimnost. A kako naj odgovoren državljan ostane zaprt v varni zasebnosti in molči ob tako brezsramno očitnem sistematičnem prevratniškem delovanju komaj nedavno ustoličene vlade?

***

Kmalu po 17.00, slabi dve uri pred osmim zaporednim petkovim protestom, kolesarim proti Trgu republike. Vmes dohitim neprekosljivega jezikovnega čarodeja Rozo, tudi on je na kolesu.

»A misliš, da je trg že zaprt?«
»Hja, kaj pa vem. A ni še malo zgodaj?« »
Kdo bi vedel ... Ampak čez ograjo jaz ne bom lezel.
« Jaz tudi ne bi.

Lepo sončno popoldne je, zelena svežina napovedujočega se poletja riše paradoksalno mehko ozadje neskončni vrsti grdih, a učinkovitih kovinskih ograj, ki naju pričakajo že precej pred samim trgom. Počasi poganjava ob ograji, mimo številnih policijskih avtomobilov. Razen policistov skoraj ni videti ljudi. Ptički razigrano žvrgolijo. Ko prispeva na cilj, vidiva, da ograja na nekaj mestih še ni sklenjena. Ampak, za vraga, a jo tokrat res postavljajo okoli čisto celega trga?! Se je to sploh že kdaj zgodilo? In zakaj bi se? Na tem mestu se res od nastopa te vlade vsak teden zbere večtisočglava množica, ki z zelo raznovrstnimi motivi in argumenti protestira proti njenemu delovanju. Ampak doslej protestniki niso izzvali niti najmanjšega nasilnega incidenta, v varnostnem smislu se ni zgodilo sploh nič omembe vrednega. Kakšen za policijo strokovni razlog bi torej lahko narekoval zaprtje celotnega trga? Trg je vendar že od samih antičnih začetkov zahodnega sveta prostor, kjer ljudstvo komunicira med seboj in z oblastjo. In na našem Trgu republike, ki že z imenom nezmotljivo kaže na svojo ključno funkcijo, smo v zgodovini doživeli množico najrazličnejših, tudi neprimerno ostrejših in včasih celo nasilnih demonstracij. Pa ga nobena oblast ni še nikoli zaprla. Kaj je torej danes drugače, da bi to imelo kakršenkoli smisel?

Kritično ost je treba usmeriti v tistega, ki je ukazal zapreti celoten trg: ta ukaz nima demokratične legitimnosti in je ustavno sporen. Nekoga bi veljalo poklicati k odgovornosti.

Na protestniški strani se ni zgodilo prav nič, česar ne bi že večkrat videli. Nič nepričakovanega, kar bi oteževalo oceno varnostnih razmer vsakega naslednjega petkovega dogodka. Vladna stran pa je že v prvih stotih dneh na oblasti povsem očitno izkazala goreča sistematična prizadevanja po diskreditaciji in že kar demonizaciji vsakršnih nasprotovanj in protestov. Je oblastniško gesto popolne zapore trga mogoče razumeti drugače kot zavestno omejevanje prostora za javno kritiko? Se je moč izogniti mučnemu vtisu, da gre za načrtno provokacijo? Polizobraženi notranji minister, ki je najbrž zmožen učinkovito nadzirati ceste, o delovanju družbe pa povsem očitno nima pojma, je od prvega dne izvajal neposredne pritiske na strokovno delovanje policije. Vse do nenadnega odstopa, s katerim je presenetil ob pisanju zadnjih vrstic tega poročila, se je vtikal v njeno operativno delo in pozival k iskanju organizatorjev protestov. Kot da ne bi šlo za spontano, široko in že kar neverjetno raznoliko gibanje, ki ga v robnih točkah zamejujejo na eni strani Trohovi nacionalisti ter na drugi anarhisti, vmes pa se razteza cela mavrica takšnih in drugačnih demokratov, vse barve liberalcev, razveseljivo veliko mladih okoljskih aktivistov pa zagovorniki neposredne demokracije, tudi verniki teorij zarote in proticepilci ... Vzkipljivi operativec »velikega vodje«, ki je bil v času imenovanja za notranjega ministra sam v preiskovalnem postopku (sic!), se vztrajno smeši z abotnimi izjavami o menda kriminalnem delovanju protestnikov. Kot da ne bi že več kot poldrugo stoletje nesporno veljalo, da se je nepravičnim ali drugače spornim oblastniškim pravilom demokratično povsem legitimno postaviti po robu, da takšen nenasilni odpor terja državljanska dolžnost in da v razvitih demokracijah civilna nepokorščina velja za eminentno patriotsko dejanje. In ko policija, ki sicer delo za zdaj večinoma še opravlja profesionalno, začne očitno popuščati takšnim političnim pritiskom in preganjati celo pisanje s kredo po tleh, postane vse skupaj vse prej kot smešno.

