»Reforma«, utemeljena na lažeh

Minister Simoniti je bil pred nastopom mandata član civilnodružbene skupine glasNO!, ki je bila ustanovljena z namenom varovanja novinarja Jožeta Možine; gibanje je RTV obtoževalo »cenzure in omejevanja svobode javne besede«. Toda Možina še naprej nemoteno deluje, enako velja za nekatere druge SDS naklonjene prepoznavne obraze nacionalke. Sam Janša pa je bil še v času, ko je bil v opoziciji, reden gost v oddajah TV Slovenija; ta je z njim opravila več pogovorov kot s tedanjim predsednikom vlade Marjanom Šarcem. Tudi preiskovalna oddaja Tarča, ki se je zaradi razkritij nepravilnosti pri nabavi zaščitne opreme v času epidemije covid-19 znašla v Janševi nemilosti, ima enaka merila za vse; tako je med drugim pripravila posebni oddaji o domnevnem iranskem pranju denarja v NLB in o vzrokih za nastanek bančne luknje.

Potrebo po spremembah v statusu in financiranju javne radiotelevizije skrajna desnica že več let utemeljuje tudi s finančnimi razlogi, čeprav je RTV zasnovana kot javni zavod, ne podjetje. Po logiki SDS naj bi bila nacionalna televizija obtežena s presežki neučinkovitih in preplačanih kadrov, ki naj bi zgolj zažirali davkoplačevalce. Toda kadrovska analiza iz leta 2013 je pokazala, da bi RTV že tedaj za nemoteno opravljanje svojega poslanstva potrebovala 2464 zaposlenih – danes pa ima 2254 zaposlenih, torej več kot 200 premalo glede na potrebe izpred let. Obenem je RTV krčevito varčevala in nižala variabilne stroške, od leta 2012 za 10 milijonov evrov. Res so se ji obenem povečali stroški dela, vendar je to posledica izključno spoštovanja zakonodajnih določb, ki so ji nalagale, da mora skleniti delovna razmerja s 530 dotedanjimi prekarci – sicer ji je grozil val dragih tožb pred delovnim sodiščem. Ves ta čas so plače na RTV rasle bistveno počasneje kot drugje v javnem sektorju; od leta 2012 do 2019 so se plače vseh javnih uslužbencev zvišale za 21,4 odstotne točke, na RTV so zrasle za sedem odstotnih točk.