Kraljica Vizjakovega seznama

Minister za okolje Andrej Vizjak je že od začetka mandata zelo odkrit v želji po pospešitvi postopkov pridobivanja vseh potrebnih dovoljenj za izvedbo pomembnih državnih projektov. »Moje stališče je, da če vlada po predpisanem postopku sprejme državni prostorski načrt, morajo državni organi narediti vse, da pride do izvedbe projekta, ne da iščejo razloge, kako se ne da izvesti. Državni organi, državne institucije morajo biti del rešitve, ne pa del problema,« je dejal na zaslišanju pred pristojnim odborom dan pred potrditvijo nove vlade v državnem zboru.

To mnenje izhaja iz osebne frustracije. Vizjak, sicer Brežičan, se je pred prevzemom ministrske funkcije več let ukvarjal s pridobivanjem okoljevarstvenega soglasja za Hidroelektrarno Mokrice, zadnjo v verigi spodnjesavskih hidroelektrarn. »Zadnjih pet let je moje delo tesno povezano z resorjem ministrstva za okolje in prostor, zlasti na določenih problematičnih področjih izdaje upravnih dovoljenj,« je povedal v predstavitvi.

Zaposlen je bil v družbi HESS, ki skrbi za gradnjo in upravljanje te verige hidroelektrarn. Novo službo je dobil poleti 2014, kmalu po predčasnem prenehanju mandata poslanca v državnem zboru, ki je bil razpuščen po padcu vlade Alenke Bratušek. Na prvi pogled je šlo za nenavadno potezo. HESS je v večinski lasti družbe Gen energija, ki upravlja tudi jedrsko elektrarno v Krškem, Termoelektrarno Brestanica in Savske elektrarne in je drugi steber slovenske energetike. Direktor Gen energije je Martin Novšak. Le nekaj mesecev pred zaposlitvijo Vizjaka je nadzorni svet družbe Novšaka odstavil, a je bila odstavitev, kot se je izkazalo pozneje, nezakonita. Orkestriral naj bi jo bil prav Vizjak. Njegovo zaposlitev je tako mogoče razumeti kot kupovanje miru in pomiritev strasti.

Vizjaku naloge, ki mu je bila zaupana na novem delovnem mestu, ni uspelo uspešno opraviti. Okoljevarstveno soglasje za HE Mokrice je Agencija RS za okolje leta 2018 sicer izdala, a ga je nato sodišče po pritožbi Društva za preučevanje rib razveljavilo in vrnilo v ponovni postopek. Društvo, ki ga vodi znana borka proti gradnji hidroelektrarn na Muri Andreja Slameršek, je družbi HESS očitalo, da mu je kot stranskemu udeležencu v postopku prikrivala ključne ihtiološke raziskave in s tem ni razkrila uničujočega učinka predvidene gradnje na ribje populacije. Ko Vizjak govori o »one man band« nevladnih organizacijah, ki menda ustavljajo državne strateške projekte, ima v mislih predvsem to društvo. To je tudi glavni razlog za zaostritev pogojev za sodelovanje nevladnih organizacij v upravnih postopkih, ki so bili sprejeti s protikoronskimi zakoni.

Nekateri členi protikoronske zakonodaje so kot kaže napisani izključno z namenom pospešitve gradnje HE Mokrice. Pri okoljskem ministru gre za očitno navzkrižje interesov.

S sprejetjem teh so se vrata za gradnjo HE Mokrice na široko odprla. Društvo za preučevanje rib po novem nima več statusa stranskega udeleženca in ne more vlagati tožb. Državne ustanove, kot je Zavod za varstvo narave, ki je bil do zdaj do projekta kritičen, morajo po novem predlagati rešitve, kako projekt kljub okoljski spornosti vseeno izpeljati. Za vse projekte, uvrščene na seznam strateških naložb, pomembnih za okrevanje gospodarstva, velja, da drugi javni interesi prevladajo nad morebitno okoljsko škodo. Nekateri členi nove zakonodaje so očitno napisani izključno z namenom pospešitve gradnje HE Mokrice. Tudi zato lahko minister Vizjak napoveduje, da vsa potrebna dovoljenja pričakuje še letos.