***

Razjaham, potisnem kolo čez tistih nekaj stopnic proti TR3, se sprehodim do Ljubljanske banke in ga tam priklenem. Mimo peščice policistov, ki se nekaj deset metrov stran mrzlično trudijo dokončno skleniti kovinski objem trga, neovirano odkorakam do njegovega središča. Tam z obrazom proti našemu »hramu demokracije« sedem na tla in iz torbe izbrskam izvod slovenske ustave. Zanimivo, kako pardesetletne predavateljske izkušnje v radikalno novem položaju ne pomagajo: nekako kar ne znam začeti glasno brati v razsežja praznega trga, zato začnem poljubno listati. Nedaleč od mene – a vsekakor več kot dovolj za upoštevanje pandemiološke fizične distance – Mladinčeva veteranka Damjana sede na pručko in začne suvereno demonstrirati, kako se stvari streže. Z artikuliranim, jasnim glasom, ki ga je moč ne le slišati, temveč tudi razumeti sto metrov daleč, bere: »Prvi člen – Slovenija je demokratična republika.«

Ob aktualnih slovenskih protestih je ključno vprašanje, kdo zares varuje koga in pred kom.

Hmmm ... V teoriji, ki temelji na stoletjih politične prakse in družbenih bojev, je demokracija kompleksen sistem, ki ga sestavlja delikatno ravnovesje treh med seboj neodvisnih vej oblasti, za katero skrbijo tudi notranji in zunanji nadzorni mehanizmi. Vlada, ki nas je doletela skupaj s pandemijo, brezkompromisno posega v prav vse elemente omenjene sheme. Od svoje prve seje brezobzirno prevzema popoln nadzor nad notranjimi mehanizmi nadzora, na vodilne položaje v čisto vseh nadzornih institucijah odločno nastavlja svoje ljudi. Zunanjim mehanizmom nadzora, tj. medijem, je napovedala odkrito vojno (v njeni javni napovedi premier za vzorčni model sodobne družbene komunikacije ponudi – saj ni res, pa je – Trumpa!?). Hegemonska prizadevanja za popoln nadzor nad vsemi informacijami in njihovimi javnimi interpretacijami sežejo celo do statističnega urada – še en ne le nelegitimen, temveč očitno tudi pravno sporen precedens, kot ga še nismo doživeli. Isti mož že desetletja iz opozicije ali iz vlade kontinuirano izvaja sistematične pritiske na sodno vejo oblasti. Ko ta deluje in odloča proti njegovi volji, jo imenuje krivosodje (in nad sodnike hujska svoje privržence). Sodnih odločb in vabil praviloma ne prevzema, niti ne plačuje izrečenih glob, sam pa trmasto pravno grozi vsakomur in tožari vsakogar, ki si drzne dvigniti kritični glas – nazadnje ravno te dni sociološkega starosto, ki je prvi podpisal svarilo intelektualcev pred takrat še prihajajočo vlado, in nekaj anonimnih nosilcev transparenta z napisom »smrt janšizmu«. V zakonodajni veji oblasti del poslancev sprenevedavo ignorira svojo temeljno predvolilno zavezo, da ne bodo paktirali s politikami sovraštva in izključevanja, zaradi katere so sploh dobili mandat volivcev. Parlamentarne preiskovalne komisije o spornem delovanju vlade pa po novem namesto opozicije ustanavlja in vodi kar koalicija sama. Je pri takem načrtnem in celovitem maličenju demokratične strukture naše družbe javno opozarjanje na prvi ustavni člen res pretirano in neutemeljeno?

