Svet ni eden, svetova sta dva

Gregor Virant je bil nekoč minister za javno upravo, pa tudi predsednik pozabljene Državljanske liste in velik zagovornik teh in onih etičnih kodeksov, s katerimi naj bi se v slovensko politiko vrnila morala. Njegov namen je bil dober, a bil je naiven – »res nima političnega talenta,« je v tistem času pripomnil neki njegov politični sopotnik. Težava je bila v tem, da je prav ta Virant kot nekdanji minister prve Janševe vlade več mescev dobival finančno nadomestilo, četudi je hkrati služil s svetovanjem različnim podjetjem. To se mu ni zdelo sporno, saj je takšno financirano »brezposelnost« omogočala zakonodaja. Minister Virant je kasneje zapustil Janeza Janšo in tudi odšel iz politike. Zdaj živi v Parizu, je direktor programa Sigma pri OECD.

Prejšnji petek se je v Sloveniji razvnela razprava, ali je prav, da je ministrica za kmetijstvo Aleksandra Pivec konec junija gostovala na Krasu in skupaj z družino nastopila v promocijskem videu zasebne zadruge Vinakras – pri čemer javno ni pokazala računov, ki bi dokazovali, da je v resnici plačala namestitev in dvodnevni turistični program. Tudi Virant je objavil svoje razmišljanje o domnevnem političnem pogromu, ki naj bi ga bila deležna ministrica. Zapisal je, da se je v letih političnega delovanja priučil, da ima »ustvarjanje slona iz muhe vedno pretenciozno ozadje« – de minimis non curat praetor torej, bagatelni prekršek, neznatna napaka ministrice, ki bi jo nekateri radi odstavili.

Z nekdanjim ministrom se je treba strinjati. V družbi, ki je pretirano moralistična, je kriv vsak izmed nas, še posebej, če gre za nosilce družbene moči. Takšen makartistični lov na čarovnice, spodbujen iz medijev ali od političnih tekmecev, v resnici povzroča razmere, v katerih politika postaja vedno bolj odurna. Najprej zato, ker jo tako predstavljajo mediji, potem pa tudi zato, ker je v resnici takšna, vanjo vstopa vedno več ljudi, ki jo razumejo kot pot do oblasti. Nič ni narobe, če ministrica za kmetijstvo obiskuje podjetja, povezana s svojim resorjem, ni narobe, če obiskuje kmetijske pridelovalce, sadjarje, če zahaja v vinske kleti in na kmetijske sejme. Vse to bi moralo biti nekaj vsakdanjega. Vse to sodi na področje njenega delovanja.

Pri ministrici so težave drugje. Njen obisk je bil zaseben, ne služben. Ni ga pripravilo ministrstvo za kmetijstvo, ampak podpredsednica stranke DeSUS Anita Manfreda. Največjega proizvajalca terana ni obiskala z državnim sekretarjem ali direktorjem resornega direktorata, pač pa se je na potep po Krasu odpravila s svojimi bližnjimi. Edino, kar je bilo med tem obiskom »uradnega«, je bil njen govor ob odprtju kraškega dvorišča, prostora, ki si ga je uredilo vinarsko podjetje. Vse skupaj je pomagala pripraviti agencija Vinakras tours, ki ponuja pokušnjo vin, obiske vinskih kleti ter takšne in drugačne potepe po Krasu in okolici.

V Sloveniji živimo v vzporednih svetovih. Na eni strani se je razpasla moralistična dušebrižnost, politiki so krivi že zato, ker so politiki. Na drugi pa nekateri politiki odstopajo zaradi nepomembnih zadev.

Zadruga Vinakras iz Sežane je reden prejemnik kmetijskih subvencij. Na leto v povprečju dobi okoli sto tisoč evrov, direktor podjetja pa je že več kot deset let Marjan Colja. Ta ministrico osebno pozna. Pivčeva je zadrugo doslej obiskala že večkrat, recimo leta 2018, ko je bila na slavnostni trgatvi terantona. To seveda ni čudno, če ne zaradi drugega, ker ministrica izvira iz vinogradniške družine. »Vino ima pri meni posebno mesto, saj prihajam iz velike vinogradniške družine in me vino spremlja vse od rojstva. Prepričana sem, da je vino posebna zgodba Slovenije, ki odraža našo kulturo, tradicijo in način življenja,« je dejala nekoč.

