Protiustavnost in arbitrarnost

Medtem ko je vlada od maja sproščala javno življenje, je v tem tednu sprejela ukrepe za preprečitev ponovnih izbruhov bolezni covid-19: v splošnem gre za prepoved vseh javnih zbiranj z več kot 50 udeleženci. Po zakonu o javnih zbiranjih se pravica do zbiranja uresničuje v obliki organiziranja in udeležbe na shodih in prireditvah. Medtem ko je javna prireditev organizirano zbiranje oseb zaradi izvajanja kulturne, športne, zabavne, izobraževalne, verske ali druge dejavnosti, je javni shod organizirano zbiranje oseb zaradi izražanja mnenj in stališč o vprašanjih javnega ali skupnega pomena. Zakaj je ta definicija bistvena? Ker vlada pogojno, ob pozitivnem mnenju NIJZ, dovoljuje javne prireditve z udeležbo do 500 ljudi, javnih shodov pa ne.

Čeprav ne gre za prvi vprašljiv in ustavno sporen odlok te vlade – nekatere je ustavno sodišče že sprejelo v vsebinsko presojo –, pa je ta najbolj politično motiviran, saj gre za poskus novega omejevanja protivladnih protestov. Če odmislimo spornost delitve na dogodke, ki so politične narave, in tiste, ki niso, je po zakonu edina razlika med javno prireditvijo in javnim shodom ta, da ljudje na shodu izražajo mnenja in stališča, prireditve pa so praviloma družabnega značaja. Zakaj bi bilo zbiranje z izražanjem stališč za prenos virusa bolj ogrožajoče kot zbiranje brez izražanja stališč, vlada ne pojasnjuje. Celo več: predstavniki oblasti in stroke so v preteklih tednih večkrat poudarili, da na protestih doslej ni prišlo do prenosov virusa. Ker razlikovanje v obravnavi enega in drugega tipa zbiranja ne temelji na stvarno utemeljenih razlogih, je takšen poseg arbitraren in diskriminatoren.

Oblast lahko v človekove pravice in temeljne svoboščine poseže le s primernimi in nujnimi posegi za preprečitev ponovnega izbruha nalezljive bolezni, ukrepi pa morajo biti razumno in prepričljivo utemeljeni s stališči zdravniške, zlasti epidemiološke stroke. Ob najnovejših omejitvah pravice do zbiranja se zastavlja vprašanje, ali ob upoštevanju podatkov NIJZ in mnenj zdravniške stroke omejitve javnih zbiranj sploh predstavljajo primeren ukrep za zajezitev okužb. Po podatkih NIJZ sta bili v tednu do 29. junija od 64 okuženih dve tretjini okužb »uvoženi« oziroma s tem povezani, ostale pa je vladni govorec Jelko Kacin pripisal zlasti zasebnim zabavam, porokam in druženju v nočnih klubih. Na nobenega od omenjenih načinov prenosa nove omejitve nimajo vpliva: zasebne zabave bodo še vedno mogoče, saj jih zaradi zakonskih pomanjkljivosti ni mogoče prepovedati, prav tako poroke, če so organizirane v zasebnih prostorih ali v gostinskih lokalih. Za slednje namreč omejitve zbiranja ne veljajo. Obratovanje nočnih klubov je bilo prepovedano že zdaj, a so klubi svoje dogodke prijavljali kot javne prireditve, kar odslej ne bo več mogoče. Še vedno pa bodo lahko lastniki s podaljševanjem obratovalnega časa do jutra svoje bare spreminjali v klube, kar je sicer nedopusten obvod zakona.

Kako zelo so ukrepi nepremišljeni in nepotrebni, kaže tudi sporočilo NIJZ, kjer bi morali pripraviti pogoje za izvedbo javnih prireditev med 50 in 500 obiskovalci, na podlagi katerih bi podeljevali dovoljenja za prireditve do 500 obiskovalcev. V torek so na spletni strani objavili: »Vsi organizatorji, ki v času od 30. 6. do 5. 7. 2020 organizirajo javno prireditev do 500 oseb in lahko zagotovijo spoštovanje higienskih priporočil Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), za izvedbo prireditve ne potrebujejo pozitivnega mnenja NIJZ.« S tem so za skoraj teden dni brezpogojno dovolili vse javne prireditve do 500 obiskovalcev, medtem ko so javni shodi z vladno odredbo od torka brezpogojno prepovedani.

Ne nazadnje je pomenljivo tudi, da je vlada ukrepe za omejevanje zbiranja v preteklih mesecih že sprejemala, pri čemer je doslej uporabljala dikcijo »omejitev zbiranja ljudi na javnih krajih in mestih v RS«, tokrat prvič pa odlok govori o »omejitvi oziroma prepovedi zbiranja ljudi v RS«. Ob pogostih navajanjih zasebnih druženj kot razloga za prenos okužb je precej verjetno, da je do izpada »javnega kraja« iz naslova in besedila odloka prišlo namenoma. Dobrohotno temu namenu lahko pripišemo pedagoški značaj, ki pa jasnosti in predvidljivosti pravnega reda ne koristi. Če je bil namen takšne spremembe poskus posegati v zasebna druženja, pa je treba opozoriti, da za tak ukrep vlada nima zakonske podlage. Zakon o nalezljivih boleznih v 3. točki prvega odstavka omogoča, da vlada začasno »prepove zbiranje ljudi po šolah, kinodvoranah, javnih lokalih in drugih javnih mestih«. Za poseg v zasebna druženja bi bilo ob upoštevanju ustavnih pogojev treba spremeniti zakon. Žal se je oblast v preteklih mesecih bolj kot z ureditvijo pravne podlage za sprejem smiselnih in potrebnih ukrepov ukvarjala z razmerji moči v lastnih vrstah: ob vsej luknjičavosti zakona je v delu, ki se nanaša na posege v človekove pravice, uspela spremeniti zgolj to, da ukrepov za zajezitev epidemije ne sprejema več minister za zdravje, ampak vlada. Upoštevaje politična razmerja v vladi je ta popravek zakona razumljiv, z vidika načela zakonitosti pa ni bistven.

Čeprav virus ne diskriminira, ga vlada zaustavlja z diskriminatornimi ukrepi. Namesto prepoznavanja in razločevanja prostorov, dogodkov in situacij, ki so za prenos bolj ali manj rizični, se zateka v pavšalne razmejitve, ki ne zaustavljajo širitve virusa, ampak škodujejo prebujajočemu se življenju v mestih in na vaseh, v kulturi, turizmu, gostinstvu in trgovini, s čimer posegajo v življenja ljudi. Poleg nepotrebne materialne škode pa omejujejo tudi državljanske svoboščine, zlasti pravico do izražanja mnenj in stališč o skupnosti in v njej.