Damjana, medtem ko me okupirajo te mučne misli, rutinirano bere naprej. Predramim se ob 39. členu, ki nam zagotavlja svobodo izražanja: spomnim se na vse tiste državljanke in državljane, ki jim je zadnje tedne policija zasegla transparente, in na vse žrtve jedkega sovraštva organiziranih trolov in botov, ki pobesnelo naskakujejo vsakogar, ki si upa kritično dvigniti glavo. Tri člene kasneje jo slišim brati o ustavni pravici do mirnega zbiranja in združevanja, sam pa z grenkobo pomislim na vse, ki so jih popisali zaradi suma, da se utegnejo udeležiti demonstracij. V mislih se vrnem k tretjemu členu, ki se je na začetku branja izmuznil mojemu vse bolj depresivnemu radarju, zdaj pa se v kontekstu celotne ustavne slike, ki jo v parlament v daljavi z izurjenim glasom teatralno zarisuje moja profesionalna sobralka, proti meni odbija boleče neprijetno vprašanje: ima v naši današnji politični in družbeni realnosti v Sloveniji oblast še ljudstvo? Ali pa bi se nemara moral v kontekstu rastočega prijateljstva z vzhodno sosedo, kjer je vladajoči diktator – ki ga slovenski premier tako odkrito obožuje – izpeljal tako imenovano ustavno revolucijo, spomniti na prejšnje, socialistično ime trga, na katerem sedim?

***

»A te je bilo strah?« me bo nekaj dni kasneje pred začetkom oddaje vprašal legendarni intelektualni multipraktik Marcel. Moral bom pomisliti. »Se mi zdi, da me ni bilo strah. Še zmeraj namreč verjamem – ne vem, a je to mogoče naivno? – da se državljanu, ki mirno bere ustavo pred svojim parlamentom, ne more zgoditi kaj hudega.« A sedeč na tlakovanih tleh sredi voluminoznega trga, na primerni oddaljenosti obdan s približno 30 bralci, ki so vsi oboroženi s slovensko ustavo, kljub najboljši volji ne morem ubežati demonstrativnim učinkom sistemske sile, ki so jo poslali nad nas. Ko po slabe pol ure branja na trg v vojaškem postroju v dveh strnjenih kolonah prikoraka bojno opravljena četa pripadnikov posebne policijske enote, se najprej spomnim na Gladiatorja. Ta holivudski spektakel nam je pred skoraj natanko 20 leti doživeto pokazal, kako vešče so zastraševalne učinke organizirane represivne sile izpopolnili že stari Rimljani. Kljub popolnoma racionalni odločitvi, ki je ne bom obžaloval niti med incidentom niti po njem, mi povsem mimo volje in kljub načrtnim nasprotnim prizadevanjem naraste utrip, v želodčnem predelu pa se mi ugnezdi tesnoba.

Že bežen pogled na sobralce – peščico poznam dobro, večino vsaj na videz ali po njihovem delu – potrdi, da v tem nisem sam. Ni naključje, da tam sedimo umetniki in intelektualci. Gre za poklice, ki praviloma najprej zaznajo družbene anomalije. To je nekakšen imunski sistem družbe, ki podobno kot v naravnih organizmih sestavlja prvo obrambno črto pred organskimi grožnjami. Od celotnega organizma pa je odvisno, ali bo opozorila vzel resno in priskočil imunskemu sistemu na pomoč pri nevtralizaciji groženj, ali pa bo svarila ignoriral in nemara celo zatrl glasnike, ki jih prinašajo. Od tega je odvisno, ali bo organizem – naravni ali družbeni – ozdravel ali pa zbolel, lahko tudi usodno. Zato je v odsotnosti prepričljivih varnostnih argumentov za uprizarjanje policijske moči zastraševanje povsem mirnih in nenasilnih protestnikov tako zelo sporno in v demokratičnih ureditvah nesprejemljivo. Ker s tem razgrajujemo imunski sistem družbe.

