Desant na medije

Pritiski vladajoče skrajne desnice na nacionalno radiotelevizijo so vse bolj brutalni. Premier Janez Janša prek Twitterja vodi odkrito besedno vojno z novinarji in novinarkami ter tudi samim vodstvom RTV Slovenija. Njegovemu zgledu praviloma sledi vojska spletnih trolov SDS, ki vodjeve izjave podkrepijo z množičnimi izlivi primitivnega sovražnega govora. Skrajneže seveda moti, da RTV pri svojem delu še vedno sledi načelu zagotavljanja pluralnosti pogledov; nacionalka kljub vsem pritiskom in notranjim razlikam še vedno pripravlja tako do vlade kritične – na primer razkritja preiskovalnih novinarjev oddaje Tarča glede nabav zaščitne opreme – kot tudi Janši in njegovim podpornikom naklonjene vsebine, ki jih zagotavlja na primer oddaja Pričevalci.

A v ideologiji SDS ni prostora za različnost, nacionalka pa je zgolj najočitnejša, nikakor pa ne edina tarča sistematičnih napadov skrajno desne vlade. Reforma trojčka medijskih zakonov, ki jo pripravlja ministrstvo za kulturo – zakona o RTV, o STA in o medijih –, naj bi dokončno utišala do SDS kritične glasove. Koncept ni naš, SDS ga je prinesla k nam iz Madžarske, prek katere tudi poteka del sistematično zasnovane strategije zapiranja kritičnih medijskih kanalov.

Prave barve ptiči

Že teden dni po vnovičnem prevzemu oblasti je Janša na Twitterju nacionalki in njenemu vodstvu očital, da »širite laži«, in dodal nedvoumno grožnjo: »Očitno vas je preveč in ste predobro plačani.« Tovrstnih čivkov žal ni mogoče opredeliti kot tipično nerganje politikov nad mediji – vzporedno z javnimi napadi na RTV njegova vlada namreč že od svojega nastopa sistematično razgrajuje javno radiotelevizijo, njena prizadevanja pa prehajajo v sklepno obdobje. Če si je SDS v prejšnjih premierskih mandatih prizadevala za popolno podreditev nacionalke, je sedaj odločena, da bo RTV ohromila in ji odvzela moč na medijski krajini. To naj bi dosegla z novim zakonom o javni televiziji, ki bo nacionalki odvzel pomemben del financiranja; umazano delo bodo dokončno izpeljali politično motivirani kadri, ki bodo po čistkah prevzeli vodenje RTV.

Že aprila je vlada zamenjala tri člane nadzornega sveta RTV in vanj imenovala svoje zveste podpornike, med njimi dekana Fakultete za uporabne družbene študije Boruta Rončevića. S tem si je zagotovila pomembne glasove v nadzornem svetu, ki bdi nad poslovanjem zavoda; njegov predsednik je Andrej Grah iz stranke SMC, ki je v preteklosti že skušal zrušiti vodstvo RTV na čelu z generalnim direktorjem Igorjem Kaduncem, v izjavah za javnost pa je zagovarjal odpuščanje – kar je povsem v sozvočju z izjavami Janeza Janše. Maja so sledile še menjave v programskem svetu RTV, ki je ključni izvršni organ nacionalke; na položaje sedmih članov, ki so se jim iztekli mandati, je vlada imenovala ljudi, ki povečini nimajo prav nikakršnih izkušenj na tem področju, zato pa so izrazito ideološko profilirani. Med novimi programskimi svetnicami in svetniki so sindikalist in vlakovodja Slavko Kmetič, pevka Alenka Gotar ter moralni teolog Ivan Štuhec.

Smo sredi prelomnega poletja. Skrajna desnica se je namenila marginalizirati RTV, podrediti STA in izriniti POP TV s trga.

Namen teh menjav je očiten: najprej zamenjati direktorja Kadunca in njegovo ekipo. Desetega junija so stranke Janševe koalicije v parlamentarnem odboru za kulturo dosegle sprejem sklepa, s katerim je odbor izrekel ukor poslovanju RTV in podprl »sprejem ustreznih ukrepov za optimizacijo poslovanja javnega zavoda«. Naslednji korak je blokada finančnega načrta, ki ga je pripravila Kadunčeva uprava, na nadzornem svetu. Na tej podlagi bi nato nadzorniki pod vodstvom Andreja Graha programskemu svetu predlagali, naj razreši generalnega direktorja – in odpre vrata za imenovanje novega vodstva. Takšen je scenarij, po hodnikih RTV pa je slišati, da vse vendarle še ni odločeno in da vladna koalicija še nima povsem zagotovljenih glasov v nadzornem in v programskem svetu.