Gre za očitno navzkrižje interesov, na kar Društvo za preučevanje rib opozarja v prijavi, ki jo je na začetku junija poslalo Komisiji za preprečevanje korupcije. Minister, ki si je v prejšnji službi pet let neuspešno prizadeval za pridobitev potrebnih dovoljenj za gradnjo HE Mokrice, je takoj po prevzemu ministrskega položaja pod krinko izrednih razmer odpravil vse zakonske varovalke, s katerimi je imel prej težave. »Ker projekta HE Mokrice ni mogel izpeljati po veljavnih standardih in veljavni zakonodaji, je takoj po nastopu ministrske funkcije poskrbel za spremembo zakonodaje in znižanje standardov ter izključitev udeležencev, ki bi lahko opozarjali na nezakonito delovanje. /.../ Menimo, da gre pri ministru Vizjaku v konkretnem primeru vsaj za nasprotje interesov, ki se ga je dolžan izogibati, saj noben politični funkcionar ne sme svoje oblastniške moči zlorabljati za uresničitev interesov poslovnih subjektov, s katerimi je (bil) povezan ali interesov prijateljskih poslovnih krogov.«

Minister Vizjak sicer vztraja, da skrbi predvsem za državni interes, saj se je za gradnjo spodnjesavske verige elektrarn odločila država. »Jaz v vlogi ministra ne počnem nič drugega, kot spoštujem zakon in veljavno koncesijsko pogodbo,« je nedavno dejal v Odmevih.

Ključni del sestavljanke

Hidroelektrarna Mokrice je zadnja predvidena v verigi, ki jo sestavljajo že dokončane in obratujoče HE Vrhovo, Boštanj, Arto-Blanca, Krško in Brežice. Koncesijska pogodba z družbo HESS za energetsko izkoriščanje spodnje Save je bila podpisana leta 2002. Hkrati z gradnjo verige hidroelektrarn naj bi dokončno uredili tudi protipoplavno zaščito vzdolž celotne verige. Projekt ima zato vse od začetka dokaj trdno podporo lokalnega okolja. »Izgradnja protipoplavne zaščite bo s HE Mokrice zaključena in področje Posavja bo dokončno zaščiteno pred poplavami, podtalnica, ki je na tem področju zaradi regulacije reke Save v šestdesetih letih prejšnjega stoletja krepko upadla, bo sanirana na kmetovanju primerno globino, vzpostavljena bo tudi plovnost,« so prednosti projekta našteli v družbi HESS.

Naravovarstveniki pri tem opozarjajo, da bo gradnja uničila življenjski prostor številnih živalskih vrst. A kot pravi predsednica  Društva vodarjev dr. Lidija Globevnik, imata potreba in želja družbe po poplavni varnosti že sto let prednost pred ekološkimi in naravovarstvenimi vidiki. »Osebno mislim, da se protipoplavna varnost na območju lahko rešuje tudi brez Mokric. Žal so državni načrti in vse aktivnosti že več desetletij vezani na akumulacijo Mokrice. Hidroenergetski razvojni načrti torej rešujejo tudi težave s poplavami in so si zato že davno prislužili naklonjenost prebivalcev in denar Vodnega sklada.« Dejansko je država soinvestitor. Družba HESS je pristojna za financiranje gradnje energetskega dela HE

Mokrice, katerega predvidena vrednost je sto milijonov evrov. Dodatnih 80 milijonov, potrebnih za ureditev akumulacijskega jezera, protipoplavne zaščite in druge pripadajoče infrastrukture, pa naj bi iz Vodnega sklada in Sklada za podnebne spremembe zagotovila država.

Morda pozitivne plati gradnje HE Mokrice dejansko celo odtehtajo negativne plati dodatnega uničenja naravnih habitatov. A narava si zasluži vsaj možnost poštenega boja.