Ob aktualnih slovenskih protestih je tako ključno vprašanje, kdo zares varuje koga in pred kom. Vlada s pritiski na stopnjevanje policijske sile varuje državljane in lastnino pred protestniki? Ali protestniki varujejo to družbo z argumentiranim, mirnim in dosledno nenasilnim opozarjanjem na nelegitimno delovanje vlade? Ki jo vodi človek – kako vrhunsko brezobziren smisel za ironijo ima zgodovina –, politično izrasel iz družbenih gibanj in državljanske nepokorščine. Naša država se je rodila iz množičnih protestov proti avtoritarni, vzvišeni, manipulatorski, paranoični in diletantski oblasti, ki je izgubila stik z realnostjo – skoraj tri desetletja kasneje pa Arjan, naš jezikovno bržkone najgibkejši vizualni umetnik, lucidno ugotavlja, da je imel »Janša precej sreče leta 1988, da ni bil Janša na oblasti«. Njegovo politično pot od samih začetkov spremljajo nikoli ovrženi sumi velike korupcije. Pri nelegalni in neetični trgovini z orožjem na začetku devetdesetih let (o čemer so napisane debele knjige, pa osumljenec, ki sicer dosledno brani svoj »ugled in dobro ime«, nikoli ni tožil avtorjev). Pri nakupu oklepnikov Patria v času njegove druge vlade (iz zapora ga je zaradi proceduralnih razlogov rešilo ustavno sodišče, vsebinskih sumov pa niso sodno nikoli ovrgli). Zdaj v pandemiji pri očitno sumljivih nakupih mask in druge medicinske opreme (ko je sporne nakupe začel preiskovati NPU, so nemudoma zamenjali direktorja, parlamentarna večina pa je onemogočila opozicijsko preiskavo).

Ko nekdo ne dopusti niti najnežnejših kritik na svoj račun, pri tem pa manično ponavlja zahtevo po enotnosti, je to lahko le znak jasne avtoritarne agende.

S tremi prijatelji smo ob eksplicitni podpori dobre stotnije prepoznavnih imen iz slovenskega družbenega življenja že leta 2011 z državljansko tribuno Za prostore svobode opozarjali na še en skrajno sporen vidik njegove avtoritarne politike: sistematično izključevalnost in sovražnost. Manipulativna raba starodavnega mehanizma grešnega kozla, v katerega projiciraš strahove in razloge za družbene probleme, da se ti zares ni treba ukvarjati z njimi, se je takrat, pred referendumom o družinskem zakoniku, izražala v sovražni kampanji proti istospolno usmerjenim. Neštetokrat prej in kasneje pa je aktualni premier isto metodo usmerjal proti številnim drugim družbenim skupinam (spomnimo se »trenirkarjev«, »opankarskega žurnalizma«, »presstitutk« ...). Njegovo kontinuirano sklicevanje na enotnost je zgolj dimna zavesa. Ko nekdo ne dopusti niti najnežnejših kritik na svoj račun, pri tem pa manično ponavlja zahtevo po enotnosti, je to lahko le znak jasne avtoritarne agende: enotni smo lahko samo tako, da mu ne nasprotujemo in počnemo izključno to, kar nam ukaže.

***

»Prosim vas, da v tej smeri ...« (mi pokaže z orokavičeno roko) »... zapustite trg!«
»Oprostite, zakaj pa?«
»Nahajate se na zavarovanem območju. Nemudoma zapustite trg, to je uradni ukaz!«
»Se opravičujem, ampak tega ne želim. Tukaj ...« ( jima pokažem s kazalcem v knjigi) »... je 42. člen ustave, ki mi zagotavlja pravico, da mirno nasprotujem zapori celotnega trga. In še čemu drugemu ...«
»Nasprotujete lahko tudi za ograjo. Zapustite trg!«
»Oprostite, ampak tega ne želim, niti ne morem. Kaj pa, če me odneseta?«
»Saj vas bova tudi morala, če ne boste šli sami!«
»No, pa naredimo tako. Jaz vama pri vajini nalogi ne nasprotujem in vaju ne bom na noben način oviral. Vidva pa, prosim, upoštevajta, da gre za državljanski protest. Pravico do njega mi zagotavlja ustava, ki jo ravno beremo.«

Zgrabita me pod pazduhami, meni pa se zdi, da vse skupaj vendarle še ni tako kritično, policija še vzdržuje strokovne standarde. Potem me gravitacija malce prizemlji in s koleni začnem drsati po tleh ...

