Tehnologija odrešitve

S predlogom zakona o interventnih ukrepih za pripravo na drugi val epidemije koronavirusne bolezni, ki ga je vlada ta teden poslala v državni zbor, sta spet na mizi razvoj in raba mobilne aplikacije za sledenje tveganim stikom.

Aplikacija, ki jo nameravajo začeti razvijati šele, če bodo dobili podporo poslancev, naj bi na podlagi tehnologije Bluetooth zaznavala bližino drugih telefonov z nameščeno aplikacijo in shranjevala prepoznane tvegane stike. Kot je opisal državni sekretar na ministrstvu za javno upravo Peter Geršak, bi tvegani stik pomenil srečanje na razdalji, manjši od 1,5 metra, za najmanj 15 minut.

Raba aplikacije bi bila prostovoljna in brezplačna, razen za ljudi, ki so potrjeno okuženi, in za tiste, ki jim je bila odrejena karantena. Zanje bi bila glede na predlog zakona obvezna. Podatki bi bili anonimizirani. Če bi aplikacija na podlagi zaznanih stikov ugotovila, da je kateri od njih pozitiven ali mu je odrejena karantena, bi uporabnika opozorila na povečano tveganje in mu priporočila previdnost.

Ne gre za nadomestitev sledenja stikov, ki ga opravljajo epidemiologi, temveč za pomoč kadrovsko podhranjeni ekipi. Slovenija ta trenutek premore le 27 terenskih epidemiologov, ki se ukvarjajo s sledenjem okužbam. Prav tako bi takšna aplikacija lahko koristila, če smo bili v tveganem stiku z neznancem, denimo na avtobusu, saj tega epidemiološka preiskava praviloma ne more zaznati.

Tako kot pri prvem poskusu uzakonitve takšne aplikacije sredi aprila bo tudi tokrat predlagana rešitev težko prestala vse regulatorne preizkuse. Informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik je že sporočila, da se ji zdi obvezna raba aplikacije za okužene in tiste, ki jim je odrejena karantena, nesorazmeren ukrep. »Tovrstne aplikacije delujejo zanesljivo le na novejših pametnih telefonih in prisilitev, da si jo pod grožnjo globe naložijo vsi, ki jih zakon opredeljuje, četudi na njihovi napravi ne bo zanesljivo delovala, je nesorazmerna in ne prispeva k ciljem, za katere si prizadeva zakonodajalec.«

Težava se pojavi tudi pri samem konceptu delovanja namenskega programa. Uporaba tehnologije Bluetooth za merjenje razdalje do drugega posameznika je vse prej kot zanesljiva. Ker se moč signala z razdaljo zmanjšuje, je v nadzorovanih razmerah to sicer mogoče, v resničnem življenju pa se pojavijo številne pasti.

Raziskovalci z oddelka za računalništvo na dublinskem Trinity Collegeu so denimo ugotovili, da se lahko moč signala občutno razlikuje že glede na to, ali telefon nosimo v sprednjem ali zadnjem hlačnem žepu. »Glede na naše podatke obstaja v vsakdanjem življenju velika verjetnost za lažno pozitivne in lažno negativne stike.« To na eni strani pomeni, da bi nas aplikacija lahko opozorila na tvegan stik in nam priporočila samoizolacijo, čeprav ta ne bi bila potrebna, prav tako pa bi se lahko zgodilo, da kljub tveganemu stiku nanj ne bi bili opozorjeni.

Tehnologija recimo tudi ne more vedeti, ali je oseba, ki se ji približamo na tvegano razdaljo, morda za steklom, ki preprečuje prenos okužbe. Lahko se zgodi, da stojimo na avtobusni postaji, ko mimo pripelje avtobus s potniki.

Težko bi rekli, da je bila uvedba mobilne aplikacije za sledenje stikom za zdaj kjerkoli v Evropi res uspešna. Še najbolj se po prsih trkajo Nemci, ki so svojo »najboljšo« aplikacijo predstavili sredi junija, v dveh tednih po tem pa si jo je namestilo 14 milijonov ljudi, več kot v vseh drugih državah EU, ki so tudi uvedle tak namenski program, skupaj. Podatki o tem, koliko ljudi jo je pozneje izbrisalo in koliko ljudi jo dejansko uporablja, za zdaj niso na voljo.

Francija ima manj spodbudno izkušnjo. Po poročanju portala France24 sta si aplikacijo v treh tednih po predstavitvi prenesla dva milijona ljudi, četrtina pa jo je do zdaj tudi že izbrisala. Aplikacija je na možnost bližnjega stika z okuženim v treh tednih opozorila le 14 ljudi.