Politiki na RTV Slovenija vstop začasno prepovedan

»Medijska zakonodaja bo brez dvoma še vroča tema. Ob čedalje ostrejših in strupenih napadih na novinarje so tudi pred nami številne profesionalne in osebne preizkušnje. Ne bežimo pred odgovornostjo, nismo nezmotljivi, pa tudi žrtve ne. Rdeči barabin me je v elektronskem sporočilu ta teden naslovil gledalec in med drugim zapisal: Kje se te da srečati, da ti v obraz povem, kakšen izmeček si. Tukaj sem, tukaj smo, za dober javni servis.« S temi besedami je 25. julija novinar TV Slovenija Dejan Ladika sklenil redno sobotno oddajo Utrip. V ozadju njegovih besed so se izmenjavale slike novinarjev in drugih ustvarjalcev RTV Slovenija. Ob dosedanjih poskusih podreditve RTV Slovenija se je le redko zgodilo, da bi njeni ustvarjalci postavili tako jasno ogledalo oblasti. A Ladika ni sam in ni edini, ki se je odločil, da bo stopil tudi javno v bran javnega servisa. RTV ima dovolj političnega nasilja.

Vlada Janeza Janše je že na dan imenovanja dala jasno vedeti, da sta podreditev in zmanjšanje moči RTV Slovenija njena pomembna cilja. Vladni privrženci in sam Janša ves čas prikazujejo RTV kot neučinkovito in razsipno, kulturno ministrstvo ji bo poskušalo z »reformo« vzeti finančna sredstva, politično delegirani člani nadzornega in programskega sveta pa pospešeno pripravljajo podlage za razrešitev sedanjega generalnega direktorja Igorja Kadunca – seveda z enim samim ciljem: radi bi politično vplivali na uredništva in njihovo poročanje. Ko se je že zdelo, da vladnih namer ne zmore preprečiti več nihče, je Janševe načrte z začasno odredbo ustavilo upravno sodišče, ki je z zamrznitvijo razveljavilo vladno imenovanje trojice skrajni desnici zvestih članov nadzornega sveta in namesto njih ponovno ustoličilo prejšnje nadzornike.

Sodišče je bilo v začasni odredbi jasno: vlada republike Slovenije sploh nima nobenega zakonskega vzvoda, da bi sama od sebe razrešila nadzornike, pa tudi člane programskega sveta RTV.

Zamenjave v nadzornem svetu RTV so bile ena od prvih kadrovskih potez aktualne vlade; 16. aprila je brez obrazložitve predčasno razrešila Petro Majer, Matjaža Medveda in Ireno Ostrouška, namesto njih pa imenovala preverjene kadre SDS: Boruta Rončevića, državnega sekretarja v času druge Janševe vlade, Draga Zadergala, predstavnika SDS v Državni volilni komisiji, in nekdanjega demosovca Antona Tomažiča, ki je kot eden izmed »vztrajnikov« leta 2014 pred vrhovnim sodiščem protestiral v prid Janeza Janše v aferi Patria. Mesec dni kasneje je SDS prek parlamenta skušala predčasno in spet brez obrazložitve odstaviti še dva nadzornika, vendar je morala obrzdati apetite, ko je zakonodajno-pravna služba državnega zbora poslance in poslanke opozorila, da bi bile s tem kršene ustavne pravice razrešenih nadzornikov in tudi zakon o RTV Slovenija. Janševa stranka nato ni vztrajala pri tem, saj je presodila, da je že z aprilskim imenovanjem trojice svojih ljudi v nadzorni svet dosegla svoje in da ima zadosti glasov, da začne rušiti Kadunca. SDS je seveda računala, da so Rončević, Zadergal in Tomažič že trdno v svojih sedlih. Vendar se je uštela.

Avtonomna cona na Kolodvorski

Eden izmed zamenjanih nadzornikov, Matjaž Medved, se je namreč po aprilski razrešitvi pritožil na upravno sodišče in sprožil upravni spor, s katerim je želel doseči razveljavitev ali pa vsaj zamrznitev vladnega sklepa o predčasni razrešitvi sebe in še dveh nadzornic. Medvedov pravni zastopnik Dino Bauk je dokazoval, da je vlada s svojim arbitrarnim sklepom brez ustrezne obrazložitve posegla v nadzornikove ustavno zagotovljene človekove pravice. Tako naj bi kršila njegovo pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev, saj mu je onemogočila sodelovanje pri nadzoru in upravljanju javnega zavoda. Pravico do svobode izražanja mnenja, katere ključni del je svoboda tiska, pa je vlada Medvedu kršila z grobim posegom v avtonomijo javne radiotelevizije, ki ga je zagrešila s svojim politično motiviranim in strokovno neutemeljenim posegom v sestavo nadzornega sveta RTV.