Posebna policijska enota, ki je prekinila naše mirno branje ustave in nas odstranila s trga, je izvršila svoja zakonita pooblastila. Nekateri ugledni pravniki bodo kasneje javno podvomili, ali so bili za to res izpolnjeni potrebni zakonski pogoji, saj je bilo tako obsežno zavarovano območje določeno brez utemeljenega varnostnega razloga, bralci ustave pa kljub nasprotovanju ukazu o zapustitvi tega območja nismo ogrožali nikogar (razen nezmotljivo avtoritarnega režima). Policijski poseg je bil zato nesorazmeren. Seveda ne moremo pričakovati, da bo vsak policist na terenu po svoje presojal ustavnost in upravičenost prejetih operativnih ukazov – tega si najbrž ne želi nihče. Kritično ost je treba usmeriti v tistega, ki je ukazal zapreti celoten trg: ta ukaz namreč nima demokratične legitimnosti in je ustavno sporen. Nekoga bi veljalo poklicati k odgovornosti.

Predsednik vlade sporoča: enotni smo lahko samo tako, da mu ne nasprotujemo in počnemo izključno to, kar nam ukaže.

V petek teden kasneje bo v megafon karizmatično grmel »sedem tisoč let star Pesnik«: »Človek ni riba, ne diha na škrge, človekovo srce potrebuje trge!« Meni pa se bo na zgornji ustnici čez celotno desno polovico razrasel trojni herpes. Kot klinični simptom notranjega nemira, ki se mu težko upiram zadnje tedne. Nemara pa tudi kot nadležen intimni simbol treh Janševih vlad, ki z demagoško sovražnostjo in klientelističnim prisvajanjem periodično razgrajujejo našo družbo. S svojim manihejskim črno-belim razumevanjem sveta si ves čas premočrtno prizadevajo za uresničitev posvečenih ciljev, ki upravičujejo vsa uporabljena sredstva: zato nenehno prevrednotenje zgodovine in obujanje namišljenega sovražnika v kontinuiteti komunističnega režima, ki živi le še skozi boljševistične metode spet vladajoče stranke. Zato sistematični napadi na pravno državo in celovit pogrom nad mediji. Slovensko družbo načrtno drobijo na čim manjše dele, ki jih, če se le da, hujskajo drugega proti drugemu.

Menda se herpesa ne znebiš nikoli, pritajeno čaka v organizmu na ugodne razmere – ko oslabi imunski sistem, se nemudoma razraste.

***

Pet dni po opisanem incidentu bo naša demokratična republika praznovala 29. rojstni dan. Policija bo zaradi varovanja državne proslave, ki jo bo organizator poimenoval ljudska, a nanjo pripustil zgolj najožjo elito, zaprla večji del mestnega središča. Več tisoč udeležencev protestne (neljudske?) proslave predsednika ne bo našlo v njegovi palači (»Kje si, miško?«). Ne bom edini, ki me bo fotografija z dežnikom zaščitenega in s socialno distanco obkoljenega premiera s soprogo spomnila na Deklino zgodbo. Nekje v časopisu bom prebral, da bo slovenska policija končno začela uporabljati električne paralizatorje. In tesnobno, že skoraj rahlo panično se bom trudil priklicati okus močno zaprašenega spomina na ljudsko slavje ob razglasitvi slovenske neodvisnosti, ki sem se ga na prav tem, a tako zelo drugačnem Trgu republike udeležil, ko sem bil še upanja poln, naiven bruc.