Kolateralna škoda

Večina evropskih držav je v pričakovanju prvega vala epidemije marca doživela zanimiv pojav. »Nenadoma se je vse umirilo, vladala je tišina, bolnikov je bilo malo, hodniki so bili prazni, manj je bilo rešilcev.« Tako so stanje na urgencah širom po Evropi v strokovni reviji European Journal of Emergency Medicine opisali francoski zdravniki urgentne medicine. »A tudi ko je prvi val covid-19 udaril, običajnih obiskovalcev urgence še vedno ni bilo na spregled. /.../ Prebivalstvo je spoštovalo omejevalne ukrepe in bolnišnice so v pričakovanju povečanih potreb po intenzivnem zdravljenju ustavile vse nenujne preglede in posege, urgence pa so se izpraznile same.«

Del tega je morda mogoče pripisati učinku zaustavitve javnega življenja, ko so ljudje več ostajali doma in so naenkrat izginili številni vsakodnevni stresni dejavniki in tvegane aktivnosti. A verjetnejša je razlaga, da si ljudje v strahu pred okužbo enostavno niso upali v bolnišnico.

Srčni zastoj

Med prvimi, ki se jim nekaj ni zdelo prav, so bili kardiologi. Število pacientov s srčno kapjo, ki so jih dobivali v obravnavo, se je namreč občutno zmanjšalo. V Veliki Britaniji je denimo število sprejemov v bolnišnico zaradi srčne kapi ob koncu marca upadlo za 35 odstotkov. Kot v nedavno objavljeni raziskavi v reviji Lancet ugotavljajo strokovnjaki z Univerze v Oxfordu, so britanske bolnišnice do konca maja sprejele približno pet tisoč bolnikov s srčno kapjo manj, kot bi pričakovali. »To nakazuje, da so številni bolniki ostali brez potencialno odrešilnega zdravljenja.« Nad zmanjšanim številom obravnavanih primerov srčne kapi so zaskrbljeni tudi avstrijski kardiologi. Marca so namesto pričakovanih približno tisoč primerov obravnavali le nekaj več kot 700 srčnih kapi. Po njihovih izračunih, ki so jih predstavili v reviji European Heart Journal, bi to lahko teoretično pomenilo 110 dodatnih smrti zaradi odpovedi srca v enem mesecu. »To število je alarmantno, sploh če upoštevamo, da je bilo v Avstriji konec marca 86 smrti, povezanih s covid-19.«

Tudi v Sloveniji so izkušnje podobne. »Pri nas smo imeli v času prvega vala 20–30 odstotkov manj sprejetih primerov srčne kapi, kar bi preračunano na Slovenijo pomenilo do 200 primerov manj v dveh mesecih,« nam je povedal strokovni direktor interne klinike v ljubljanskem kliničnem centru dr. Zlatko Fras. »Če privzamemo, da je umrljivost brez intervencijskega zdravljenja v prvem mesecu po dogodku okoli 20-odstotna, brez kakršnekoli terapije pa tudi do 40-odstotna, to pomeni, da bi lahko hipotetično pričakovali, da se je na ta račun zgodilo med 40 in 80 dodatnih smrti.«

Natančnejši izračuni, ki bi upoštevali podatke NIJZ o dejanskih vzrokih smrti, sicer še niso na voljo. Fras ob tem napoveduje tudi povečanje zapletov zaradi nezdravljenja srčne kapi, zelo pa ga skrbi tudi na prvi pogled manj usoden zastoj v preventivnih dejavnostih. »Glede na ogromno število bolnikov s kroničnimi srčno-žilnimi boleznimi med prebivalstvom so namreč količinsko, v smislu povečanega bremena bolezni, zelo pomembne tudi posledice slabšega obvladovanja kroničnih stanj, pa tudi znanih dejavnikov tveganja za njihovo poslabševanje.«

»Zaradi manj sprejetih primerov srčne kapi bi lahko hipotetično pričakovali, da se je na ta račun zgodilo med 40 in 80 dodatnih smrti.«
– Dr. Zlatko Fras, strokovni direktor Interne klinike KCLJ

