Joj, ti protesti ne ponujajo nobene alternative!

Naslov je nekakšen povzetek negodovanja, na trenutke namenjenega protestniškemu gibanju, ki se je začelo zadnji teden aprila in zdržema traja in se širi že deset tednov. Res je izjemno. Začelo se je z nedolžnim kroženjem na kolesih pred parlamentom, nadaljevalo s postavljanjem izrezanih podplatov na Trgu republike, nato z množičnejšim kolesarjenjem pa s spopadom za pravico do pisanja s kredo, sledil je spopad za pravico govora in vztrajanje, da »Smrt janšizmu« ne pomeni grožnje s smrtjo, ampak krik zoper nedemokratični režim, sledil je spopad z ograjo in proti njej, nato spopad s pravico do »našega« Trga republike, sledil je protest zoper ukradeni praznik ter prejšnji teden protest s prav neverjetno domiselnim zaznamovanjem oblasti z neonacizmom, ki se skriva za rumenimi jopiči.

Uspeh protestnikov je vratolomen! Dosegli so, da je kaznovanje izražanja političnih mnenj, kar je na začetku počela Janševa vlada, postalo sramota te vlade, dosegli so, da je vlada do roba norosti izpeljala svoj načrt ograjevanja prestolnice – dokler ni ugotovila, da se sramoti pred vsem svetom, in nehala ograjevati državne institucije in trge, dosegli so, da se danes spet lahko piše s kredo po tleh, ne da bi temu sledila kazen, dosegli so, da je zdaj jasno, da je falanga, ki se je pripeljala v prestolnico protestirat za vlado (kar je neumnost samo po sebi, kdo protestira v podporo oblasti), le skupina neonacistov, povezanih z največjo politično stranko.

Da, protestniki so premagali vlado in Janšo: mesta so spet osvojili, dosegli so, da se je represivnost policije bistveno zmanjšala, ograja se je morala umakniti, robokopi zdaj sedijo ponižno skriti v avtih, pokazali so naravo te oblasti. Ti protesti so v najčistejši obliki nadaljevanje politike staroste boja za človekove pravice Matevža Krivica, ki se je z nekdanjo komunistično oblastjo boril prav tako s sklicevanjem na zakonske in ustavne določbe. Zato so protestniki tudi zmagali. Držali so se prava in zahtevali uveljavljanje zakonskih in ustavnih svoboščin. Ti protesti so največja klofuta, ki jo lahko dobi samodržec. Zato je Janša tako nervozen, z njim pa celoten njegov dvor.

Vendar se pojavljajo vprašanja, ali ni že čas, da protestniki ponudijo alternativo. No, odgovor je jasen: ni še čas. A intelektualna in politična moč, zbrana na teh protestih, je neverjetna. Zato protestniki tudi lahko in zmorejo delovati taktično. Prav neverjetno je, kako modro ravnajo in z vsako potezo počakajo na pravi trenutek – pa čeprav so izrazito heterogena združba. Ravno ta moč, da ne vlečejo napačnih potez, da ne nasedajo lakoti lastnih soborcev po akciji, kaže porajanje novega političnega na obzorju. Proteste so zagnali in jih tudi večidel v celoti usmerjajo mlajši ljudje, ki doslej morda niso čutili potrebe po političnem angažmaju. Zato so ti protesti veliko večji premik, kot se je zdelo na začetku. Bo nastala nova stranka? Bo iz protestov izšel kakšen nov voditelj? Odgovor je jasen že zdaj: da, vse to. A ob pravem času. Če so doslej zmogli tako inventivne obrate, če so doslej zmogli vse, česar niti opozicija ne zmore in ne vidi, ni nobenega dvoma, da bodo na neki točki storili korak naprej. In to je izredno dobro. Res potrebujemo še eno ali dve novi stranki? Vsaka nova stranka je praznik demokracije. Novi obrazi so prav tako praznik demokracije. Sploh novi obrazi, ki se znajo učiti iz zgodovine. Da razumejo zgodovino, so protestniki doslej zelo jasno pokazali.