Finale tridesetletne vojne

Leta 1618 je »praška defenestracija«, ko so češki protestanti skozi okno gradu na Hradčanih vrgli svetovalce habsburškega monarha, sprožila grozljivo 30-letno vojno v Evropi. Med njo so milijoni prebivalcev umirali ne le zaradi vojaških spopadov, ampak tudi zaradi epidemij (zlasti kuge), množične lakote in lova na čarovnice. Vojna se je končala po 30 letih z vestfalskim mirom in novo evropsko ureditvijo, ki je med drugim tudi univerzalizirala načelo augsburškega verskega miru iz leta 1555 »cuius regio – eius religio« (čigar dežela – tega vera).

Janšev odkriti konflikt z mediji se je začel z napovedjo »labodjega speva« slovenskega novinarstva po »defenestraciji« jugoslovanskega socialističnega režima leta 1990. Trideset let kasneje je po večletnem lovu na novinarske čarovnice v času pandemije covid-19 konflikt dosegel vrhunec, ko je Janša bači na spletni strani vlade medijem »uradno« napovedal vojno, temu pa je sledil predlog zakonskih sprememb, ki naj bi poskrbele za »uravnoteženje« ( javnih) medijev in radikalno spremenile razmere v slovenski medijski krajini. Hkratne spremembe treh zakonov sicer niso predlagane v maniri razvpitega zakona za uravnoteženje javnih financ iz leta 2012, ki je počez amandmiral kar 39 zakonov, a se medijskega uravnoteženja lotevajo podobno – brez analize ali vsaj sistematičnega pregleda položaja na različnih področjih, ki naj bi jih »popravile« spremembe zakonov o medijih, Radioteleviziji Slovenija in Slovenski tiskovni agenciji. Tega v celoti ne smemo reči le za predlagano novelo zakona o RTV Slovenija, saj verjetno temelji na analizi poslovanja te ustanove, ki jo je opravil predsednik vlade osebno in jo predstavil kar na Twitterju: »Očitno je vas preveč in ste predobro plačani.« Predlagane spremembe ne izhajajo iz predstavitve alternativnih mogočih sprememb, o katerih bi morala potekati strokovna razprava pred pošiljanjem osnutkov v javno razpravo in parlament. Nekajvrstični »prikazi ureditve v drugih pravnih sistemih« – enkrat (zakon o medijih) v Avstriji, Danski in Estoniji, drugič (RTVS) v Avstriji, Hrvaški, Veliki Britaniji in Španiji, tretjič (STA) pa v Franciji, Hrvaški, Nemčiji, VB in Slovaški – »dokazujejo«, da so vse predlagane zakonske rešitve »evropske«; z drugimi besedami, za vsako predlagano spremembo lahko podobno zakonsko rešitev najdemo tudi v kakšni drugi državi (Madžarske sicer ni v nobeni primerjavi, a bi tam našli kar vse skupaj). Dejansko niso namenjene ničemur drugemu kot spoštovanju birokratskih pravil vlaganja zakonskih predlogov.

A poglejmo, kako takim rečem strežejo v državah z razvitejšo parlamentarno zavestjo. Na Irskem je na primer komisija obeh domov parlamenta pred dvema letoma pripravila poročilo o razpravah (ne predlog zakona, da ne bo pomote!) o prihodnjem financiranju javne radiotelevizije na 312 straneh. Lani je komite lordske zbornice za komunikacije in digitalizacijo britanskega parlamenta objavil prvo poročilo Public service broadcasting: as vital as ever na 84 straneh, na katerih so povzeti razprave s številnimi deležniki, intervjuji, predlogi posameznikov in institucij ter pogovori v fokusni skupini, celotno zbrano gradivo (skupaj z letošnjim vladnim odgovorom na 16 straneh) pa je objavljeno na spletu. Saj ne, da bi hotel slovenske zmogljivosti primerjati z britanskimi in irskimi, pa vendarle: če se predlagatelji že lotevajo »prikazov ureditve v drugih pravnih sistemih«, bi se morali najprej lotiti »prikaza problemov« v Sloveniji, torej ključnih družbenih vprašanj, ki so povezana z razvojem množičnih in družabnih medijev, in njihove povezanosti z družbenim razvojem, preden določijo cilje in predlagajo ukrepe.

