»Kneza svojega ljudstva ne preklinjaj!«

Kakor se spodobi in je pravično, je bila na predvečer dneva državnosti v ljubljanski stolnici maša v čast domovini. Prišli so izbrani politiki in funkcionarji, v prvi vrsti sta v skladu s protokolom in osebnim prepričanjem sedela Janez Janša in njegova žena Urška Bačovnik Janša.

Pridigal je koprski škof Jurij Bizjak, ki je nekoč služboval v Ilirski Bistrici ter Vipavi, bil pa je tudi profesor na Teološki fakulteti in član skupine, ki je pripravila slovenski standardni prevod Svetega pisma. Gre za uglednega bogoslovca. Bizjak politično ni silil v ospredje, bil je spoštovan in miren intelektualec.

Tokrat je bilo drugače. V pridigi ni govoril o ničemer drugem kot o odnosu do oblasti. Najprej je povedal, da je vsaka oblast od boga (ne pa od volivcev) in da jo je treba spoštovati, kajti, kot piše v pismu Rimljanom: »Kdor se torej upira oblasti, se upira Božjemu redu. Tisti, ki se upirajo, pa si bodo nakopali obsodbo!« Bizjak se s svetopisemskimi alegorijami ni zadovoljil. Stopil je še korak dlje in neposredno obsodil vse kritike vladnih potez. »Ko pa poslušamo ali beremo naša poročila in naše razprave, ni težko ugotoviti, koliko sovražnosti in napadalnosti, gneva in gnusa, žolča in strupa, zamerljivosti in maščevalnosti nosimo v svojih srcih, jih izlivamo na vse strani in v njih utapljamo drug drugega!« Za to stanje, za moralni propad, so krivi mediji. »Grozljivo je,« je pridigal škof, »s kakšno lahkoto toliko naših sredstev obveščanja nalaga polena na grmado in priliva olja na ogenj, ki že dolgo uhaja izpod nadzora! Kralj Salomon pravi: ’Kdor stepa smetano, naredi maslo, kdor tepe po nosu, pretoči kri, kdor tepe po obrazu, povzroči spor!’«

A to ni obljubljena dežela Kanaan, temveč naša obljubljena dežela, v kateri je na oblasti točno določena vlada. Bizjak je med pridigo vzhičeno dejal: »Zato bi kot državljan Republike Slovenije vsem navzočim in vsem odsotnim predstavnikom oblasti rad izrazil svoje iskreno spoštovanje in občudovanje in zahvalo za vašo ponižnost in potrpežljivost, s katero prenašate vsakodnevne žalitve in sramotitve, podtikanja in sumničenja, zlobne domneve in ugibanja, laži in klevete, ki se dan za dnem zgrinjajo nad vas in proti vam in brezobzirno rušijo vaš ugled in vaše dobro ime.« Kot da sta država in cerkev eno.

Zanimivo, da škof ni rekel ničesar o ljudeh, ki v resnici potrebujejo pomoč oblasti, na primer o starostnikih, ki so pozabljeni umirali v domovih za ostarele, ni omenil tistih, ki bodo, ker bo zaradi preplačane medicinske opreme zmanjkalo denarja, izgubili socialne transferje, ni omenil množice znanih in neznanih, nad katere se vsak dan nedostojno spravlja propagandni stroj vladajoče politične stranke. Njegova pridiga, njegova homilija ni bila hvalnica državi, pač pa hvalnica slovenski vladi.

Državniški vrh se je med Bizjakovo pridigo gotovo zadovoljno muzal.