Mediji po višegrajsko

Kakor vsi avtokratski politiki ima tudi Janez Janša velike težave z neodvisnimi mediji, ki nastavljajo ogledalo njegovi politiki. Zato ni nič čudnega, da predsednik SDS že tako rekoč, odkar je stopil na politično pot, išče načine, kako vplivati na poročanje medijev in s tem na svojo podobo v javnosti. Po več letih sistematičnih pritiskov so zdaj Janševi načrti tik pred uresničitvijo, zadnji korak pa je preoblikovanje treh ključnih zakonov – o RTV, o STA in zakona o medijih –, s katerimi si bo vladajoča politika poskušala podrediti slovensko medijsko krajino. Janša je pri tem že skoraj boleče neizviren in predvidljiv; njegova »reforma« zvesto posnema modela, po katerih so si medije podredili populisti na Poljskem in Madžarskem.

Gre za državi, v katerih je javna radiotelevizija povsem podrejena vladajočim strukturam, svoboda izražanja je drastično omejena, medijski trg pa obvladujejo skrajni desnici zvesta trobila, ki neusmiljeno napadajo vsako drugačno mnenje. Podobnosti Janševih stališč s stališči vzhodnoevropskih avtokratov niso naključne. Janša odkrito občuduje višegrajsko četverico –»prijatelje v regiji«, kot jih je imenoval aprila – in kaže očitne težnje, da bi Slovenijo odmaknil od EU in jo približal neformalnemu zavezništvu Poljske, Slovaške, Češke in Madžarske. Voditelji teh držav so njegovi vzorniki in pazljivo proučuje načine, na katere so prišli na oblast in se na njej obdržali. Če želimo izvedeti, kakšno prihodnost je SDS s trojico omenjenih zakonskih sprememb namenila slovenskim medijem, se moramo torej ozreti proti vzhodu.

Pogrom proti drugačnim pogledom

Ključna točka spremenjenega zakona o RTV, ki ga je pripravilo ministrstvo za kulturo pod Vaskom Simonitijem, je delitev sredstev, zbranih z obveznim prispevkom za RTV, še na druge medije. Tri odstotke zneska naj bi dobila državna Slovenska tiskovna agencija (STA), pet odstotkov pa bi Janševa vlada razdelila medijem, ki po njeni presoji uveljavljajo javni interes – jasno je, da gre za propagandne platforme SDS na čelu s televizijo Nova24 in množico lokalnih spletnih portalov pod vplivom Janševe stranke. Priklopitev STA na finančne vire RTV pa je le prva stopnja združevanja obeh ustanov; Janševa vlada naj bi načrtovala popolno zlitje teh dveh državnih medijev v enotno medijsko hišo, ki bi jo v celoti obvladovala vladajoča politika, najprej pa bi seveda zamenjala dosedanji vodstvi. Te težnje je prepoznala tudi trojica sindikatov, ki zastopa zaposlene na RTV Slovenija; v skupni izjavi so izrazili bojazen, da bodo predlaganim zakonskim spremembam sledili dodatni ukrepi, »katerih cilj je združitev javne RTV Slovenija s STA, dodatno finančno siromašenje obeh ustanov ter postopna izguba avtonomnosti in neodvisnosti«. Prav to se je zgodilo v višegrajskih Poljski in Madžarski.

210
zaposlenih premalo ima RTV glede na kadrovski standard iz leta 2013

14,4
odstotne točke počasneje glede na preostali javni sektor so rasle plače zaposlenih na RTV

7,7
milijona bi iz RTVprispevka odvzeli RTV

5,6
milijona bi RTV izgubila z izločitvijo dejavnosti oddajnikov in zvez

3,4
milijona evrov naj bi državni Telekom na leto plačal Madžarom za oglaševanje in retransmisijo na Planetu TV

30
milijonov evrov posojil naj bi Telekom odpisal madžarskemu Planetu TV

78
odstotkov madžarskih medijev je naklonjenih Viktorju Orbánu

Po prihodu na oblast leta 2010 je stranka Fidesz Viktorja Orbána v parlamentarno obravnavo in sprejetje poslala spremenjeno medijsko zakonodajo, ki je med drugim določila, da mora biti medijsko poročanje »ustrezno uravnoteženo« in »relevantno za madžarsko ljudstvo«. Ena prvih potez Orbánove vlade je bila združitev vseh javnih medijev v enotnem medijskem konglomeratu MTVA in razpustitev njihovih organov nadzora in upravljanja; te naloge je prevzel posebej za to ustanovljeni državni »medijski svet«, ki ga imenuje parlament. Ker tega tako rekoč popolnoma obvladuje Orbánova stranka Fidesz, ta v omenjeno institucijo tudi nastavlja svoje kadre in obvladuje MTVA.

