Realnost, ki jo živim

V slabi polovici leta se je svet zasukal, pa ne le zaradi epidemije. Ta je sicer zadostna zoprnija, s katero se moramo spoprijemati, a huje je, kar politika uveljavlja zadnje mesece. Sicer se je pripravljalo že desetletja, že od začetka obstoja države, a smo bili prenaivni, da bi opazili, kam potujemo. Dovolili smo, da je sistem razpadal poltiho, in nismo se zganili, zdaj pa se na tej podlagi v državi dan za dnem gradi nekaj, kar imenujemo janšizem. Ta si nekatere lastnosti deli z zgodnjima fašizmom in nacizmom, v polju umetnosti na primer poskuša najvitalnejši, živi, kritični del umetnosti prikazati kot ’kulturo smrti’, nekakšno sodobno verzijo Entartete Kunst.

Morda je za marsikoga umetnost danes manj pomembna od naraščajoče revščine in brezposelnosti, laži in groženj ter brbotanja nasilja, ki se poraja v državi, ali vsakodnevnih afer, ki jih ne dohaja nihče več. A pomembna je. Nadvse pomembna je, ker sta živa umetnost in odprta kultura balon svobode in tvorita podstat prostora, v katerem nastajata in bivata. Iz tega balona nevidno rasteta vsakdanjost in njena realnost. Umetnost in kultura sta ključni in njun pomen se za posameznika gradi postopno, prek vsake prebrane knjige, obiska galerije, koncerta, plesne ali gledališke predstave. Umetnost in živa, odprta kultura človeka tešeta, oblikujeta in mu ponujata poligon, s katerega lahko kritično in samostojno opazuje svet okrog sebe. Zato se ju janšizem boji.

Kaj se je pravzaprav zgodilo z umetnostjo in kulturo? Država od konca socializma ni prav dobro vedela, kaj bi z umetnostjo in živo kulturo, saj je bila sposobna misliti zgolj hitre, sprotne rešitve. Za umetnost in odprto kulturo se država hitrega kapitala ni borila, saj se ji je zdelo, da ne prinašata takojšnega zaslužka, drugega pa ni znala videti. Izpod prstov so ji že pred uveljavitvijo janšizma polzele ključne javne dobrine: zdravstvo, ekologija, šolstvo, sociala in med drugim tudi umetnost in širše kultura. Opazovali smo spreminjanje okolja, se poltiho pritoževali nad čakalnimi vrstami, nesmiselnimi pedagoškimi vsebinami in žalostno usodo tistih, ki jim ni uspelo ujeti dovolj drobtin navidezne demokracije in so ostali skriti, s pašteto in hlebcem kruha za teden dni. Letom nereševanih težav se je pridružil še populizem, ki se je potuhnjeno plazil v javnost in izbruhnil z nastopom koalicije pod vodstvom SDS.

Kultura, ki jo po nareku vlade uveljavlja ministrstvo za kulturo brez lastnega glasu, nima povezave z živo umetnostjo, odprtostjo, medkulturnostjo, kritičnostjo in ne z življenjem in svetom, v katerem bivamo. Država uničuje lasten svet umetnosti in del kulture, za katera je že prej skrbela mačehovsko. Vodstveni politiki so danes kulturno nerazgledani, a to je le ena od neprijetnosti janšizma. Večja težava za umetnost in kulturo je, da vlada demontira in izničuje odprto, živo, mednarodno umetnost in del kulture. To počne z neaktivnostjo, popolnoma nestrokovno, skrito, tiho in hitro ter brez vključevanja strokovne ali zainteresirane javnosti. Neusmiljeno. Komisija, ki bo podeljevala Prešernove nagrade, je večinoma nestrokovna in popolnoma politična. Izvajajo se pritiski na kakovostne kadre v državnih institucijah, v glasilih SDS so objavljena neresnična medijska sramotenja, v polju umetnosti se tresemo ob vsaki menjavi direktorja in nastavitvi novega, ki bo institucijo mediokriziral ali uničil njene pretekle dosežke. Samozaposleni živijo težko, produkcija je okrnjena, ministrstvo molči.

Umetnost, mediji, kultura, kritična misel, znanost … vse to so temelji kritične odprte družbe in namen janšizma, ki se razrašča v državi, je, da te temelje izniči in postavi svoje. Ti dopuščajo le eno mnenje, so populistični in agresivni, kritike, resnice in argumentov ne prenesejo. Kar se dogaja z živo umetnostjo, je le simptom tega, kar se dogaja s celotno družbo znotraj slovenskih meja. Je vedno revnejša, neslišana, ponižana in tudi vedno bolj jezna. Zato ob raziskovanju, ustvarjanju, produciranju, nastopanju, poučevanju, pisanju itd., vedno več delavk in delavcev v kulturi drugi del dneva nameni izrekanju jasnega NE neoliberalnemu janšizmu, ki kot pajčevina nasilno prepleta našo družbo.

Nikdar si nisem mislila, da bom za umetnost morala iti na ulice. Nikoli mi ni prišlo na pamet, da bo živa umetnost v moji domovini označena z besedno zvezo, kakršna je ’kultura smrti’, in da bo te besede uporabljala oseba, ki zaseda premierski položaj. Misel, da bo država opustila vsak smiselni dialog z živo umetnostjo in kulturo in drugimi deli družbe, se mi je zdela nepredstavljiva. A to je realnost, v kateri živimo, in moramo jo spremeniti.