Upanje ostaja

Minister za okolje Andrej Vizjak se je pod krinko nujnih ukrepov za okrevanje gospodarstva namenil popolnoma razgraditi sistem varstva narave. V protikoronskih zakonih je vlada zaostrila pogoje za sodelovanje nevladnih organizacij v postopkih izdaje dovoljenj za posege v naravo. Tistim redkim, ki bi tudi pod zaostrenimi pogoji to možnost vseeno imele, pa je bistveno skrajšala roke za pritožbe.

Nevladne organizacije so v odziv hitro spisale zahtevo po ustavni presoji spornih sprememb zakonodaje in ta teden je ustavno sodišče sporočilo, da je njihovo zahtevo uslišalo. Ne le da bo presojalo ustavnost spornih zakonskih členov, do konca presoje je tudi zadržalo izvajanje teh. In to kljub vladnemu mnenju, da bi to lahko škodilo gospodarstvu. »Če bi se izkazalo, da izpodbijane določbe, za katere je Ustavno sodišče začelo postopek ocene njihove ustavnosti, niso protiustavne, bi zadržanje njihovega izvrševanja sicer lahko, kot zatrjuje vlada, povzročilo nastanek škodljivih posledic glede na možnosti čimprejšnjega zagona gospodarskih aktivnosti zaradi posledic epidemije zaradi bolezni COVID-19. Vendar te po oceni Ustavnega sodišča ne morejo odtehtati posledic, ki bi jih lahko povzročilo izvrševanje izpodbijanih določb, če bi se v presoji izkazalo, da so te protiustavne.« Sodniki, ki nameravajo zadevo obravnavati absolutno prednostno, so odločitev sprejeli s sedmimi glasovi za, dva sodnika sta ji nasprotovala. Ni treba posebej poudarjati, da sta bila to največja podpornika sedanje vlade med ustavnimi sodniki, Klemen Jaklič in Marko Šorli.

Za ministra Vizjaka je odločitev ustavnega sodišča hud udarec, saj bo med drugim spet zapletla postopke v zvezi z gradnjo Hidroelektrarne Mokrice. S pridobivanjem vseh potrebnih dovoljenj za gradnjo HE Mokrice se je Vizjak ukvarjal že na prejšnjem delovnem mestu, v družbi Hidroelektrarne na spodnji Savi. Načrte so mu prekrižale prav nevladne organizacije, natančneje Društvo za preučevanje rib, ki je na sodišču doseglo razveljavitev okoljevarstvenega dovoljenja. S protikoronsko zakonodajo ga je želel Vizjak izločiti iz nadaljnjih postopkov in s tem zagotoviti prosto pot začetku gradnje. Ravno Društvo za preučevanje rib pa je, skupaj z društvom Focus in zavodom LUTRE, zahtevalo ustavno presojo zakonskih sprememb, ki so po njegovem mnenju v neskladju z več členi ustave, pa tudi aarhuško konvencijo, ki določa obvezno sodelovanje javnosti v okoljskih zadevah.

Da gre pri spreminjanju okoljske zakonodaje predvsem za Hidroelektrarno Mokrice, so v sklepu posredno namignili tudi ustavni sodniki, ki so ob ugotovitvi, da gradnja objektov utegne imeti za okolje in prostor težko popravljive škodljive posledice in lahko povzroči spremembe, ki jih je težko oziroma nemogoče odpraviti, dodali, da to »še toliko bolj velja za gradnje tako velikih in kompleksnih razsežnosti, kakršne so hidroelektrarne«.

Ustavno sodišče je sicer tudi nasploh pokazalo precej občutljivosti za položaj, v katerem se je znašla država med epidemijo koronavirusne bolezni, ki se časovno ujema z agresivno politiko nove vlade in njenimi avtoritarnimi potezami. Večina ustavnih sodnikov meni, da so razmere za družbo resne in je treba žgoča vprašanja sproti reševati, ne pa odločati o njih več let kasneje, ko odločitve ustavnega sodišča ne bi bile več aktualne. Tako so v vsebinsko obravnavo že kmalu po razglasitvi epidemije vzeli tudi vladni odlok o splošni prepovedi gibanja, ki se sicer iz tedna v teden spreminja, a še vedno velja in zdaj spet omejuje zbiranje ljudi na največ deset oseb. Odlok je v presoji že tri mesece, odločitve pa zaradi sodnih počitnic gotovo ne bo pred septembrom.