Negativna selekcija kot ključna zapoved političnega kadrovanja

Februarja 2007 je na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani potekala tradicionalna Ema, izbor za pesem, ki naj bi predstavljala Slovenijo na tekmovanju Pesem Evrovizije. Med nastopajočimi je bila tudi širši javnosti dotlej bolj ali manj neznana operna sopranistka Alenka Gotar, ki je s skladbo Cvet z juga premagala cvetober slovenske glasbene scene; na evrovizijskem tekmovanju v Helsinkih se je kasneje uvrstila na 15. mesto. A to je bil hkrati tudi vrhunec pevske kariere Gotarjeve, uspeh pa ji je – kot vsakemu drugemu zmagovalcu Eme – v celoti omogočila prav javna radiotelevizija, ki je izvedla izbor Ema ter zmagovalki izplačala pripadajoči honorar in pokrila vse stroške njenega bivanja in nastopa na Finskem. Naključje ali ne, Sloveniji je v tistem času vladala prva vlada Janeza Janše, projekt Ema pa je na RTV vodil Igor Pirkovič, avtor himne stranke SDS, danes eden izmed njenih kandidatov za generalnega direktorja nacionalke, avtor letošnje državne proslave, že leta v novinarja preoblečen strankarski »vojščak« SDS, ki pa ga vodstvo nacionalne televizije ves čas nekako s stisnjenimi zobmi tolerira. In v objem Janševe stranke se je zatekla tudi Alenka Gotar, kar se ji je bogato obrestovalo.

Po evrovizijskem vrhuncu je bila kariera danes 43-letne pevke bolj skromna. Njena koncertna dejavnost je vse bolj redka, obsega tudi nastope na porokah, njen največji vir prihodka je poučevanje petja. Že več let ima tako Alenka Gotar obilo časa za »humanitarno dejavnost, maraton, kolesarjenje, zgodovino, narodne noše in gojenje orhidej«. Predvsem pa ima čas za politično udejstvovanje pod okriljem SDS; njene simpatije do skrajne desnice so dosegle vrh s kandidaturo za poslanko na listi Janševe stranke na parlamentarnih volitvah leta 2018. Od tedaj je magistra glasbe še radikalizirala svoje poglede. Njen Twitter profil je poln hvalnic Janezu Janši, napadov na civilno družbo, zlivanja gnojnice po »politiki odprtih vrat migracij, ki so omogočile terorizem«, posebno pozornost pa namenja obtožbam na račun RTV Slovenija in pozivom k prenehanju plačevanja prispevka zanjo – istega prispevka, iz katerega je nacionalka leta 2007 Gotarjevi financirala njenih pet minut slave. A prav te kvalifikacije so zadostovale, da jo je vlada Janeza Janše konec aprila imenovala v programski svet RTV, v katerem sedaj ruši sedanje vodstvo na čelu z direktorjem Igorjem Kaduncem in tlakuje pot medijski »reformi«, ki jo po vzoru madžarske vlade pripravlja Janšev kabinet ministrov. Po opravljenem delu jo menda za nagrado že čaka še boljši položaj; poznavalec medijev Marko Milosavljević je na Facebooku obelodanil, da naj bi se Alenka Gotar v kratkem zaposlila na ministrstvu za kulturo, ki ga vodi Vasko Simoniti.

V programski svet RTV so prišli teolog, operna pevka in vlakovodja. Dars je prevzel piarovec z magisterijem iz gibanja cen banan. Sovo vodi odvetnik brez izkušenj z obveščevalno dejavnostjo.

Sicer pa med sedmerico novih imen, ki jih je konec pomladi v programski svet RTV imenovala vlada, poleg operne pevke med drugim najdemo še teologa, vlakovodjo, vojaka in nekdanjega študentskega funkcionarja. Nihče nima resnih referenc na področju medijev, javne televizije, javnega servisa, novinarstva. V nadzorni svet nacionalke pa so pod Janšo prišli dekan FUDŠ Borut Rončević, nekdanji krščanskodemokratski politik Anton Tomažič in predstavnik interesov SDS v Državni volilni komisiji Drago Zadergal. Nova vlada pa poleg javnih zavodov in vladnih institucij v skladu z ustaljenimi praksami v regiji pospešeno kadruje tudi v državnih podjetjih.

