»Bojevati se z vsemi peklenskimi silami, ki se zaganjajo v Cerkev Kristusovo«

Katoliška otroška revija s stripom o Lojzetu Grozdetu vzgaja nove rodove borcev proti komunizmu

Pred dvema letoma je nemalo prahu dvignil natečaj strankarskega glasila SDS Demokracija za »domoljubno« pravljico. Pred nekaj tedni pa se je indoktrinacije otrok na poseben način lotila revija Mavrica, katoliška različica Cicibana, ki jo izdaja založba Družina. V številkah za maj in junij je objavila strip o Lojzetu Grozdetu, ki so ga leta 1943 zaradi suma delovanja za domobrance ubili partizani. Zgodbo je priredil igralec Gregor Čušin, narisal jo je ilustrator Damijan Stepančič. Spekter ustvarjanja tega je širok, sodeluje tudi z Mladino. »Če me kdo prosi, naj narišem strip, se projekta lotim izključno profesionalno, brez ideološkega ali političnega opredeljevanja. Zanima me le, kako najkakovostneje izraziti scenarij, s katerim se ukvarjam,« je povedal.

Oblika stripa ne more biti sporna, drugače je z vsebino. Ta zvesto povzema mit, ki ga je o Grozdetu zgradila slovenska desnica. V tej zgodbi je Grozde kreposten in genialen dolenjski fant, ki, opirajoč se na vero, prebrodi hude preizkušnje; je nezakonski sin dninarske matere, očim ga sovraži, zato mora živeti s teto, ta pa prepozna njegovo nadarjenost in mu priskrbi bogate donatorje, ki mu omogočijo vpis na gimnazijo v Ljubljani. Nadute sošolce hitro osvoji s krepostjo in nadzemsko nadarjenostjo na vseh področjih, posebej literarnem. Na predvečer druge svetovne vojne se vključi v dijaško organizacijo Katoliška akcija in novači somišljenike. Za konec leta 1942 se za počitnice odpravi domov k družini na Dolenjsko; priskrbi si dovolilnico italijanskih okupatorjev za neomejeno 24-urno gibanje po Ljubljanski pokrajini. Pri Mirni ga ujamejo partizani, preiščejo in najdejo zgolj »Hojo za Kristusom, Marijine podobice, mašne bukve« – to zadostuje, da ga še ne 20-letnega »nedolžnega zverinsko mučijo in na novega leta dan umorijo nedaleč od vasi«. Strip se konča z zmagoslavnim prizorom, v katerem 67 let kasneje papež Janez Pavel pred množicami slovenskih vernikov Lojzeta Grozdeta razglasi za blaženega.

Ta mit je temelj Grozdetovega kulta. Njegovi posmrtni ostanki, shranjeni v cerkvi na Zaplazu, so danes čaščene relikvije, verniki pa romajo po njegovi zadnji poti. Za slovensko desnico je Lojze Grozde simbol čiste duše, ki je predanost bogu plačala z grozovito smrtjo; domobranski duhovnik Anton Strle, začetnik mita o njegovem mučeništvu, je trdil, da so mu borci Tomšičeve brigade med zaslišanjem odrezali ušesa in jezik, iztaknili oči in porezali prste na nogah.

A ko je leta 1999 tedanji metropolit Franc Rode odredil izkop trupla in sodnomedicinski pregled, ta ni potrdil izživljanja, pač pa je pokazal, da je žrtev umrla zaradi strela v glavo. Na trhlih nogah je tudi trditev, da so partizani Grozdeta ubili zaradi nabožnih knjig – nekdanji pripadniki Tomšičeve brigade, ki so odločno zanikali vsakršno mučenje, so raziskovalcu Ladu Kocjanu povedali, da sta ujetnikovo usodo zapečatila dovolilnica o prostem gibanju, ki so jo Italijani praviloma izdali zgolj svojim pomagačem, in pismo, v katerem je neznani pisec od mirnskega župnika, sicer lokalnega organizatorja bele garde, zahteval seznam okoliških partizanskih enot.

Te plati strip v Mavrici, ki vzgaja prihodnje rodove mladih domoljubov, ne prikaže. Navaja pa eno izmed številnih Grozdetovih ideoloških izjav, ki dajejo slutiti, da njegov svetovni nazor nemara le ni bil tako blag: »Mnogo posebnosti ima današnji čas. Morda največja, gotovo pa najbolj žalostna, je ta, da gledamo prvič, odkar ljudje pomnijo, skrbno zaPortret ubitega Grozdeta početi in dobro premišljeni odpor zoper vse, kar se imenuje Bog. Najhujša izmed teh organizacij je prav gotovo komunizem, ki je najbolj svetoven. Napada Boga samega in njegovega Sina. Zato se je treba tej nevarnosti upreti z vsemi močmi. Hočemo se bojevati z vsemi peklenskimi silami, ki se zaganjajo v Cerkev Kristusovo.«