Upravno sodišče je na tej podlagi z začasno odredbo zadržalo zamenjavo Medveda, Ostrouškove in Majerjeve. Tako je v celoti potrdilo pravilnost mnenja pravne službe državnega zbora, da politično kadrovanje na RTV brez ustrezne podlage in obrazložitve ni dopustno. Zakon o RTV namreč jasno določa, da mora vlada zavodu zagotavljati institucionalno avtonomijo, ne pa lomastiti po njem. Za nameček zakon sploh ne določa podlag, na podlagi katerih bi vlada lahko sama od sebe predčasno razrešila člane nadzornega sveta nacionalke – ti so lahko razrešeni zgolj, če ne izpolnjujejo več pogojev, pod katerimi so bili imenovani. Kar se v primeru omenjene trojice seveda ni zgodilo. Povedano preprosteje: vlada republike Slovenije sploh nima nobenega zakonskega vzvoda, da sama od sebe razreši nadzornike, pa tudi člane programskega sveta RTV.

Pravica do neodvisne RTV

Ostrouškova, Majerjeva in Medved se tako vsaj za zdaj vračajo v nadzorni svet javne radiotelevizije. Janševi ljudje se s tem seveda težko sprijaznijo; v maniri predsednika SDS sta Tomažič in Rončević pomešala pravno in »globoko« državo in odločitev upravnega sodišča pripisala vseprisotni zaroti zoper skrajno desnico. Tomažič je v intervjuju za eno izmed SDS trobil razlagal, da je »trenutna povsem očitna vojna RTV proti vladi brez dvoma dirigirana s samega vodstva«.

Z lomastenjem po RTV vlada Janeza Janše vsakomur izmed nas krati ustavno pravico do izražanja mnenja. Nacionalka je namreč ključni mehanizem zagotavljanja te pravice.

Ni prvič, da se je Matjaž Medved kot član nadzornega sveta javne radiotelevizije po sodni poti spopadel z Janševo vlado. Na moč podoben scenarij se je odvijal že leta 2012, ko je druga vlada SDS predčasno razrešila štiri nadzornike, med katerimi je bil že takrat tudi Medved. A takrat se je SDS še ljubilo ustvarjati vsaj vtis demokratičnosti s pisanjem obrazložitev svojih kadrovskih potez; tako naj bi četverico razrešili, ker so »premalo pozornosti namenjali nadziranju poslovanja RTV« in tako omogočili nenamensko porabo njenih finančnih sredstev. Kar je sicer huda obtožba, zrela tudi za kazenske ovadbe – ki pa jih seveda ni bilo, saj je šlo zgolj za izgovor, da je Janša v nadzorni svet lahko pripeljal svoje ljudi. Medved je tedaj skušal sprožiti upravni spor, vendar so se njegovi takratni odvetniki sklicevali na napačne argumente. Dokazovali so namreč, da je razrešitev posegla v njegove pravne pravice, namesto v z ustavo zagotovljene človekove pravice. To je osnovna razlika med Medvedovima tožbama leta 2012 in danes.

Ko je zdaj upravno sodišče presodilo, da neutemeljene politične zamenjave nadzornikov RTV kršijo njihove človekove pravice, je to izredno pomembno sporočilo. V obrazložitvi pa so člani senata upravnega sodišča, ki so ga sestavljali sodniki dr. Damjan Gantar kot predsednik ter mag. Darinka Dekleva Marguč in Jasna Šegan, zapisali tudi naslednje: »Začasna odredba ne posega v javno korist, saj je zakonito delovanje vseh organov in tudi Nadzornega sveta javnega zavoda RTVS nedvomno v javnem interesu, kar ne nazadnje omogoča vsem državljanom sodelovanje pri upravljanju javnih zadev v skladu s 4. členom ustave in svobodo izražanja v smislu 39. člena ustave.« Ali če to poenostavimo: sodišče je na podlagi ustavnih določil dalo jasno vedeti, da politika – ne leva in ne desna – ne more samovoljno posegati v organe nadzora in upravljanja nacionalke, saj obstaja jasna meja njenega početja. Ta meja pa so temeljne človekove pravice, ki vsakemu državljanu in državljanki zagotavljajo svobodo in dostojanstvo. Z enako argumentacijo in enakimi postopki kot nadzornik Medved se lahko poskusom demontaže javne radiotelevizije upiramo pravzaprav vsi državljani in državljanke: z neutemeljenimi, nepotrebnimi in končno tudi nezakonitimi čistkami po RTV je namreč kršena pravica do svobodnega izražanja mnenja vsakomur izmed nas. Kajti prav nacionalka je ključni mehanizem zagotavljanja te svobode v naši družbi in kot taka eden od branikov demokracije.