Kaj je torej spornega pri obisku na Krasu, ki si ga je privoščila? Več stvari. Še vedno ni jasno, ali je sežanska zadruga vsej ministričini družini ali pa zgolj njej res plačala le kosilo ali morebiti tudi prenočitev in program turistične poti po kraških znamenitostih. Ministrica računov javnosti do sedaj ni želela pokazati, kar je precej nenavadno, če bi jih pokazala takoj, bi bile stvari bolj jasne. Govorjenje o tem, da jih bo razkrila, če bo res potrebno, pristojnim institucijam, ni prepričljivo.

Sporno je tudi navzkrižje interesov. Po zakonu morajo biti uradne osebe vseskozi pozorne na dejansko ali mogoče nasprotje interesov; temu bi se morale ves čas izogibati. Ali kot pravijo pri Komisiji za preprečevanje korupcije: »Funkcionarji predstavljajo zgled v družbi, predstavljajo standarde sprejemljivega ravnanja, ravnati morajo transparentno, odgovorno, etično in morajo tako v zasebnem kot v poklicnem življenju odražati visoko stopnjo integritete.« Zadruga Vinakras Sežana neposredno sodeluje z ministrstvom za kmetijstvo, ne le pri kmetijskih subvencijah, prihodki od prodaje vina so se temu podjetju (tako kot drugim vinarjem) zaradi epidemije zmanjšali, ministrstvo za kmetijstvo pa pripravlja ukrepe, kako pomagati slovenskim vinarjem. Združenje družinskih vinogradnikov-vinarjev Slovenije je recimo zaradi te problematike lobiralo že pri več državnih institucijah.

Ministrica bi morala podrobneje pojasniti finančno plat junijskega obiska na Krasu, pa tudi, kaj je v resnici počela. Je šlo za lobistične stike? Obstajajo uradni zaznamki o srečanju z vinarji? Bo tako obiskala tudi druge vinarje? Kakšen je bil namen njenega kraškega potepa? Je bila tam kot mati, kot ministrica, kot predsednica stranke, kot trojna funkcionarka v eni osebi? Se bo v prihodnje izločila iz postopkov in odločitev, neposredno povezanih s podjetjem Vinakras? Njene načelne besede o tem, da bo sama »tudi v prihodnje kot ministrica vedno ponosno predstavljala naše kmete, kmetije, društva in podjetja,« niso dovolj.

Dvojna merila

Predsednik vlade Janša je Pivčevo pričakovano podprl. Po njegovem mnenju se »od članov vlade pričakuje promoviranje domačih podjetij in kmetov«. Glede tega se premier ne moti, a vendar, si predstavljate, kaj bi se zgodilo, če bi v času, ko je bila SDS v opoziciji, kakšen minister druge vlade v nejasnih okoliščinah prespal v hotelu in za storitev ne bi pokazal računov? Kaj bi bilo, če bi minister neke druge vlade za podjetje, katerega obstoj je odvisen od državnih subvencij, posnel predstavitveni video? Kaj bi bilo, če bi ta minister s seboj pripeljal družino, hkrati pa več dni ne bi prepričljivo pojasnil, kje so meje med zasebnim in javnim? Če bi bila stranka SDS v opoziciji, bi bila takoj spisana interpelacija, takoj bi skratka zahtevala, upravičeno ali ne, odstop.

V Sloveniji živimo v vzporednih svetovih. Na eni strani se je razpasla moralistična dušebrižnost, politiki so krivi že zato, ker so politiki. Na drugi pa nekateri politiki odstopajo zaradi nepomembnih zadev. Zakaj je že odšel nekdanji minister za okolje Jure Leben? Zaradi vpletenosti v domnevna nezakonita dejanja pri izdelavi makete za drugi tir, pri čemer nikoli ni bil v kazenskem postopku, prav tako pa se pri njem niso oglasili ne policisti ne uslužbenci Komisije za preprečevanje korupcije, preiskovalni postopki zoper njega pa naj bi bili sedaj dokončno ustavljeni. Zakaj je že odšel nekdanji poslanec LMŠ Darij Krajčič? Ker ni plačal kupljenega sendviča in je kupnino poravnal šele kasneje. Zakaj se je iz politike umaknil Peter Vilfan? Zaradi domnevnih in kasneje nikoli dokazanih davčnih malverzacij pri poslovanju društva; po pregledu poslovanja Furs ni izrekel nobene globe, društvo pa je naredilo samoprijavo zaradi prekrška. Posezimo še ducat let v preteklost: zakaj se je začel padec velikega kadrovika nekdanjih Drnovškovih vlad Gregorja Golobiča? Uradno je bila njegova krivda le ta, da novinarki Financ Petri Sovdat ni razkril lastniškega deleža v zasebnem podjetju Ultra, ga je pa prijavil Komisiji za preprečevanje korupcije. A to je bilo že preveč.