Gradnja HE Mokrice kot zadnje v verigi ima poleg že naštetih še eno pomembno funkcijo, opozarja energetski strokovnjak dr. Rafael Mihalič s Fakultete za elektrotehniko. »Zadnja zajezitev mora na meji izravnavati pretok reke približno tako, da je na Hrvaškem približno enako stanje, kakor da elektrarn pri nas ne bi bilo. Seveda za proizvodnjo elektrike to ni optimalno, lahko pa druge elektrarne v verigi obratujejo optimalno glede na potrebe sistema. Ta zadnja zajezitev omogoča dosti smotrnejše obratovanje celotne verige.«

Papirnate rešitve

V družbi HESS so prepričani, da bi morala biti zgodba v zvezi z Mokricami že zdavnaj zaključena.

»HE Mokrice ni nič drugačna od že zgrajenih petih elektrarn in protipoplavne zaščite v Posavju,« trdijo v HESS. »Vse že stoji in deluje na splošno zadovoljstvo velike večine Posavcev.«

Za potrebe akumulacije HE Mokrice naj bi bilo treba poplaviti 130 hektarjev površin, od tega 35 hektarjev njiv. A kot trdijo v HESS, so »te njive zaradi nizke podtalnice občutljive za sušo, poleg tega so bile sedaj poplavljene skoraj vsaki dve leti, kar krepko zmanjšuje uporabnost teh površin. Enako velja za več sto hektarov njiv na območju vzdolž pretočne akumulacije, ki pa po izgradnji ostanejo za potrebe kmetijstva in ki bodo z izgradnjo protipoplavne zaščite po novem zaščitene pred 50-letnimi povratnimi vodami, z dvigom podtalnice pa bo na teh površinah omogočeno mnogo kvalitetnejše kmetovanje, tudi s spremembo kultur in namakanja.«

Kar se tiče izgube habitatov živalskih in rastlinskih vrst, prostorski načrt po njihovih besedah predvideva omilitvene in izravnalne ukrepe, kot so novi, nadomestni habitati, nadomestna drstišča, dva prehoda za vodne organizme, umetna mokrišča itd.

Vendar izkušnje kažejo, da ti ukrepi dobro delujejo na papirju, v praksi pa je zgodba lahko drugačna. Kot denimo ugotavlja lansko poročilo državnega Zavoda za varstvo narave, so »se primerljivi ukrepi, kot so predvideni pri HE Mokrice, v primeru HE Brežice izkazali za neizvedljive oziroma nefunkcionalne«. Direktor zavoda Hrvoje Teo Oršanič je pojasnil, da je namen nadomestnih življenjskih prostorov ohraniti čim boljše razmere za ohranjanje biotske raznovrstnosti območja, poplavljenega z vodo akumulacijskega bazena. Pri HE Brežice sta še posebej pomembna načrtovana nadomestna habitata za izgubljeno raznolikost nekdanjih opuščenih Vrbinskih gramoznic. »V državnem prostorskem načrtu je zapisano, da HE Brežice lahko začne obratovati, ko bodo nadomestni habitati urejeni za svoj namen. To se ni zgodilo.« Na območju načrtovanih najpomembnejših nadomestnih habitatov še vedno poteka izkoriščanje gramoza, lastnik pa ga vsaj še nekaj let ne namerava opustiti.

Po mnenju mag. Oršaniča to zbuja nezaupanje in dvom o sposobnosti družbe, da za ohranjanje narave stori, kar je treba in dogovorjeno. »Predvsem pa so takšni odkloni nečloveški pri vseh opozorilih o zmanjševanju biotske raznolikosti zaradi posledic našega razvoja.«

Morda pozitivne plati gradnje HE Mokrice z vidika prizadevanj za povečanje proizvodnje iz obnovljivih virov energije in s tem zmanjševanja odvisnosti od fosilnih goriv dejansko celo odtehtajo negativne plati dodatnega uničenja naravnih habitatov. A narava si zasluži vsaj možnost poštenega boja.