Sočasno je oblast izpeljala obsežne čistke in na cesto postavila vsakega, ki je bil kritičen do nje; med tistimi, ki so ostali brez službe, je bil Bela Varadi, prvi romski voditelj na madžarski nacionalni televiziji. Javni mediji so tako postali državni mediji, ki slepo služijo interesom Fidesza. Pred dvema letoma so celo izbruhnili protesti pred poslopjem MTVA, ko je skupina opozicijskih poslancev ob podpori večtisočglave množice zahtevala, da državna televizija predvaja mnenje opozicije o nekaterih spornih Orbánovih zakonih. Zahteve so bile neuspešne, poslance opozicije, ki so prišli na sedež MTVA, so odstranili varnostniki.

Janša neizmerno občuduje populistične voditelje višegrajske četverice, države, združene v njej, pa je aprila imenoval »prijatelji v regiji«. Te prijatelje zdaj posnema pri spreminjanju medijske zakonodaje.

Podoben je položaj na Poljskem, kjer z železno roko vlada konservativna stranka Pravičnost in mir. Tudi ta je po prihodu na oblast izpeljala obsežno zakonodajno »reformo«, s katero si je povsem podredila javne medije. Kakor madžarski desničarji so tudi poljski oblikovali »Narodni svet za medije«, ki naj bi določal uredniško politiko in standarde poročanja za javne medije. In tudi na Poljskem je politika izpeljala čistke, s katerimi se je znebila kritičnih novinarjev in urednikov. S temi spremembami je nekdanja javna radiotelevizija postala trobilo stranke Pravičnost in mir. Pred mesecem je izšlo poročilo poljske agencije PSMM, ki je analizirala poročanje nacionalne televizije med kampanjo pred nedavnimi predsedniškimi volitvami; analitiki so ugotovili, da je bilo kar 97 odstotkov poročanja o kandidatu vladajoče stranke Andrzeju Dudi pozitivno obarvanega, 87 odstotkov vsebin, ki so se nanašale na njegovega protikandidata Rafała Trzaskowskega, pa je imelo negativno konotacijo. Med parlamentarnimi volitvami prejšnjo jesen je poljska nacionalna televizija zvesto povzemala sovražni govor skrajne desnice. Med drugim je predvajala dokumentarec, v katerem naj bi razkrila »cilje, metode in financiranje« poljske skupnosti LGBT; naslov filma je bil Invazija.

Združeni smo nepremagljivi

Ni težko uganiti, da spremembe zakonodaje, ki jih je predstavil resor Vaska Simonitija, peljejo Slovenijo v to smer. Janšev tvit, namenjen vodstvu RTV, »Očitno vas je preveč in ste predobro plačani«, je povsem nedvoumna napoved čistk, s katerimi naj bi iz javne radiotelevizije izrinili neodvisne novinarje, urednike in menedžerje ter jih zamenjali z vojščaki SDS. Enako velja za STA; Simoniti je oblikoval osnutek zakona o agenciji, po katerem bi namesto parlamenta njene nadzornike imenovala kar Janševa vlada – ta bo seveda novo moč uporabila za menjavo vodstva na čelu z direktorjem Bojanom Veselinovičem. In ko bodo na pravih položajih sedeli pravi ljudje, STA pa bo priključena na RTV-prispevek, bo vlada oba medija združila v enega in oblikovala vladni »medijski svet«, prek katerega bo Janševa stranka nadzirala in vodila javne radio, televizijo, spletni portal in tiskovno agencijo. Kakor na Madžarskem in Poljskem naj bi tudi v Sloveniji javni mediji postali državni, torej podrejeni vladajoči politični stranki.

Nekaj mesecev pred evropskimi volitvami 2019 so na Madžarskem Orbánu zvesti oligarhi brezplačno prenesli 467 medijev na fundacijo KESMA.

To pa je le del Janševega načrta za podreditev slovenske medijske krajine. Drugi del se nanaša na zasebne medije, ki jih je prav tako treba spraviti pod nadzor SDS. Zgled za to, kako to izpeljati, je spet Orbánova Madžarska. Še preden so njegovi oligarhi začeli namenjati denar Janševim medijem v Sloveniji, so s svojim kapitalom postavili obsežno medijsko mrežo na Madžarskem; v njej so vplivni novičarski televizijski kanali, spletni portali, športni časopisi, tabloidi, več radijskih postaj in tako rekoč vsa pomembnejša madžarska lokalna glasila. Novembra 2018 so lastniki vseh teh medijev »spontano« in brez plačila prenesli ta portfelj na novoustanovljeno medijsko fundacijo KESMA, ki je tako čez noč postala monopolist na madžarskem medijskem trgu – obvladuje 467 različnih medijev, ki so neomajno zvesti Viktorju Orbánu, na svoji spletni strani pa razglaša, da je njen namen »krepiti madžarsko narodno zavest« in »zagotoviti pripadnost mladih Madžarov nacionalnim vrednotam«. Enake trende združenja desničarskih medijev pod taktirko Madžarov zdaj opazujemo v Sloveniji – prvi koraki, ki bodo pripeljali do združitve televizij Nova24 in Planet TV v enega močnejših medijskih konglomeratov v državi, ki ne zajema le televizije, ampak sega tudi na področje spletnih in tiskanih medijev, so bili že narejeni.