Kmetske slike v programskem svetu

Težnje desnice je razkrilo tudi javno pismo teologa Janeza Juhanta, ki je med Janši zvestimi v programskem svetu. V tiradi zoper novinarske standarde RTV je Juhant vodstvu nacionalke med drugim očital, da »dopušča novinarjem, da se norčujejo iz kristjanov – kmetov, ki nam s traktorji orjejo slovenske njive in kosijo travnike ter skrbijo za oskrbo prebivalstva«. Svojih trditev teolog ni podkrepil niti z enim konkretnim in empirično preverljivim podatkom, dopis pa je sklenil z grožnjo, češ če odgovornih na RTV ne bo srečala pamet, »dokler ta hiša ne bo bankrotirala in bodo zaposleni drago plačali lojalnost takemu načinu poslovanja in delovanja«. Pri čemer je nemara še bolj kot raven Juhantove kritike skrb zbujajoče dejstvo, da kot član programskega sveta očitno ne pozna osnovnih načel delovanja javne televizije – po zakonu o RTV je namreč vlada kot ustanoviteljica zavoda dolžna zagotoviti njegovo ustrezno financiranje; če bi nacionalki resnično zmanjkalo denarja, bi morala država manjkajoča sredstva preprosto primakniti iz proračuna.

Žuganje s finančnim izčrpanjem in bankrotom je stalnica desničarskih pritiskov na RTV. Janša se je že leta 2016 javno hvalil, da ne plačuje RTV-prispevka, njegovemu zgledu pa je sledilo vse več privržencev SDS. Vzporedno s čistkami v programskem svetu je desnica letos lansirala peticijo »proti plačevanju prisilne RTV naročnine«. S tem so želeli javno radiotelevizijo dokončno spodkopati; nacionalka namreč posluje v rdečih številkah, lani je ustvarila za več kot tri milijone izgube, omenjeni prispevek pa je njen ključni finančni vir. Letos bo RTV z največjo težavo zagotovila zadosti sredstev za poslovanje; če bo nadzorni svet potrdil Kadunčev finančni načrt, bi manjkajoči kapital dobili s prodajo delnic, s katerimi razpolaga nacionalka. Že za naslednje leto pa je položaj povsem negotov.

Najprej bodo zamenjali sedanje vodstvo RTV. Potem bo nacionalka s Simonitijevim zakonom ostala brez dela finančnih sredstev.

Da RTV ustvarja izgubo, sicer ni nič nenavadnega, pa tudi ne posebej alarmantnega – namen nacionalke seveda ni ustvarjanje dobička, pač pa predvsem zagotavljanje ustavno določene pravice do izražanja različnim družbenim skupinam. Javna radiotelevizija ni podjetje, zato ne deluje po tržnih načelih. Če ji zmanjka denarja, ji ga mora zagotoviti vlada; k temu jo zavezuje tudi sklep ustavnega sodišča, ki je leta 2013 odločilo, da »svoboda izražanja iz prvega odstavka 39. člena ustave zahteva od države sprejetje ustreznih predpisov, ki naj zagotovijo, da bodo lahko javni mediji samostojno izvrševali svoje funkcije pri svobodnem oblikovanju javnega mnenja. Zato mora zakonodajalec zagotoviti programsko, organizacijsko in finančno samostojnost javnih medijev, torej tudi javnega zavoda RTV Slovenija.« Če kaj, bi vlada zato morala višino RTV-prispevka povečati za nekaj evrov, saj bi s tem zagotovila nemoteno poslovanje javnega zavoda.

Grims začel, Simoniti dokončal

A SDS se ne ozira ne na zakon in ne na ustavo. Sočasno s čistkami na RTV ministrstvo za kulturo kot del spremembe celotnega sklopa medijske zakonodaje pripravlja spremembe zakona o RTV, s katerimi bi slednji odvzeli del financiranja. Čeprav gre za pomemben predpis, ki zadeva širšo javnost, je resor, ki ga vodi Vasko Simoniti, osnutek pripravil brez posvetovanja z novinarskimi organizacijami, medijskimi strokovnjaki in civilno družbo. Razlog je jasen: le redki med temi deležniki – vsekakor pa ne tisti, ki so ideološko neodvisni – bi podprli zakon, katerega namen je izčrpati javno radiotelevizijo. Kajti če je »Grimsov« zakon, ki ga je sprejela prva Janševa vlada, RTV docela podredil politiki, bo »Simonitijev« predpis javni radioteleviziji zadal hud udarec.

Že v svojem intervjuju za dvorno televizijo Nova24 je Janša na vprašanje o RTV-prispevku dejal, da »bi bilo treba to silno vsoto denarja bolj pravično porazdeliti«. Predlog novega zakona o RTV vsebuje določbe, po katerih naj bi se iz namenskega prispevka po novem financiral še kup drugih medijev. Med njimi državna Slovenska tiskovna agencija (STA), ki naj bi dobila tri odstotke zbranega prispevka, pet odstotkov pa naj bi šlo »za uresničevanje javnega interesa na področju medijev«. Že zdaj je jasno, da bi ta denar končal predvsem v propagandni mreži, ki jo je v preteklih letih postavila SDS in ki jo sestavlja množica lokalnih medijev in televizija Nova24. Samo na ta način bi nacionalka po projekcijah letno izgubila okoli 13 milijonov evrov.