Vloga javne radiotelevizije v sodobnem svetu

Ideja javnih medijev ni od včeraj in je bila izvorno povezana s kritiko komercializacije tiska, kot nacionalna javna služba na področju medijev pa je bila prvič udejanjena z BBC pred slabim stoletjem. Veliko desetletij so – v ekonomističnem razumevanju – idejo javne RTV-službe povezovali predvsem z omejenostjo spektra elektromagnetnega valovanja. Od tod tudi poenostavljene predstave, da javna radio in televizija z digitalizacijo izgubljata smisel.

Od vsega začetka so njegovi nameni očitni: oslabiti neodvisno, kritično novinarstvo in medije vpreči v agitpropovski voz SDS.

Vendar je pojem javne službe, ko gre za javno komuniciranje in medije, ki ga omogočajo, veliko kompleksnejši. Izhaja iz spoznanja, da ima vsako ustvarjanje in razširjanje vsebin z rabo množičnih medijev v bistvu javni značaj in javni pomen. Povezuje se z družbenim konsenzom, da je treba nekatere komunikacijske storitve zagotoviti vsem ljudem ne glede na njihov družbeni položaj, ker so bistvene za človekovo življenje in morajo zato biti univerzalno zagotovljene. Univerzalna dostopnost storitev se postavlja kot etično vprašanje in se povezuje s temeljnimi človekovimi pravicami: ker gre za temeljne (komunikacijske) pravice in potrebe, je pravna in socialna država dolžna zagotoviti njihovo solidarno zadovoljevanje z ustrezno zakonsko regulacijo in financiranjem javne službe.

Tržna regulacija, ki izhaja iz ekonomističnega ideala »suverenosti potrošnika«, za uresničitev teh idej oziroma zahtev ni samo nezadostna, ampak je kot prevladujoča ali celo edina povsem neprimerna za »medijski trg«. Že J. S. Mill je dokazoval, da povpraševanje po izobraževanju na trgu ni ustrezen izkaz njegove uporabnosti, saj izobraževanje ne sme biti podrejeno trenutnim nagnjenjem in potrebam in je povpraševanje po znanju najmanjše med tistimi, ki bi znanje najbolj potrebovali. Podobno tudi za povpraševanje po specifičnih medijskih vsebinah velja, da je absolutno najmanjše med številčno šibkimi manjšinami, deprivilegiranimi sloji in tistimi, ki bi te vsebine najbolj potrebovali za lastni osebnostni razvoj. Merilo gledanosti in poslušanosti programov pri ocenjevanju »koristnosti« javne radiotelevizije sicer ni zanemarljivo, nikakor pa ne sme biti odločilno.

Ko gre za javno službo za ustvarjanje in razširjanje komunikacijskih vsebin, so veliko pomembnejša druga(čna) vprašanja! Predlagatelji bi se lahko na primer zgledovali po vprašanjih, ki so si jih postavljali v britanski lordski zbornici in drugod, ko so razmišljali o prihodnosti javne radiotelevizije. Na primer, kakšna je vloga javne radiotelevizije v sodobnem svetu? Kakšne so posledice povečanja števila ponudnikov TV-vsebin »na zahtevo« in upada »linearnega« gledanja televizije za produkcijo izvirnih TV-vsebin? Kako spremembe na trgu vplivajo na poslovne modele neodvisnih producentov? Kakšne posledice ima ekspanzija globalnih komercialnih TV-korporacij za javne radiotelevizijske postaje? Kaj za »komercialno javno radiotelevizijo« (kar RTV Slovenija dejansko je glede na delež reklam v njenih prihodkih) pomeni zmanjšanje prihodkov od oglaševanja zaradi interneta (in zdaj še epidemije)? Kakšne so druge možnosti financiranja javne RTV poleg sedanje naročnine? Kako se spreminja vloga ( javnih) radijskih in TV-postaj pri vse večji personalizaciji vsebin na spletu? »

Drang nach Medien«

Ničesar od tega ni v predlogih zakonskih sprememb. Namesto iskanja odgovorov na ključna vprašanja o razvoju ( javnih) medijev se predlagatelji zakonov oklepajo mantre o uravnoteženju in pluralizaciji medijev. Seveda je res, da se tudi druge vlade niso z dovolj skrbnim premislekom lotevale potrebnih sprememb v zvezi z mediji. In res je tudi, da bi si RTV Slovenija, namesto da je ukinila službo za študij programov, sama lahko prizadevala iskati odgovore na ključna razvojna vprašanja v strokovnih razpravah, magari mimo volje sveta RTV, ki ga očitno ta vprašanja niti ne zanimajo, ker ima preveč dela s kadrovanjem in političnim uravnoteževanjem.

