So življenja nekaterih vredna manj?

Okužbe s koronavirusno boleznijo dobivajo v zadnjih tednih nov zagon. In spet so žarišča domovi za starejše. Največje med njimi je dom v Hrastniku, kjer je bilo, ko nastaja ta članek, 28 potrjenih okužb, od tega osem pri zaposlenih in 20 pri stanovalcih. A četudi se je že v preteklih mesecih jasno pokazalo, kako nepredvidljiva je bolezen in kako nemočni so starostniki v boju zoper njo, vlada oziroma ministrstvo za zdravje še kar vztraja pri neživljenjski ureditvi, ki breme zdravljenja bolnikov večinoma prelaga na domove za starejše. Pri čemer država še vedno ni oblikovala sistemske rešitve, ki bi tem ustanovam ob izbruhu bolezni zagotovila ustrezne kadre, zdravstveno opremo in prostore za izvajanje zahtevnega zdravljenja.

V skladu z navodili ministrstva za zdravje se od 20 okuženih starostnikov iz hrastniškega doma polovica zdravi v tej ustanovi; nameščeni so v »rdeči coni«, ki je v kletnih prostorih. »To se sliši slabše, kot je v resnici,« pove župan občine Hrastnik Marko Funkl. »Gre za prostore delovne terapije, ki so zelo zračni in svetli. Kljub temu se mi takšna ureditev ne zdi optimalna; bolje bi bilo, če bi imel vsak izmed teh bolnikov na voljo svojo bolniško sobo, kar pa bi bilo mogoče samo v bolnišnici.« Preostali bolniki iz Hrastnika se zdravijo v bolnišnici v Šempetru pri Novi Gorici, eden pa v UKC Maribor. Poleg rdeče cone ima dom organizirani še belo – za zdrave stanovalce – in sivo cono, v kateri so potencialno okuženi. Ta območja morajo biti med seboj strogo ločena, v vsakem pa mora biti dovolj osebja, da skrbi za ljudi, ki so vanj nameščeni. Funkl poudarja, da je vzpostavitev takšnega sistema zelo težka naloga za socialni zavod, ki ni zasnovan kot zdravstvena ustanova: »Dom ima premalo osebja, kadrovska stiska je izrazita; potrebovali bi deset do dvanajst ljudi, na drugi strani pa se je osem zaposlenih že okužilo s korono in jih ni v službi, še eden pa je bil napoten v karanteno.« Direktor zavoda Drago Kopušar je tako v nastopu na nacionalni televiziji pred nekaj dnevi javno opozoril, da je obstoječe osebje že nevarno preobremenjeno.

V domu v Hrastniku namesto okuženih zaposlenih delajo prostovoljci. V času prvega vala bi bilo to še mogoče razumeti. A zdaj gre za zavestno odločitev vlade, ki ne želi spremeniti strategije.

Povsem enake klice na pomoč so v prvem valu bolezni covid-19 pošiljali direktorji prizadetih domov, še posebej v Ljutomeru in Šmarju pri Jelšah. Tudi v Mladini smo večkrat poročali o pozivih zavodov, zbranih v Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, ki je ministrstvo za zdravje vztrajno opominjala, da domovi za starejše niso zdravstvene ustanove in da nimajo na voljo zmogljivosti, ki bi jim omogočale kohortno izolacijo stanovalcev po omenjenih treh conah. A ministrstvo kljub nesorazmerno visokemu davku, ki ga je korona v prvem valu terjala med stanovalci domov za starejše, vztraja pri ureditvi, ki jo je sprejelo že 17. marca. V več kot štirih mesecih tako še vedno ni bila oblikovana sistemska rešitev, ki bi vsakemu starostniku v primeru okužbe s covid-19 zagotovila najboljšo možno zdravstveno oskrbo. Še več, 7. julija je vlada z odredbo o začasnem ukrepu prepustitve nastanitvenih objektov zaradi boja s covid-19 vnovič predpisala, da okuženi starostniki ostanejo v svojih domovih. Skupnost socialnih zavodov Slovenije, Skupnost varstveno delovnih centrov Slovenije, Amnesty International Slovenije in Spominčica - Alzheimer Slovenija so zato v skupni izjavi pozvali ministrstvo za zdravje ter ministrstvo za delo, »da se osamitve izvajajo izključno v pooblaščenih zdravstvenih zavodih ali v drugih nujnih kapacitetah, ki po arhitekturni zasnovi, opremljenosti in kadru ustrezajo standardom za pooblaščene zdravstvene zavode, da se lahko spopadejo z nalezljivimi boleznimi«.

Toda odgovorni vztrajajo pri svojem. Župan Funkl pojasnjuje, da je ministrstvo za zdravje priskočilo hrastniškemu domu na pomoč in poslalo zdravnico, medicinsko sestro in infektologinjo iz UKC Maribor, ki so se seznanile s stanjem v domu, pregledale obstoječe zmogljivosti in načrte ter pripravile smernice za nadaljnje ukrepanje. »Ta pomoč je zelo dragocena in dobrodošla; kar se tiče organizacije dela in varnosti, se mi zdi odziv države ustrezen. Še vedno pa ostaja dejstvo, da domu primanjkuje kadra. Za zdaj se krpa s prostovoljci, a to ni sistemska rešitev. Potrebovali bi jasno strategijo in navodila, po katerih bi minister za zdravje v tovrstnih primerih v prizadeti dom nemudoma prerazporedil potrebno osebje iz drugih zavodov. Sam zase pa dom v Hrastniku ne bo zmogel izpolniti zastavljenih nalog.«

Zakaj tako ravnajo? Zakaj niso naredili nič v teh mesecih? Zakaj domove in starostnike puščajo na cedilu?