Dom starejših Hrastnik: Izpoved prostovoljca

Vse je stvar politične odločitve. Družba o sebi največ pove z načinom, kako skrbi za najšibkejše. Za otroke, revne, bolne in stare. En dan sem preživel kot prostovoljec med zaposlenimi v Domu starejših Hrastnik. Prostovoljec, drugih ljudi ni. »Imaš kaj časa?« Marko Funkl je hrastniški župan, kot aktivista sva doslej skupaj bila bitke na mnogih frontah. V teh časih se slišiva vsak dan, poroča mi o številkah in stanju v domu starejših, jaz pa njemu o svojih pobudah in kritikah na račun neučinkovitosti vlade. V pomoč sem ponudil tudi svoje roke in včeraj me je pozval, naj pridem kot prostovoljec pomagat v dom, prestavljali bodo pohištvo, saj morajo opraviti neko selitev. O podrobnostih nisem spraševal, rekrutiral sem še par prijateljevih rok in sva šla.

Prva opomba: Pisal bom o delovanju doma v izrednih razmerah. Izredne razmere terjajo izredne prijeme. Najprej izrekam globoko spoštovanje vsem, ki v domovih v opisanih okoliščinah delajo vsak dan. Hrastniški dom je že v normalnih razmerah na robu zmogljivosti, saj stavba bivšega dijaškega doma ni primerna za dejavnost skrbi in nege za starejše (na primer, okvir vrat je preozek, da bi skozenj spravil posteljo, ampak o izzivih, ki pridejo s tem, kasneje). Opis praks, ki jih morajo uporabiti zaposleni in o katerih bom pisal v nadaljevanju, ni kritika njihovega dela! Nikakor. Berite ga kot klic na pomoč, s podpisom o predanosti teh ljudi, ki navkljub okoliščinam opravijo svoje poslanstvo z resnostjo, razumevanjem in humorjem, če je treba. S prstom kažem na najvišje državne ravni, ki s svojo neučinkovitostjo ustvarjajo nemogoče delovne razmere.

Druga opomba: Preden me začnejo trgati hijene strankarskih trobil, da sem se izpostavil visokemu tveganju okužbe in da grem zdaj med ljudi, naj jih pomirim.

Prostovoljila sva v popolni zaščitni opremi, na oddelkih doma, kjer ni okuženih. Ravnala sva previdno in odgovorno, v skladu z vsemi navodili pristojnih služb, zaposlenih in vodstva doma. Ko v nedeljo stopim v trgovski center z masko na obrazu, sem najbrž bolj izpostavljen nevarnosti širjenja okužbe.

Tretja opomba: V tem mandatu sem postavil številna poslanska vprašanja, dal poslanske pobude in sklical nujne seje pristojnih parlamentarnih odborov. Vse nepravilnosti in strahovi, na katere smo v Levici v imenu ljudi s terena opozarjali v državnem zboru, so se v enem popoldnevu potrdili. In pomnožili.

Najprej celotna slika

Okužbe s covid-19 se razumljivo najhitreje širijo v domovih za starejše, saj so ti polni najbolj rizične skupine ljudi – starejših. Že v prvem valu, spomnimo se Metlike in Šmarja pri Jelšah, je Skupnost socialnih zavodov (krovna organizacija domov za starejše in v njih zaposlenih –torej strokovnjakov na področju skrbi za starejše) opozarjala na nujnost upoštevanja ukrepov, s katerimi bi širjenje virusa znotraj domov omejili in ustavili. Najpomembnejša je takojšnja izolacija okuženih na ločeni lokaciji. Ne znotraj doma! Tako bi: 1) poskrbeli za okužene, jim – če je potrebno – omogočili zdravniško oskrbo; 2) preprečili širjenje okužb po domovih in 3) domu dovolili, da normalno diha, da tudi neokuženim starostnikom ponudi dostojno in kakovostno oskrbo. Stališče skupnosti sem nedavno predstavil tudi sam v obliki poslanske pobude.

Scenarij v praksi, na terenu, ki smo mu priča od začetka epidemije, pa je načrt ministrstva za zdravje, ki okužene drži znotraj domov in v domovih vzpostavlja tri območja: belo z neokuženimi; sivo s tistimi, ki so bili v stiku z okuženimi, in rdeče z okuženimi. Domovi so se tako prisiljeni ukvarjati z okuženimi stanovalci in igrati vlogo infekcijske klinike, zaradi česar trpijo tako zaposleni kot okuženi in neokuženi stanovalci. »Lose-lose situation«. Nepogrešljive socialnovarstvene ustanove doživljajo organizacijski kolaps, minister za zdravje pa vztraja pri stališču, da je ta način učinkovit.

Prisiljeni smo bili izbrati način, ki ga ne privoščim nikomur in ki ni primeren za civilizirano družbo.

Skupnost socialnih zavodov je svojo rešitev vztrajno zagovarjala ob vseh priložnostih, s pobudami, javnimi pismi, sodelovanjem na sejah pristojnih delovnih teles v državnem zboru, na koncu pa je uvidela, da v dialogu z vlado ne more plodno sodelovati, in izstopila iz delovne skupine za covid-19.

