Na preskok

Štorja pod stopnicami
Ulica 1. maja 1, Postojna
Tel.: 059 927 898
Od ponedeljka do petka je Štorja odprta od 11. do 22., ob sobotah od 12. do 22. ure, ob nedeljah pa počiva.

Ambient:
polkletna, domačno, z rdečebelimi prti in malo tega, čemur bi lahko rekli ruralni chic, opremljena restavracija

Napitki:
vinska ponudba je najprepričljivejši del podstopnične štorje: vinska karta je obsežna, urejena, vina postrežena, kot se šika, pribitki pa zelo zmerni

Dostopnost:
obcestnih parkirnih boksov je v Postojni kar nekaj; za gibalno ovirane je vendarle malo preveč stopnic

Fino:
telečji jezik

Ne tako fino:
ješprenj s tunom kumarična juha jagnječja krača

Kumarična juha je stala 2,9, telečji jezik 8,5, ješprenj s tunom 7,5, jagnječja krača 14,9, srnin file 18,9, sorbet pa 3 evre.

»A maske imate? Pod stopnice greste!« je referent za uveljavljanje varnostno-higienskih standardov še zadnjič preveril obvezno zaščitno opremo na Notranjsko namenjene Konzumove odprave. Ta je sledila po kuloarjih krožečim govoricam o domnevno simpatičnem gostinskem brbotanju sredi Postojne, informacija pa se je zdela intrigantna že zato, ker Postojna – čeprav gre za enega turistično najbolj obleganih punktov z rednim dotokom številnih gostov – ne slovi ravno po zelo prepričljivi, kaj šele navdušujoči gostinski ponudbi.

Ko smo med sicer prijetnim, a ne globoko osenčenim vrtom in v polklet postavljeno prijetno opremljeno jedilnico izbrali slednjo ter od prijaznega natakarja v roke dobili sicer razmeroma kratek, a čisto zanimiv jedilni list in v več pogledih vzorno vinsko karto, se je zdelo, da se tudi tem krajem obetajo gastronomsko svetlejši in okusnejši časi.

Štorja se dopoldne vrti predvsem okoli brunchastih kombinacij, kaj kmalu se tem pridružijo še dovolj zanimiva kosila, ob večerih pa ambicije menda razkazujejo na drznejših krožnikih. Kar je vse lepo in prav – drzne krožnike imamo radi –, a Štorjo čaka precej dela že v osnovnih disciplinah, za začetek pri doziranju soli, saj to uporabljajo v tako skromnih odmerkih, da ima marsikatera reč komajda zaznaven okus. Recimo hladna kumarična juha, ki sta ji nekaj arome dala servirna dodatka, listič mete in limonina lupinica, sicer pa je šlo – ker so hladno juho nalili v ogret krožnik – za mlačno, ne dovolj spasirano, brezoblično in brezokusno reč. Na srečo je razpoloženje popravil drugi hladni krožnik – tanke rezine mehkega in sočnega telečjega jezika so bile položene na hrustljavo riževo čipko, opremljene z gorčično kremo in posute z bučnimi semeni, vse skupaj pa je delovalo usklajeno in osvežilno. Tu pa je – do simpatičnih lubeničnega z muškatnim tropinovcem in kumaričnega sorbeta ob zaključku obeda – bilo tudi konec Štorjine prepričljivosti. Tunov zrezek, ki so ga postregli ob ješprenju (katerega suhobo so skušali prekriti z ekstenzivnim oljenjem), je bil prepečen do podplatnosti in je s tem resno konkuriral utrujeni jagnječji krači, ki ji kanček grahovega pireja, žlička omake in glazirano korenje niso mogli vdahniti pričakovane sočnosti, krožnik s srninim filejem pa je bolj kot na ekskluziven kos mesa spominjal na naključne opečene obrezke z malo korenjevega pireja in – kje smo to že videli – glaziranim korenjem in spet malo omake.

Štorja pod stopnicami ima s prostorom, osebjem in vinsko ponudbo prave nastavke, da bi nekoč lahko postala ne le prijetna, ampak tudi dobra restavracija. A bodo fantje morali iti po vrsti in vklopiti samokritične alarme. Zdi se namreč, da so tako zadovoljni z idejami in domislicami, da se niti ne sprašujejo, kako so videti in kakšnega okusa so zamisli, ko jih realizirajo in postavijo na krožnik. Pripovedovati štorije pač ni dovolj.