Rekviem za republiko

Fašizem je politični sistem, ki si ga večina ne želi, a se nam po vse bolj pogostih znamenjih obeta, če se mu ne bomo dovolj odločno zoperstavili. V tem bomo uspešnejši, če ga dobro prepoznamo. Zato naj ne bo odveč, če v naslednjih vrsticah povem nekaj o tem, kako ga sam dojemam, pa tudi o razlogih, zaradi katerih nas ta problematična politična ureditev ogroža.

Prejšnje, to je dvajseto stoletje, so močno zaznamovali konflikti med tremi velikimi političnoekonomskimi sistemi, to so bili fašizem, socializem sovjetskega tipa in kapitalizem. Razlikovali so se predvsem po dveh prvinah, to je po načinu upravljanja države, in drugič po vlogi, ki jo je v družbi imela privatna lastnina (kapital). Fašizem in komunizem sta uveljavila enostrankarski politični sistem in sta državo upravljala totalitarno. Države kapitalizma pa se je upravljalo po modelu parlamentarne, to je večstrankarske demokracije. Po drugem od omenjenih kriterijev, to je pri privatni lastnini, pa so bile razlike med tremi sistemi take: socializem privatne lastnine ni dopuščal in tudi ne tržnega gospodarstva; fašizem je privatno lastnino poznal, a je njen vpliv na upravljanje države politično omejeval; v kapitalizmu je bila privatna lastnina bistvena prvina njegove ureditve, a je država njeno družbeno moč močno omejevala, z visokimi davki pa tudi drugimi mehanizmi (močan javni sektor, državno lastništvo podjetij, dobro delujoča parlamentarna demokracija, močna pravna država, pravice zaposlenih do soupravljanja podjetij ...).

Od treh obravnavanih sistemov je bil zaradi svoje nestrpnosti in nasilja do drugačnih najbolj problematičen fašizem, še predvsem pa je splošno skrb vzbujala njegova agresivnost, ki jo je usmerjal na sosedne države. Ta se je kruto udejanjila v drugi svetovni vojni, ki jo je fašizem sprožil in bil v njej tudi poražen. Zaradi krutosti, ki jo je v vojni izvajal (pa ne zgolj zato), večina ljudi danes fašizem dosledno zavrača kot še sprejemljivo družbeno ureditev; izjema so glede tega najpogosteje osebe, ki so značajsko naklonjene nasilju nad drugačnimi, saj jim fašizem to vrsto potreb odlično zadovoljuje.

Tudi socializma kot sistema danes skoraj ne poznamo več. Ta je bil opuščen pred tremi desetletji predvsem zato, ker po ekonomski učinkovitosti ni bil sposoben tekmovati s kapitalizmom, zaradi nedemokratičnosti pa ga tudi prebivalstvo ni dovolj podpiralo. Njegovo konkurenčnost je najbolj omejevalo to, da gospodarstva ni tržno organiziral. Pravkar navedeno velja za socializem sovjetskega tipa, ne pa tudi za samoupravni socializem, ki ga je poznala Jugoslavija. Ta je namreč razvila obliko tržnega gospodarstva, ki je bilo posebno po tem, da so lastniške funkcije v podjetjih izvajali zaposleni, avtoritarnost sicer ohranjenega enostrankarskega sistema pa je uspela z nekaterimi inovacijami (delegatski sistem političnega upravljanja) pomembno omehčati. Samoupravni socializem je obetal, da bo kapitalizmu lahko uspešno konkuriral, a se ga je pred tremi desetletji ob razpadu Jugoslavije tudi opustilo.