Pogled na delo policista v državnem podjetju

Martin Bratanič je v svinčenih socialističnih časih opravljal nehvaležni poklic miličnika. Po prehodu v samostojnost je ob delu študiral na visoki policijski šoli in leta 1993 diplomiral z nalogo Pogledi osnovnošolske mladine na delo policista. Bil je pomočnik komandirja na policijski postaji Brežice, kasneje pa vodja oddelka za notranje zadeve na upravni enoti Krško ter direktor občinskega raziskovalnega zavoda in posavske razvojne agencije. Že dolga leta je član stranke SDS. Od aprila letos je vsestranski miličnik Bratanič tudi eden od dveh članov nadzornega sveta državne družbe SODO, ki upravlja celotno slovensko električno omrežje in obrača okoli 275 milijonov evrov denarja. In preden pozabimo – Bratanič je tudi dober prijatelj sedanjega ministra za gospodarstvo Andreja Vizjaka. V nadzornem svetu omenjenega državnega podjetja mu družbo dela Silvo Sok, ki je bil prav tako imenovan s sklepom vlade v začetku aprila. Sok je po poklicu projektant, zaposlen je v gradbenem podjetju – predvsem pa je dolgoletni član stranke NSi in njen občinski svetnik v Gorišnici. Za vodenje družbe, kjer se pričakuje široko znanje o elektrosistemih, financah, obnovljivih virih, razvoju energetike itd., Bratanič in Sok nimata nobene reference.

Miličnik je bil v prejšnjem sistemu tudi Boris Novak. In tudi on je po zaslugi političnih povezav naredil zavidanja vredno kariero v državnih podjetjih, še precej bolj kot nekdanji poklicni kolega Bratanič. Novak je miličniško pot začel leta 1983, več kot 21 let je deloval v različnih organizacijskih enotah policije, predvsem pa je strokovnjak za izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov. V času prve Janševe vlade je bil imenovan za podsekretarja na ministrstvu za notranje zadeve pod Vinkom Gorenakom, po dveh letih je bil premeščen na Pošto Slovenije, kjer je prevzel sektor za korporativno varnost. Leta 2010 je na temo prisluškovanja in sledenja magistriral na Fakulteti za državne in evropske študije, članici zasebne Nove univerze, ki jo je ustanovil dolgoletni sopotnik SDS Peter Jambrek.

Nove reference so se bogato poplačale, dve leti kasneje, pod drugo vlado Janeza Janše, je Boris Novak prevzel vodenje državne Pošte Slovenije, v njegovem mandatu pa je skupina kakor pod njegovim predhodnikom nadaljevala oglaševanje v Janševih medijih in poslovanje s podjetji iz kroga SDS, tudi s Klimo Petek. Nekdanji miličnik Pošto vodi še danes, bogati beri funkcij pa je nedavno dodal še eno – na začetku junija je s sklepom vlade kot neizvršni direktor prevzel vodenje upravnega odbora »slabe banke« DUTB. To je mesto za vrhunskega finančnika, poznavalca mednarodnih financ, javnih financ – a teh izkušenj Novak nima.

Vsi za stranko, stranka zase

Podobnih zgodb, porojenih v teh nekaj mesecih od nastopa nove vlade Janeza Janše, je še mnogo. Na čelo podjetja Slovenski državni gozdovi, ki upravlja 235 tisoč hektarjev gozdnih površin in ima 22,4 milijona evrov osnovnega kapitala, zaradi česar velja v politiki za enega najbolj zaželenih vrtičkov, je prišel Samo Mihelin, nekdanji pravni svetovalec uprave prav tako državne družbe Plinovodi; v njej sta že pred leti našla zaposlitvi Janševa hči in sin vodje poslanske skupine SDS Jožeta Tanka. Vodenje zavoda za blagovne rezerve, ki izvaja občutljiva in več sto milijonov vredna javna naročila, je prevzel veterinar Tomi Rumpf, javnosti poznan predvsem po mnogih očitkih o finančnih nepravilnostih iz časa, ko je še – tudi po politični poti imenovan – zasedal položaj direktorja Kobilarne Lipica. Konec aprila je vlada zamenjala tudi vodstvo urada za preprečevanje pranja denarja; vršilec dolžnosti direktorja je postal nekdanji občinski svetnik SDS v občini Straža Ivan Kopina. Funkcija direktorja urada za preprečevanje pranja denarja prav tako predvideva človeka z zelo širokim poznavanjem finančnega poslovanja.

