Svoboda misli proti dogmatičnosti

Francka Strmole Hlastec je bila v preteklosti, od takrat je minilo že precej časa, predsednica vrhovnega sodišča. Bila je imenovana še globoko v socializmu, leta 1981, seveda je bila tudi članica komunistične partije. A ko jo je po osamosvojitvi Demos želel razrešiti, je protestno odstopila.

Zelo podobno se je nekaj let kasneje dogajalo s sodnikom Mitjo Deisingerjem, kasneje tudi ustavnim sodnikom, ki so ga sredi devetdesetih let v parlamentu zavrnili poslanci vlade pod vodstvom Janeza Drnovška. Primerov, ko je politika zavrnila imenovanje sodnikov, je bilo še nekaj, recimo leta 2016, ko državni zbor na položaj vrhovnega sodnika ni imenoval Aleksandra Karakaša, ki je med drugim odločal v pravnih zadevah, povezanih s Francem Kanglerjem.

V Sloveniji je v veljavi nenavaden sistem imenovanja sodnikov. Na predlog sodnega sveta jih v parlamentu potrjujejo poslanci. Ureditev izvira iz časov socializma, ko je sodnika imenovala skupščina, oblast, ljudstvo torej. Tudi v nekaterih drugih evropskih državah je politika vpletena v izbiro predstavnikov sodne veje oblasti, a nikjer tako neposredno kot v Sloveniji. Nekateri pravosodni ministri, recimo Goran Klemenčič in Andreja Katič, so želeli to prakso spremeniti, razmišljalo se je, da bi sodnike imenoval predsednik države, a za spremembo ustave niso zbrali dovolj politične podpore.

Zakaj je način imenovanja sodnikov sporen, se je znova lepo pokazalo pred dnevi. Državni zbor je zavrnil imenovanje Primoža Gorkiča, izrednega profesorja na pravni fakulteti, ki naj bi postal sodnik na kazenskem oddelku vrhovnega sodišča. To, da so proti njemu glasovali poslanci SDS, ni presenečenje, Gorkič je pred leti kot profesor podpiral pravno argumentacijo tožilstva v procesu Patria. Nenavadneje je, da so ga zavrnili tudi poslanci drugih strank. Dobil je podporo mandatno-volilne komisije, skupno ga je podprlo 36 poslancev, proti pa jih je bilo 38. Imenovanju ni nasprotovala vsa koalicija, zanj so glasovali recimo poslanci SMC.

V oči najbolj bode ravnanje Levice. Njeni poslanci so se glasovanja vzdržali, če bi Gorkiča podprli, bi bil izvoljen. Kasneje so neprepričljivo pojasnjevali, da se nikoli ne izrekajo o imenovanju sodnikov (razen ustavnih), saj ne podpirajo ureditve, po kateri sodnike imenuje državni zbor. To je morda res, a poslanci s tem, ko so dogmatični in vztrajajo pri načelih v trenutkih, ko je potrebna kritična misel, dopuščajo ravno tisto politično (ne)imenovanje, ki mu nasprotujejo.

Levica, njen koordinator Luka Mesec je napako priznal, pa naj bi po novem tudi z glasovanjem podpirala neodvisnost in samostojnost sodne veje oblasti. Od leta 2014, torej odkar je parlamentarna stranka, še ni sprožila postopka za spremembo ustave, ki določa imenovanje sodnikov.

Človek je lahko dogmatičen, lahko je tudi neumen, a če je kdo dogmatičen in neumen hkrati, je oboje skupaj res preveč – tako nekako je govoril Terry Pratchett. V slovenski politiki, posebno na njeni levi strani, je veliko dogmatizma in premalo premisleka, prilagodljivosti, preveč okopov, premalo resne politične analize. Točno zaradi dogmatizma, vztrajanja pri izhodiščnih prepričanjih, je propadla vlada Marjana Šarca. Domnevno nastajajoča skupna leva politična opcija pripravlja jesensko ustavno obtožbo zoper premiera Janeza Janšo. Njen uspeh je odvisen, če se nekoliko opremo na Lenina, tudi od svobodne kritike lastnih dejanj nasproti vztrajanju pri izhodiščnih dogmah in razlikah.