24. 7. 2020 | Mladina 30 | Komentar
Realnost, ki jo živim
Nikdar si nisem mislila, da bom za umetnost morala iti na ulice. Nikoli mi ni prišlo na pamet, da bo živa umetnost v moji domovini označena z besedno zvezo, kakršna je ’kultura smrti’.
Petja Grafenauer na protestu kulturnih delavcev
© Borut Krajnc
V slabi polovici leta se je svet zasukal, pa ne le zaradi epidemije. Ta je sicer zadostna zoprnija, s katero se moramo spoprijemati, a huje je, kar politika uveljavlja zadnje mesece. Sicer se je pripravljalo že desetletja, že od začetka obstoja države, a smo bili prenaivni, da bi opazili, kam potujemo. Dovolili smo, da je sistem razpadal poltiho, in nismo se zganili, zdaj pa se na tej podlagi v državi dan za dnem gradi nekaj, kar imenujemo janšizem. Ta si nekatere lastnosti deli z zgodnjima fašizmom in nacizmom, v polju umetnosti na primer poskuša najvitalnejši, živi, kritični del umetnosti prikazati kot ’kulturo smrti’, nekakšno sodobno verzijo Entartete Kunst.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.