Tovrstne prakse so izjemno škodljive za širšo skupnost. Pred petimi leti je skupina raziskovalcev in raziskovalk z Ekonomske fakultete na čelu s Polono Domadenik in Janezom Prašnikarjem z analizo poslovanja 251 podjetij ugotovila, da se njihova produktivnost z vsakim imenovanjem po enega politično kontaminiranega člana nadzornega sveta že v naslednjem letu zniža za 2,3 odstotka, dolgoročno pa za skoraj deset odstotkov. Samo v desetletju po prelomu stoletja naj bi Slovenija zato ustvarila za dobro milijardo manj skupnega premoženja. Leta 2010 so podjetja, zajeta v vzorcu, v povprečju imela po 24,5 odstotka politično nastavljenih nadzornikov. Čeprav od tedaj nimamo novih podatkov, se ni mogoče znebiti vtisa, da je ta odstotek danes neprimerno višji, temu primerna pa je tudi škoda, ki nam jo povzročajo ta brezvestna politična imenovanja v sicer kompleksne družbe, ki zahtevajo dejansko veliko znanja na upravljalskih mestih.

Kako je mogoče, da odgovorne položaje v državnih institucijah in strateško pomembnih podjetjih zasedajo ljudje s tako pomanjkljivimi referencami kot v opisanih primerih? Gre za posledico dolgoletnega sistematičnega zanemarjanja politične in korporativne kulture, odgovarja ekonomist dr. Bogomir Kovač. Kovač je lahko iz prve roke opazoval, kako stranke v želji po oblasti razgrajujejo strokovne standarde; pred dobrim desetletjem, v času vlade levega trojčka SD-Zares-LDS, je vodil Kadrovsko-akreditacijski svet uglednih strokovnjakov, ki ga je imenovala Pahorjeva vlada. Šlo je za edinstven poskus prekinitve političnih mešetarjenj v državnih podjetjih, ki pa ga je na koncu z enostransko zamenjavo nadzornikov HSE in Pošte zminirala kar ista vlada, ki ga je vzpostavila. »Vse vlade, tako leve kot desne, so nato spet nadaljevale v tej smeri,« pojasnjuje Kovač. »Posledice so danes dobro vidne, politično kadrovanje po principu negativne selekcije pa je postalo povsem normalno. Še pred dvema ali tremi leti bi ob potezah, ki jih vleče sedanja vlada, skočili v zrak mediji, civilna družba in večina javnosti – danes jih obravnavamo le še kot svojevrstno zanimivost, češ, da vidimo, kako globoko se še da pasti.« Boter politikantskega kadrovanja Zametki trenda negativne selekcije segajo v čas po osamosvojitvi, ko je politika postopoma začela nadomeščati tedanji socialistični administrativni in korporativni aparat, za katerega Kovač pripominja, da je bil dober, saj se je vzpostavil konec 80. let kot zadnji obupan poskus jugoslovanskih oblasti, da najdejo izhod iz krize, zaradi česar so končno začele iskati podporo stroke. Še v 90. letih je vladajoča politika okoli LDS lahko črpala »iz ogromnega bazena intelektualnega potenciala, ki se je v prejšnji državi oblikoval v iskanju alternativ socializmu. Na drugi strani je imela desnica od začetka na voljo ožji kadrovski nabor in vzpostavljeno načelo napredovanja po negativni selekciji oziroma kriterijih strankokracije.«

To je postalo očitno, ko je Janša po trinajstih letih čakanja prvič prišel na oblast. Njegova vlada je tedaj zamenjala predsednike uprav v vseh večjih državnih podjetjih in jih nadomestila s svojimi ljudmi. Posledice politične negativne selekcije so bile katastrofalne – nekdanji Janšev obveščevalec Andrej Lovšin je kot predsednik uprave Intereurope družbo pripeljal na beraško palico, Robert Časar je v Luki Koper zlorabljal položaj z nezakonitimi nepremičninskimi posli, nasledniki politično odstreljenega Zorana Jankovića so Mercator z leti spravili k hrvaškemu Agrokorju. Z enako vnemo kot po državnih podjetjih pa se je prva Janševa vlada lotila čistk po institucijah in javnih zavodih.