Ampak vse to je minornega pomena v primerjavi z »Drang nach Medien« – radikalnimi posegi v medije, ki se jih v 30. letu vojne loteva Janša bači, tokrat po madžarskem zgledu. Od vsega začetka so njegovi nameni očitni: oslabiti neodvisno, kritično novinarstvo in medije vpreči v agitpropovski voz SDS. Z lastninskim veriženjem se je lotil »uravnoteženja« največje časopisne hiše Delo, s spremembo zakona o RTV je povečal strankarski vpliv nanjo, ustanovil je Planet TV, ki je prav te dni postal madžarska last z bogato finančno popotnico v obliki odpisa posojil in vnaprej zagotovljenimi reklamami, in finančno krepil medijski sistem SDS s televizijo Nova24TV na čelu, ki naj bi se po napovedih združila s Planetom TV.

Poskus radikalnega zmanjšanja sredstev za javno RTV in oblikovanja »sklada za financiranje slovenske televizijske produkcije« je avtoritarno dejanje par excellence.

Poskus radikalnega zmanjšanja sredstev za javno RTV in oblikovanja »sklada za financiranje slovenske televizijske produkcije«, v katerega bi vsak naročnik storitev operaterjev fiksnih in mobilnih omrežij vsak mesec plačeval 3,5 evra novega davka – brez odgovorov na temeljna vprašanja o vlogi in prihodnosti javnih medijev – je avtoritarno dejanje par excellence. A saj je jasno, da predlagane spremembe zakonov niso namenjene reševanju ključnih razvojnih vprašanj RTV Slovenija, Slovenske tiskovne agencije, množičnih medijev in slovenske družbe. Čeprav glavni nameni zakonov za uravnoteženje javnih medijev v predlogih niso zapisani, jih zlahka razberemo. Pod pretvezo skrbi za učinkovitejše poslovanje RTV, ki jo je predlagateljem uspelo plasirati kot prednostno temo razprav, se skrivajo drugi načrti:
1. s finančnim izčrpavanjem destabilizirati javno RTV, oslabiti njeno produkcijo in s tem konkurenčnost na »trgu gledalcev«, kar bi hitro privedlo bodisi do njenega zloma bodisi do odvisnosti od državne pomoči in preoblikovanja v strankarsko trobilo po madžarsko-poljskem zgledu;
2. odpraviti avtonomijo upravljanja (in s tem celotnega delovanja) STA in jo spremeniti v vladno propagandno agencijo;
3. zagotoviti finančna sredstva (približno 25 milijonov na leto) za strankarska množična glasila v medijskem sistemu SDS.

Tako kot so se pred stoletji evropska nasprotja med protestanti in katoličani končala z vojno za prevlado v Svetem rimskem cesarstvu, je pri nas Janšev spor z mediji že davno prerasel v boj za gospodarsko in politično-ideološko prevlado v Sloveniji ter »razširitev življenjskega prostora« janšizma po načelu »čigar oblast – tega mediji«. Čeprav morda kdo meni, da se zgodovina na mikro ravni lahko ponavlja le kot farsa, Janševa vojna proti medijem kaže resna znamenja potencialne tragedije.

Odgovor na vprašanje, ali bo poletni »blitzkrieg« v ekspanzionistični operaciji »Drang nach Medien« utišal koalicijske partnerje in razširil medijski prostor SDS ali pa bo kolesje prodirajoče propagandne mašinerije SDS obtičalo v demokratičnem mulju jesenske parlamentarne razprave, bomo dobili v kratkem. Vsekakor bo rezultat bistveno zaznamoval prihodnost slovenskih medijev in celotne družbe.