Poslanci ne smejo biti talci

Rada preberem uvodnike Grega Repovža. Velikokrat mi povedo kaj novega, me česa naučijo, stvari, odnose ter dogajanja osvetlijo še z druge strani, in največkrat se z njimi strinjam. Se bom tudi tokrat, sem si rekla, ko sem se zdrznila ob naslovu: Poslanci ne smejo biti talci? Kateri poslanci? Čigavi talci? Zakaj talci?

Za začetek ne morem soglašati z dvema trditvama. Prva je ta, da se z izvolitvijo poslancev na volitvah demokracija dejansko zgodi. Mar se res? Lahko izvolimo ljudi, ki jih želimo, jim zaupamo ali so si to prisvojile in ne spustijo iz rok politične stranke? V pravi demokraciji bi jih lahko tudi odpoklicali, če bi nas »razočarali« tako, kot so nas zdaj. Druga trditev je ta, da sta stranki SMC in DeSUS v brezizhodnem položaju. Pa nista. Če bi poslanci res ravnali, glasovali po svoji vesti in lastne koristi podredili skupnim, jih ne bi zasužnjila nobena strankarska računica in noben še tako avtokratski predsednik vlade. Vsak trenutek bi Janšo lahko tudi zapustili.

Berem naprej. Novinar Repovž izhaja iz predpostavke, da verjetno drži, da so šli poslanci strank DeSUS in SMC v koalicijo z Janšo, ker bi sicer izgubili položaj, službo ter ostali brez dohodkov, kar »je tudi človeško« (ta njihova odločitev). (Vsako človekovo ravnanje si lahko razložimo, ga razumemo, drugo vprašanje pa je, če z njim soglašamo in ga lahko sprejmemo, na primer, kot državotvornega.) Ujeti naj bi bili v eksistenčne strahove. V taki situaciji ne morejo avtonomno odločati, to pomeni, da bi Janši rekli »ne«, čeprav so ravno to obljubili volilcem, (in kar bi bil dokaz njihove poštenosti, odgovornosti ter zanesljivosti, dodajam jaz). Izguba dohodkov naj bi pretehtala in Repovž bi jih »opolnomočil« z denarjem. Avtonomnost se torej ne meri z etičnimi in moralnimi kriteriji, ampak z evri.

Nato zvem, da gre za sistemski problem, Janša pa ga izkorišča in ima poslance za svoje talce. Sistemski »problem« bi Repovž enostavno pravno rešil s »finančno avtonomijo«, kar pomeni, da bi poslanci dobivali, če se ne bi zaposlili po predčasnih volitvah, nadomestila dohodkov toliko časa, dokler bi trajal njihov celotni mandat. Bi bila to previsoka cena? Meni se zdi predvsem nepotrebna cena, ki lahko meji tudi na podkupovanje ali na licitacijo, »kdo bo dal več«. Nekateri poslanci že zdaj trgujejo in prodajajo svoje glasove, pa imajo zagotovljeno poslansko plačo, in vedno se lahko pojavi kašen Janša, ki jim bo ponudil več, kot bi jim dala omenjena pravna rešitev. Tako je, če je moralnost odvisna predvsem od evrov.

Ali so poslanci res take žrtve slovenskega ustavnega sistema, ker odločajo o koncu mandata in hkrati s tem o »izgubi« dohodkov (v resnici jih še nekaj mesecev ne izgubijo)? So Janševi talci in se zato sprenevedajo ter kar zamenjajo prejšnje trditve, poglede in stališča? Če že govorimo o talcih, so po mojem mnenju prej talci svoje pomembnosti, prestiža, moči in pričakovanj, da jim a priori pripada veliko več kot navadnim državljanom. In v resnici imajo ogromno privilegijev. Ko se potegujejo za poslansko funkcijo, poznajo rizik, da se lahko mandat predčasno konča. In ne, po koncu mandata, rednega ali predčasnega, niso nobeni reveži brez dohodkov. Še 6 (do 12) mesecev dobivajo 80% poslanske plače. Si v tem času res ne morejo najti zaposlitve? Po drugi strani pa marsikoga čaka prejšnja ali pa upokojitev (nekatere člane stranke DeSUS).

Sem nerealna in še vedno živim v svetu starih že odsluženih vrednot, ko menim, da je posebno v teh kriznih časih, ko državljani izgubljajo zaposlitve čez noč ali jih sploh nimajo, ko si Janševi ministri brez sramu izplačujejo povprečno 8% višje plače, ko pozicijski poslanci potrjujejo zakone, ki nas vodijo v hude zadolžitve, nepotrebno poslancem višati še privilegije z upanjem, da bodo potem bolj moralni? Človek pa je avtonomen ali upogljiv, zvest ali izdajalec, pošten ali pač ni pošten. Pravi talci Janševe vlade smo državljani in naša Slovenija.