Prva Janševa vlada je s spremembo zakona omogočila ministrom, da lahko v enem letu brez posledic razrešijo kateregakoli visokega uradnika. Pandorina skrinjica politikantskega kadrovanja se je odprla.

Leta 2005 so v zakon o javnih uslužbencih vnesli določilo, po katerem lahko premier in vsak izmed njegovih ministrov v enem letu od nastopa funkcije nekrivdno razreši vsakega »generalnega direktorja v ministrstvu, predstojnika vladne službe, generalnega sekretarja v ministrstvu, predstojnika organa v sestavi ministrstva, načelnika upravne enote in direktorja občinske uprave oziroma tajnika občine« – torej praktično vse funkcionarje. In to brez vsakršnih posledic. To je bil začetek nebrzdanega političnega kadrovanja, ki je odtlej stalnica Janševega delovanja. Pahorjeva vlada je po opozorilih medijev in civilne družbe prepoznala nevarne trende in z oblikovanjem Kadrovsko-akreditacijskega sveta skušala prekiniti ali vsaj omejiti negativno selekcijo politike, a ji je to uspelo le delno.

Leta 2013, manj kot tri leta po razpustitvi Kadrovsko-akreditacijskega sveta, je imenovanje vidnega člana tedaj vladajoče stranke Pozitivna Slovenija Gašparja Gašparja Mišiča za predsednika uprave Luke Koper zbudilo val ogorčenja. Mišič je enega ključnih položajev v državnem gospodarstvu zasedel, čeprav ni imel prav nobenih izkušenj z vodenjem tako obsežnih poslovnih sistemov, za nameček so se nanj lepili očitki o nezakonitostih pri poslih, ki jih je speljal kot nepremičninski posrednik. Komisija za preprečevanje korupcije pod vodstvom Gorana Klemenčiča je tedaj z opazno grenkobo zapisala: »Politično kadrovanje v Sloveniji ni kaznivo dejanje, je izraz sistemske in politične korupcije ter izraz nizke stopnje politične in korporacijske kulture, ne pa tudi korupcija v ožjem pomenu besede, kot jo opredeljuje zakon o integriteti in preprečevanju korupcije. Tak, vsem na očeh – očitno neustrezen in nezadosten – je regulatorni ter institucionalni okvir delovanja v Sloveniji in velika večina levih ter desnih vlad v zadnjih dvajsetih letih ni pokazala bodisi znanja, bodisi pripravljenosti, bodisi sposobnosti oziroma moči, da bi to spremenila.« Pomanjkanje tega znanja, pripravljenosti in sposobnosti je državo končno pripeljalo do točke, ko lahko skrajna desnica kadruje mimo vseh zakonskih, profesionalnih, pa tudi moralnih standardov.

Lisice v kokošnjaku

Janša je leve vlade ves čas obtoževal političnega kadrovanja in jim gledal pod prste z raznimi števci menjav, ki jih je SDS objavljala na spletu; ko je leva vlada Boruta Pahorja prišla na oblast po kadrovskem cunamiju desnice v letih 2004–2008, si zato ni upala dregati v Janševe nameščence in nameščenke po vplivnih položajih. V treh letih je zamenjala zgolj 22 od 54 možnih direktorjev direktoratov in 20 od 39 predstojnikov organov v sestavi vlade. Zastraševanja so dosegla učinek, nastavljenci desnice so bili tudi pod levo vlado v veliki meri nedotakljivi. Na drugi strani je Janša počel povsem drugače, kakor hitro se je znova prikopal do oblasti. Leta 2012 so njegovi ministri od svojih predhodnikov in predhodnic zahtevali sezname z imeni vseh na novo zaposlenih v državni upravi v preteklem mandatu. Šlo je za liste za odstrel, ki naj bi zaobjemale okoli 200 imen, na tej podlagi pa so potem dejansko stekle številne zamenjave.