Za nameček bi ji s Simonitijevim zakonom o RTV odvzeli še njeno ključno tržno dejavnost. Javni zavod ima sedaj obsežno mrežo oddajnikov in pretvornikov, ki jih oddaja v uporabo vrstam strank – operaterjem mobilne telefonije, ministrstvoma za obrambo in za notranje zadeve ter drugim. To dejavnost naj bi z novim zakonom prenesli drugam in tako še poglobili luknjo v že tako načetih bilancah RTV.

Najsvetlejša zvezda lastnega vesolja

Iz doslej opisanega je že jasno, da Janša javne televizije, ki mu je večkrat stopila na žulj, ne želi reformirati in je ne želi sanirati. Želi jo spremeniti v lupino, ki ne bo več sposobna opravljati svojega osnovnega poslanstva informiranja javnosti. Kako je to videti v praksi, lahko vidimo na primeru ZDA. Janša odkrito občuduje ameriški razdrobljeni medijski model brez nacionalnega medija, v katerem trg obvladuje množica komercialnih televizij, javnost pa je zasuta z lažnimi novicami in čivki predsednika Donalda Trumpa. Še en zgled rušenja javne radiotelevizije je Grčija, kjer je leta 2013 konservativna vlada kratko malo zaprla nacionalko ERT in prepustila medijski prostor komercialnim medijem; dve leti kasneje je koalicija Sirize sicer znova vzpostavila ERT, vendar je ta dokončno izgubila status nacionalno pomembnega medija. Danes njen delež medijskega trga znaša okoli 11 odstotkov.

V takšnih okoliščinah vlogo »obveščanja« javnosti prevzamejo zasebni ponudniki. Ravno s tem ciljem Janša in SDS sedaj razgrajujeta RTV – ker želita narediti prostor za strankarsko televizijo, ki jo je SDS postavila s pomočjo madžarskega kapitala. Ta naj bi poskrbel za združitev Nove 24 s Planet TV, ki jo je družba TV2 v lasti Orbánu zvestega oligarha Józsefa Vide odkupila od državnega Telekoma. Madžarov seveda pri prevzemu televizije ne vodijo poslovni interesi, pač pa prek omenjene družbe, ki je zunaj dometa slovenskega davčnega in javnofinančnega nadzora – vir financiranja morda sploh niso Madžari – izvaja pomoč Janševi skrajni desnici; kot je razkril portal Necenzurirano, naj bi Vida v zameno za prevzem Planeta dobil kot obliko poplačila nekatere ugodnosti, med njimi omenjajo odpis dolgov in dolgoročno oglaševanje Telekoma na televiziji. Tako bo Madžarom petmilijonsko kupnino za prevzem Planeta TV, ki ga izvaja za SDS, dejansko posredno pokrila slovenska država.

Leta 2013 je ustavno sodišče odločilo, da »mora zakonodajalec zagotoviti programsko, organizacijsko in finančno samostojnost javnih medijev, torej tudi javnega zavoda RTV Slovenija«.

Z združitvijo Planeta in Nove 24 bi seveda nastal močan medijski blok z ustrezno opremo, dovolj kadra in dosegom za uresničitev Janševih želja o lastni televiziji z ustrezno močjo. V tem kontekstu je treba razumeti tudi stopnjevanje napadov skrajne desnice na POP TV, ki je trenutno najmočnejša komercialna televizija v Sloveniji; kakor nacionalka je tudi ta medij za Janšo pomembna ovira pri uresničitvi njegove medijske vizije. Zato desničarski troli v zadnjih mesecih zlivajo gnojnico po novinarkah POP TV, Nova24 širi neresnice o povezavah vodilnih kadrov televizije z namišljeno »globoko državo«, državna podjetja pa umikajo svoje oglase. To je pomembna novost v Janševi vojni z mediji.

Zagotovo bi velika komercialna televizija v lasti Madžarov lahko računala tudi na znatne prilive iz RTV-prispevka, ki bi ji jih po Simonitijevem zakonu o RTV podelilo ministrstvo za kulturo. Še en vir financiranja bi ji zagotovila sredstva iz sklada za financiranje slovenske televizijske produkcije, ki ga želi ministrstvo za kulturo ustanoviti po spremenjenem zakonu o medijih. Seveda pa bi velike vsote v obliki oglaševanja na ukaz Janševe oblasti prispevala tudi državna podjetja. Proces, ki sta ga Janša in SDS začela z amaterskimi, nezakonitimi predvolilnimi brezplačniki leta 2008 in nadaljevala z ustanovitvijo Nove 24 in odpiranjem lokalnih portalov po vsej državi, bi se tako zaključil s popolno legalizacijo in prevlado propagandnega stroja skrajne desnice. Ta vizija je bila zapisana že v strategiji razvoja Nove24 marca 2016: »Postati najbolj vplivna profesionalna televizija, ki bo gledalcem posredovala relevantne informacije v najhitrejšem času.« Za ta namen je ministrstvo za kulturo televiziji SDS že podelilo tudi status posebnega pomena, ki ji omogoča lažje financiranje iz javnih sredstev.