Vizija enoumja

Janša ob pomoči svojega vzornika Orbána torej – odslej tudi z javnim denarjem – gradi lasten blok, ki bo v dobršnem obsegu obvladal medijsko krajino. Dokler bo na oblasti SDS, se bodo oglaševalska sredstva državnih podjetij v celoti prelivala v te medije – kakor se to dogaja na Madžarskem in Poljskem. Analiza neodvisne madžarske nevladne organizacije Mertek je pokazala, da Orbánu naklonjena fundacija KESMA kar polovico prihodkov ustvari z oglaševanjem državnih družb. Na Poljskem so vladne institucije odpovedale naročnino na vse neodvisne časopise, državna podjetja, kot sta pošta in naftni mogotec Orlen, pa ne skrivajo, da želijo oglaševati zgolj v občilih, usklajenih z vladajočo stranko Pravičnost in mir.

Kljub Janševi obsedenosti z rdečim monopolom Slovenija doslej ni imela enotnega medijskega bloka. Dobiva ga zdaj, sestavljali ga bodo mediji, vzpostavljeni po višegrajskem modelu.

Težnje medijske »reforme«, ki jo zdaj snuje SDS, gredo torej v isto smer, kot so šle podobne operacije, ki sta jih izpeljali njeni bratski stranki Fidesz ter Pravičnost in mir v svojih državah. Isti je tudi namen – razrušitev mnenjskega pluralizma in medijske svobode. Po analizah mednarodne organizacije Novinarji brez meja je Poljska v zgolj petih letih na lestvici svobode tiska nazadovala za 44 mest; danes so pred njo države, kot so Armenija, Papua Nova Gvineja, Senegal in Tonga. Še huje je z Madžarsko, ki se je lani znašla na 87. mestu te lestvice; analiza organizacije Mertek je pokazala, da je 78 odstotkov madžarskih medijev pri poročanju naklonjenih vladi. Le nekaj mesecev po oblikovanju razvpitega konzorcija KESMA, dan pred evropskimi volitvami leta 2019, je kar 16 madžarskih lokalnih časopisov objavilo enako naslovnico s podobo Viktorja Orbána in njegovim navedkom: »Vsi zagovorniki migracij bodo prišli. Tudi mi se odpravimo na volišča.«

To je vizija, ki jo imata za Slovenijo Janša in SDS. Vizija Slovenije brez neodvisnih medijev, v kateri je javnost prepuščena na milost in nemilost propagandnemu stroju politične stranke. V tej viziji je vsakršna kritičnost sistematično zatrta; kakor kažeta primera Marjana Šarca in Rudija Rizmana, bodo redki, ki si bodo upali povzdigniti glas, ustrahovani s tožbami. Mimogrede, tudi to ni Janševa posebnost, tako so pred njim začeli delovati pripadniki poljske stranke Pravičnost in mir; na podlagi posebej v ta namen prikrojene zakonodaje serijsko tožijo vsakogar, ki se jim drzne očitati nedemokratično ravnanje. Skrajna desnica pač ne prenese drugačnega mnenja – zato je vizija Slovenije, proti kateri nas vodita Janez Janša in njegova stranka, vizija enoumja.

Zgodovina neke ideje

Janševa obsedenost z obvladovanjem slovenskih medijev je jasno izpričana

V času svoje prve vlade je v zameno za nadzor nad časnikoma Delo in Večer tajkunoma Bošku Šrotu in Igorju Bavčarju prodal državni delež v Mercatorju, po izteku mandata pa je SDS nezakonito izdajala brezplačna glasila, ki so blatila Janševe politične nasprotnike. Te afere in medijska razkritja njegovih nečednih poslov – na primer afere Patria in nepojasnjenega premoženja – so samo še poglobile njegovo sovraštvo do kritičnih občil in njegovo paranojo; na kongresu SDS leta 2013 je napovedal razbijanje »rdečega monopola v medijih«, ki naj bi bil kriv za njegove poraze. Od tedaj je ob pomoči kapitala iz kroga madžarskega premiera Viktorja Orbána vzpostavil obsežno medijsko omrežje okoli televizije Nova24, v katerega spada še več lokalnih spletnih portalov in revija Demokracija, pred kratkim pa je bilo razširjeno še s Planet TV, ki je formalno še na poti v roke madžarskih lastnikov. To omrežje je zdaj izhodišče za uresničevanje načrtov o podreditvi medijske krajine, saj naj bi prevzelo vlogo osrednjega občila v državi.