Očitna negativna selekcija, po kateri sedanja Janševa vlada imenuje svoje ljudi v uprave in nadzorne svete državnih institucij, javnih zavodov in državnih družb, zato nikakor ne more biti presenečenje. Ta smer je bila jasno začrtana že v preteklih letih, njena potrditev pa je postala uradna že kar s prvo sejo vlade 13. marca, »popoldnevom dolgih nožev«, v katerem so z eno samo potezo zamenjali vodstva policije, vojske in obveščevalnih agencij. V vsega nekaj tednih so tako ključne službe za pregon organiziranega kriminala, ki preiskujejo tudi sporne posle SDS pri financiranju strankarskih medijev in nabavah zaščitne opreme med epidemijo koronavirusa, prevzeli zvesti kadri Janeza Janše. Enako se je zgodilo na področju varnosti in obrambe – spet po načelu negativne selekcije.

Na vrh obveščevalne službe Sova je tako sedaj Janša oziroma njegova vlada postavila celjskega odvetnika Janeza Stuška, ki nima prav nobenih izkušenj z obveščevalno dejavnostjo – zato pa je kot advokat sodeloval pri obrambi Janše v aferi Patria, branil pa je tudi njegove somišljenike Boruta Petka, Vinka Vasleta in Dejana Orniga. V nasprotju z njim pa ima bogate izkušnje na svojem področju novi direktor vojaške obveščevalne službe Andrej Osolnik; leta 1994 je bil kot vojaški policist vpleten v famozno afero Depala vas, s katero je Janša skušal obračunati s svojimi nasprotniki. Glede na pomanjkanje javno dostopnih informacij o njegovi poklicni poti lahko sklepamo, da Osolnik vse odtlej deluje v obveščevalnih strukturah.

Brez samorefleksije

Da ne bo pomote: tudi druge vlade, tudi vlada Marjana Šarca, so na položaje pospešeno nastavljale svoje ljudi. Toda v teh primerih je šlo kljub vsemu vedno znova za posameznike z ustreznimi znanji in brez tako agresivno izraženih političnih preferenc. »Šarčev« direktor Sove Rajko Kozmelj, denimo, je v nasprotju s svojim naslednikom Stuškom dejansko strokovnjak za varnostna vprašanja, pred imenovanjem na vrh obveščevalne službe pa je kot svetovalec za policijsko sodelovanje, terorizem in organizirani kriminal deloval na predstavništvu Slovenije pri EU. Branka Glojnarič, ki jo je na željo Janševe vlade na čelu urada za preprečevanje pranja denarja zamenjal občinski svetnik SDS Ivan Kopina, ima za seboj večletno kariero v tej instituciji, med drugim je vodila sektor za preventivo in nadzor. Kadri, ki jih na odgovorne položaje postavlja vlada SDS, pa imajo povečini za referenco pripadnost stranki.

Že leta 2013 je Klemenčičeva KPK opozorila, da ne leve ne desne vlade niso pokazale želje po dvigu nizke politične kulture. Danes je zato v kontaminirano politiko, gospodarstvo in sodstvo vedno težje privabiti strokovne in avtonomne kadre.

Za zelo uporabnega se za politiko, predvsem Janševo, vedno znova izkazuje tudi Aleš Šabeder, človek za vsakršno funkcijo in nalogo. Ptujski ekonomist je doslej delal kot izvršni direktor maloprodaje v Mercatorju in Petrolu, nato je vodil Semenarno Ljubljana, konec leta 2017 pa je prevzel vodenje največje bolnišnice v državi, UKC Ljubljana – čeprav dotlej ni imel prav nobenih izkušenj v zdravstvu. To je zadostovalo, da ga je vlada Marjana Šarca po odstopu Sama Fakina imenovala za ministra za zdravje; na tem položaju se je kmalu izkazal za trojanskega konja desnice in zavarovalniškega lobija, ko je pomagal rušiti prizadevanja za odpravo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, kar je pripeljalo do konca Šarčeve vlade in novega vzpona Janeza Janše. Je šlo morda za človeka s prepričanji? No, 15. junija je s sklepom vlade zasedel položaj predsednika nadzornega sveta družbe Telekom, le nekaj tednov kasneje pa so nadzorniki pod njegovim vodstvom potrdili izredno sporno, podcenjeno prodajo družbe Planet madžarskim investitorjem iz kroga večnega premiera Viktorja Orbána, Janševega političnega prijatelja in vzornika.