Zmanjšanju nujnih primerov na vrhuncu prvega vala so bili priča tudi v urgentni službi ljubljanske nevrološke klinike. A za zdaj po besedah vodje dr. Igorja Riglerja kaže, da to hujših dolgoročnih posledic ni povzročilo. »Zdaj, ko se je obravnava dokaj normalizirala, k nam hodijo tudi ljudje, ki se med epidemijo niso upali oglasiti. Lahko rečem, da je bil zaradi tega v nekaterih primerih idealen čas za ukrepanje zamujen. Težko pa rečem, da bi bolniki zaradi te zamude umirali ali imeli močno okvarjeno zdravstveno stanje. Nisem seznanjen z nobenim primerom res dramatičnega poslabšanja zaradi odlašanja z ukrepanjem.«

Popravljanje zamujenega

Dostop do zdravnika se je z začetkom epidemije poslabšal. Večino drugih zdravstvenih težav smo zaradi koronavirusne bolezni potisnili na stranski tir.

Onkologi so zabeležili upad napotitev na prve preglede in upad novih diagnoz raka. Na natančnejše analize s tega področja še čakamo.

V ljubljanskem kliničnem centru so marca in aprila preložili skoraj pet tisoč operacij in več kot 70 tisoč ambulantnih obiskov, pa tudi več kot deset tisoč diagnostičnih pregledov.

Na revmatološkem oddelku ljubljanskega kliničnega centra so denimo marca obravnavali za četrtino, aprila pa kar za polovico manj bolnikov, pravi tamkajšnji predstojnik dr. Žiga Rotar. »Odpadli so vsi prej načrtovani prvi pregledi s stopnjami nujnosti ’HITRO’ in ’REDNO’. Prehodno smo tudi bistveno zmanjšali oz. prekinili funkcijsko diagnostiko.« Ob tem poudarja, da so delo opravljali v okrnjeni ekipi, ker so prispevali zdravnike in sestre za delo na covid oddelkih, poleg tega pa so bili v tistem obdobju odpoklicani tudi krožeči specializanti, sekundariji in študenti.

Od razglasitve konca epidemije se v zdravstvu močno trudijo, da bi nastale zaostanke odpravili, a je to zaradi dodatnih omejitev precej zahtevno. »Včasih smo revmatologi na redni ambulantni dan opravili štiri prve preglede in 20 kontrolnih pregledov, sedaj štiri prve preglede in 12 kontrolnih pregledov,« pravi dr. Rotar. Za zdaj stanje po njegovem mnenju kljub vsemu zadovoljivo obvladujejo. »Dnevno število pregledov je res manjše, da pa se skupno tedensko število obravnav ne bi zmanjšalo, odpiramo dodatne ambulante, ki bodo delale tudi v popoldanskem času.«

Najbolj rutinska zdravstvena obravnava se lahko sprevrže v mini kalvarijo, katere razplet je lahko odvisen tudi od iznajdljivosti, poznanstev in komunikacijskih veščin.

Tudi pomembnejših zapletov zaradi izpada kontrolnih pregledov za zdaj ne opaža. »Logično bi bilo pričakovati, da manj temeljito spremljanje lahko pomeni več poslabšanj bolezni, več zapletov zdravljenja. Na srečo pa so stroge omejitve trajale kratek čas. Prav tako so ne glede na omejitve imeli bolniki s poslabšanjem bolezni ali zapleti zdravljenja tudi v času najstrožjih omejitev dostop do revmatologa. Ne zdi se mi, da bi zabeležili več ali hujša poslabšanja kot običajno.«

Pol ordinacija, pol klicni center

Za povprečnega uporabnika zdravstvenega sistema brez hujših težav se zdi največja težava koronskega obdobja stres zaradi spremembe prej utečenih vzorcev ravnanja. Najbolj rutinska zdravstvena obravnava se lahko sprevrže v mini kalvarijo, katere razplet je lahko odvisen tudi od iznajdljivosti, poznanstev in komunikacijskih veščin. Otroka z vročino je denimo treba, preden ga sprejme zdravnik, peljati na test za covid-19. O stresnosti priča izkušnja bralca, ki nam jo je opisal:

»Rezultati testa so obljubljeni v do štirih urah, če je pozitiven, do polnoči, če je negativen. Nihče ne javi cel dan, celo noč. Zjutraj kličem, ni še. Kdaj bo? Se ne ve. Otrok ima 40 vročine, jih nadrem, k zdravniku ne more brez potrdila! Čez pet minut pokličejo nazaj, da je test negativen.« Izkazalo se je, da gre za gnojno angino. Ne glede na zagotovila pediatrov, ki smo jim predstavili ta primer, da z zamudo pri obravnavi ni bilo tveganja za trajnejše zdravstvene posledice, si ni težko predstavljati vseh črnih scenarijev, ki se v vmesnem času podijo po glavi staršev.

»Najbrž je nadaljevanje z epidemijskim načinom dela enostavneje in manj zahtevno, a temu pač ni mogoče reči zdravljenje.«
– Dr. Mateja Bulc, družinska zdravnica

Osebni stik z zdravnikom kljub uradnemu preklicu epidemije ostaja omejen, več je komuniciranja na daljavo. Najbolj se to občuti pri dostopu do družinskih zdravnikov. »Epidemija pa je prinesla nekatere novosti,« pravi dr. Igor Švab, predstojnik katedre za družinsko medicino na ljubljanski Medicinski fakulteti. »Predvsem se je povečalo število telefonskih klicev in urejanj zdravstvenih problemov po telefonu in prek videopovezave.« V veliko primerih je seveda to smiselno in racionalno, se je pa hkrati treba zavedati, da med nami živijo tudi ljudje, ki jim tovrstna komunikacija ne ustreza oziroma je niso vešči. Spremembe imajo po besedah dr. Švaba tudi dobre strani. »Zaradi striktnega naročanja ljudje manj čakajo na pregled v čakalnici. Čas posameznega obiska se je nekoliko podaljšal, tudi zaradi reševanja nekaterih težav na daljavo.«

V času epidemije je po njegovih besedah res prihajalo do posameznih situacij, ko je bolnik čakal z resnimi težavami, preden se je odločil, da gre k zdravniku, a zdaj teh težav ni več. »Najbolj problematično ozko grlo je po mojih izkušnjah telefonski dostop do zdravnika, saj so linije pogosto zasedene.«

V Zdravstvenem domu Ljubljana zatrjujejo, da se obseg obravnav po zaslugi tehnologije ni zmanjšal. »Število stikov, ki jih ima osebni zdravnik, tako neposrednih kot posrednih, ni nič manjše kot pred epidemijo,« pravi tamkajšnja strokovna direktorica Tea Stegne Ignjatovič. »Pacientom kljub zahtevni epidemiološki situaciji, s katero se trenutno soočamo, nudimo vso oskrbo, ki jo potrebujejo.«

Bolj kritična je družinska zdravnica, primarijka dr. Mateja Bulc. »Po mojem mnenju bi s prenehanjem epidemije morali prenehati tudi z on-line zdravljenjem, ne pa da je dostop do zdravnika omejen, nadziran in preverjan vse od vstopnih vrat naprej.« Po njenih besedah pozabljamo, da je v družinski medicini naročanje na pregled obvezno in torej ni nobene potrebe po paniki, saj naj v čakalnici v nobenem primeru ne bi sedel več kot en pacient. »Najbrž je nadaljevanje z epidemijskim načinom dela enostavneje in manj zahtevno, a temu pač ni mogoče reči zdravljenje. Vsi pacienti ne obvladajo on-line komuniciranja, telefonsko pa je dostop dolgotrajen in mučen, ker so nekatere ordinacije celo ta, edini način komuniciranja, sedaj omejile le na dve uri na dan.«

Če bomo tako nadaljevali, opozarja, bomo počasi ordinacije lahko zaprli in namestili le računalnike.