Od treh obravnavanih sistemov je torej preživel le kapitalizem. Pred ostalima je imel pomembne prednosti: državo je demokratično in učinkovito upravljal, bil je ekonomsko učinkovit in za večino socialno sprejemljiv. Žal pa danes ni več tak. Danes poznamo namreč več njegovih tipov, od katerih izstopata predvsem dva, to sta neoliberalni in kitajski kapitalizem. Neoliberalni kapitalizem se od prejšnjega razlikuje predvsem po tem, da se je v njem opustilo velik del rešitev, s katerimi se je omejevalo družbeno moč privatne lastnine oziroma kapitala.(Primer: najvišja davčna stopnja na dohodek je bila leta 1961 v ZDA 91%, danes pa je 37%). Zaradi tega se je bistveno okrepil vpliv kapitala na upravljanje države, poledice pa so predvsem te: laž in nepoštenost kot način zadovoljevanja pohlepa postajata vse bolj normalni orodji političnega delovanja, močno sta oslabeli demokratičnost in učinkovitost upravljanja neoliberalne države, družba je za večino vse bolj nesprejemljivo socialno razslojena. Zgodilo pa se je še nekaj: kot posledica slabega upravljanja neoliberalne države je resno prizadeta konkurenčnost njenega gospodarstva, to pa govori v prid oceni, da doživlja neoliberalizem resne težave sistemske narave. Zaznavamo jih tudi v Sloveniji, najbolj pa se odražajo v slabem upravljanju države, kar večini močno poslabšuje kakovost življenja.

Gornjih težav pa za sedaj ne pozna kitajski kapitalizem. Ta se je razvil iz socializma, in sicer tako, da je ohranil enostrankarski politični sistem, uvedel pa je na privatni lastnini zasnovano tržno gospodarstvo. Sistem se dokazuje z ekonomsko učinkovitostjo in po konkurenčnosti vse bolj prekaša neoliberalni kapitalizem. Čeprav ni demokratičen in ustvarja velike socialne razlike, ga večina prebivalstva očitno dobro sprejema in podpira, vsaj za sedaj.

Za obvladovanje težav oziroma že kar krize, v katero je zašel neoliberalizem, se nudita vsaj dve možnosti. Ena, za kapital kar sprejemljiva, je ta, da se – tudi po zgledu Kitajske - pri upravljanju države oslabljeno demokracijo nadomesti z avtoritarnim vodenjem. S tako rešitvijo se v formalno še vedno demokratični državi aktivirata dve ključni prvini (nedemokratično upravljanje države in na privatni lastnini temelječe tržno gospodarstvo), na katerih je bil zasnovan fašizem. Po vsebini gre nedvomno za novo zvrst fašizma, ki se od prvotnega razlikuje predvsem po tem, da ohranja formalno demokracijo. Tudi fizično ni tako nasilen in agresiven, kot je bil njegov prednik, ima pa vse potrebne nastavke, da to lahko hitro postane. Proces porajanja te vrste fašizma lahko že nekaj časa spremljamo v nekaterih evropskih državah, pod sedanjo vlado pa se nam to pospešeno dogaja tudi doma, v Sloveniji.

Predvsem z izjemo tistih, ki so značajsko naklonjeni nasilju nad drugačnimi, večina našega prebivalstva z zaskrbljenostjo spremlja spremembe v političnem upravljanju, ki jih uvaja sedanja vlada, in to se v protestih ob petkih na viden način tudi odraža. Lahko smo zadovoljni, da je tako, saj nam to izboljšuje možnosti, da z neoliberalizmom povzročeno krizo upravljanja države namesto s »fašizacijo« saniramo po drugi od dveh možnosti, to je s temeljito prenovo demokracije. V sistemu političnega upravljanja je zaradi uresničitve te usmeritve potrebno več stvari spremeniti, še predvsem naslednje: 1.bistveno je potrebno okrepiti vpliv volivcev na sestavo parlamenta; 2.sedanji model oblikovanja vlade, ki politiko in s tem tudi družbo močno razdvaja, je potrebno nadomestiti z modelom, ki deluje povezovalno; 3.radikalno je potrebno omejiti pristojnosti vladajoče politike pri kadrovanju v javnem sektorju in državni upravi.

Od naštetih sprememb naj bi eno, to je spremembo volilnega sistema, na zahtevo ustavnega sodišča izvedli še letos. Če bomo to storili na način, kot nam za sedaj predlagajo politične stranke, bo to tako skromen prispevek k sanaciji krize naše demokracije, da z njim nevarnosti »fašizacije« ne bomo zmanjšali. Prenove demokracije se je torej potrebno lotiti veliko resneje in bolj temeljito.