Plitva država

V preverjeni maniri pritiska na politične nasprotnike so Janševi mediji pred meseci poročali o domnevno šokantnem obsegu kadrovskih menjav vlade Marjana Šarca, ki naj bi v 18 mesecih opravila 252 tovrstnih posegov. Seveda so zamolčali, da večji del te številke pomenijo menjave nižjih uradnikov in funkcionarjev. Pa tudi če bi bilo drugače, se obseg menjav med vladavino koalicije LMŠ ne more kosati z vnemo, ki jo sedaj pri nastavljanju svojih ljudi izkazuje desnica. V dobrih petih mesecih je namreč vlada Janeza Janše neposredno izvedla 70 kadrovskih menjav, še 30 stolčkov pa so na novo podelili v vladi podrejenih zavodih in v državnih podjetjih. To je naglica brez primere; nova oblast kadruje s tempom, ob katerem bi v istem času izvedla še sto menjav več od svoje predhodnice.

Kadrovski valjar aktualne slovenske oblasti je začudil tudi sicer vsega hudega vajeno evropsko komisijo. Konec maja je Janševa vlada po hitrem postopku odstavila direktorja Statističnega urada Bojana Nastava, ker njenim svetovalcem ni omogočil dostopa do občutljivih podatkov o poslovanju podjetij. Evropski komisar za gospodarstvo Paolo Gentiloni je zato pisno pozval Janšo k pojasnilom o razlogih za potezo; slovenski premier mu je v odgovor na Twitterju zabrusil: »Upam, da tokrat zadnjič igrate politično igro za slovensko levico.« In vlada je samo še stopnjevala tempo, ki ga je zastavila s famozno prvo sejo.

Seveda je politično kadrovanje lastno vsem političnim opcijam in večina strank državo vsaj do neke mere dojema kot plen. Prav spopadi za položaje pri koritu so na koncu spodnesli Pahorjevo vlado, nato pa so se zaradi njih tresle tudi vlade Alenke Bratušek, Mira Cerarja – spomnimo se trenj med SMC in SD zaradi Luke Koper – in tudi oblast Marjana Šarca. Prav tako kadrovanje po formalnih strokovnih referencah še ni jamstvo za neodvisnost in uspešnost. Kot opozarja ekonomist Kovač, se je stranka SMC v politiko odpravila z ekipo uglednih akademikov z odličnimi referencami, končala pa kot »izrazito nekompetentna in neoperativna«. A vendarle – neki standardi morajo biti in stranke bi morale spoštovati vsaj osnovna načela politične higiene. Poteze, ki jih sedaj vleče vlada Janeza Janše, pa kažejo, da so ti standardi danes povsem nerelevantni.

Nemara politično kadrovanje samo po sebi ni težava; vsaka vlada ima od volivcev zaupan mandat za izvajanje oblasti, pri čemer ima pravico, da se zanaša na ljudi, ki jim zaupa. Težava pa je negativna selekcija, ki na vrh družbe potiska nesposobne in daje prednost strankarskim apetitom pred potrebami širše skupnosti. Kot opozarja Bogomir Kovač, so ti ljudje s svojim delovanjem tako zelo zastrupili politično in gospodarsko področje, pa tudi sodno, da je sposobne in moralne ljudi že skoraj nemogoče prepričati, naj vstopijo vanje: »Po letih zanemarjanja se je kadrovski bazen dokončno presušil. Obstoječi nabor je predmet vedno novih strankokratskih kupčij, vse je zlizano s politiko in podrejeno strankarskim vrhuškam, na drugi strani ni več niti najbolj osnovnih mehanizmov nadzora in odgovornosti. Sposobni in pošteni ljudje se v to mesoreznico preprosto ne želijo odpraviti, ker ne želijo sodelovati v rabotah. Ostajajo le aparatčiki, ki so vedno na voljo svojim vodjem.« In vtis, da bi politiki, ki jim služijo, zamenjali kar ves narod, če bi ga lahko.