Politična odgovornost ni nikoli enaka pravni odgovornosti, toda množični odstopi politikov zaradi nepomembnih napak sistemskih težav v slovenskem političnem prostoru ne bodo rešili.

Si predstavljate, kaj bi se zgodilo, če bi v času, ko je bila SDS v opoziciji, kakšen minister druge vlade v nejasnih okoliščinah prespal v hotelu in za storitev ne bi pokazal računov?

To velja še posebno v razmerah, ko na drugi strani političnega nihala, ko za druge politike veljajo drugačna pravila. V slovenskem parlamentu danes mirno sedi poslanec Franc Breznik, ki je, ko je bil še državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve, na začetku aprila v vinjenem stanju vozil avtomobil. Ko je njegov nedopustni prometni prekršek postal javen, je odstopil s položaja sekretarja in dobil službo poslanca. V slovenski vladi mirno sedi človek, minister Aleš Hojs, ki je večkrat prekoračil pooblastila s tem, ko je policistom neposredno odrejal, koga naj kaznujejo in zakaj. Tega mu zakon ne dovoljuje, pa predsednik vlade, četudi ima na mizi ovojnico z nepreklicnim odstopom, te za zdaj ne misli odpreti. V slovenski vladi prav tako sedi minister Anže Logar, ki na lastno pest piše dopise z uradnim vladnim mnenjem, ne da bi o teh dopisih in njegovih osebnih dodatkih odločala vlada. In navsezadnje, slovensko vlado vodi človek, katerega račun na Twitterju je poln laži in pritlehnih manipulacij – te dni je ustavnim sodnikom, če se omejimo le na en primer, mirno zabrusil, »da so vrhovni varuhi enopartijske diktature«. Premierov govor je nedostojen in propagandističen. Njegova politika z moralo, vprašanjem pravičnosti, skupnosti, sobivanja nima nikakršne zveze.

Vrnimo se k ministrici Aleksandri Pivec. V razmerah izgubljenega občutka za realnost, v razmerah, kjer želi vladajoča politika slovensko družbo ukrojiti po lastni podobi, je trezna presoja o tem, ali je ministričin obisk na Krasu neprimeren, v resnici težka. V normalnih liberalnih demokracijah bi zaradi takšnih dejanj ministrica takoj odstopila. A Slovenija ni več demokracija, kakršne smo še pred desetimi leti prepoznali v večini držav Evropske unije. Ljudje, ki dobro poznajo Pivčevo, pravijo, da zna govoriti, toda politike same, njenega smisla, njenega pomena, odgovornosti za družbo in njeno prihodnost ne razume. Pivčeva je politična karieristka. Pri tem ni edina, njeno politiko soglasno podpira tudi izvršni odbor stranke DeSUS. Vprašanje, ali je Pivčeva kot ministrica s svojim družinskim obiskom na Krasu naredila nedopustno napako, je torej postavljeno napačno. Vprašati bi se morali, kako lahko stranka DeSUS podpira politiko vlade, ki za vojaške nakupe namenja neprimerljivo več sredstev kot za nujne ukrepe v domovih za starejše.

Oblast je mamljiva. Lepo je, če te pričaka izbrana delegacija, ki te popelje naokoli, pogosti z rezino pršuta, lepo je, če ti ljudje ploskajo, če se ti klanjajo in ti nazdravljajo. Človek se hitro počuti pomembnega. To se je zgodilo tudi ministrici Aleksandri Pivec, takšen je krog ljudi, ki jo podpira. DeSUS je stranka interesov, a ne stranka, ki bi zagovarjala interese upokojencev, pač pa stranka za ljudi, ki jo vodijo.