V slovenskih domovih v tem trenutku sicer primanjkuje 12.000 postelj in polovica negovalnega kadra. Vlade zadnjih 16 let niso zgradile niti enega doma.

Za zidovi

Pri vhodnih vratih v dom naju je pričakal direktor doma. Tako zelo je hvaležen za pomoč, da osebno pozdravi vsakega prostovoljca. V skafander zamaskirani študent naju je odpeljal po hodniku naprej, v improvizirano krizno garderobo. Dvojna soba na koncu hodnika, kjer se zaposleni in prostovoljci pripravijo za delo, je nabito polna delovnih oblek in kroksov. »Slecita se do gat ter najdita hlače in majice, ki vama bodo prav.« Sledijo bombažne nogavice in čepica za enkratno uporabo. Fant nama pomaga nadeti skafander, zapreti zadrgo, obraz prekriti z masko, na glavo nadeti še kapuco in dlani potisniti v prvi sloj oranžnih gumijastih rokavic. Prek bombažnih nogavic se nadenejo še ene zaščitne iz gume in stopiva lahko v razkužene krokse. Tako zapakiranima nama fant s selotejpom neprodušno zalepi rokave skafandra čez rokavice in čez te nadene vsakemu še en par vijoličnih: »Razkužita se.« Čez te plasti plastike se namesti še zaščitni obrazni vezir.

Vsa ta oprema in ves ta protokol sta nujna, saj zagotavljata zadostno zaščito pred okužbo pri delu. In vsa ta oprema prekleto stane! Zaupali so mi, da je cena za minimalno količino opreme, ki jo potrebujejo in porabijo za vse zaposlene v enem tednu, na trgu približno 8000 evrov. Dokler je bila v državi razglašena epidemija, domovi niso imeli stroškov z zaščitno opremo. »A zdaj, ko uradno ni epidemije, je drugače,« mi pred večerom, po končanem delu, poroča direktor v družbi delovne ekipe. Z županom lastnoročno nabirata opremo na trgu in upata, da jima vsak teden uspe. Za 8000 evrov. »Čak’ mal’, ni epidemije?« se pošali eden od prepotenih delavcev po 14-urnem šihtu v plastičnem skafandru. Včeraj je porabil tri komplete.

Nazaj v garderobo. V vročem julijskem zgodnjem popoldnevu se – oblečen v sloje plastike – spotiš v dveh minutah, tudi brez premikanja. A čakalo nas je nekaj ur dela.

Bivši dijaški dom je zdaj razdeljen na tri območja, v katera so prerazporedili vse stanovalce in stanovalke glede na njihovo izpostavljenost okužbi ali okuženost. Napotili smo se v dele stavbe, kjer ni bilo okuženih. V domu je ta dan ekipa Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano razkuževala prostore. Naša naloga je bila preprosta: »Stanovalce umaknite iz sob na varno, da razkuževalci opravijo svoje delo, počakajte 20 minut, da se posuši, in potem se stanovalci lahko vrnejo v svoje sobe.« Zvenelo je obvladljivo, v dveh dodeljenih nadstropjih po moji oceni biva približno 50 ljudi.

V normalnih razmerah bi stanovalce s posteljami vred odpeljali v drugo sobo, jih tam udobno namestili, počakali tistih 20 minut in odpeljali nazaj. A kot rečeno na začetku, dom v Hrastniku že 20 let opozarja, da ne deluje v normalnih razmerah, da ni ljudi in infrastrukture za normalno delo. Naši izzivi so bili predvsem trije: vrata domskih sob so preozka, da bi skoznje zapeljali bolniško posteljo; dodatnih sob, kamor bi lahko začasno namestili stanovalce, ni; delo se je namenila opraviti ekipa zgolj šestih ljudi: dve zaposleni (v zrelih letih, z vsem spoštovanjem – in privoščil bi jima manj naporno delo), študent in študentka zdravstvene nege in midva, laika. Tri ženske, trije moški. Ergo: »Treba jih bo transportirati drugače in drugam. In trajalo bo.«

Improvizacija je luštna stvar, a ne, ko z njo človeku poteptaš dostojanstvo. Z nekaterimi skromnimi izjemami, ko so se lahko oskrbovanci sami dvignili s postelje in posedli v invalidski voziček, jih je bila večina v naših nadstropjih nepokretna in je tudi pri minimalnih premikih potrebovala vso pomoč. Tako smo bili prisiljeni izbrati način, ki ga ne privoščim nikomur in ki ni primeren za civilizirano družbo.

Če že s posteljo ne gre, je vsaj vzmetnica dovolj ozka, da jo po tleh odvlečeš skozi vrata do hodnika. S starčkom na njej.

Drobne in krhke starčke smo podlagali in zavijali v rjuhe ter jih kot žerjav na horuk dvigovali s postelj. Kar najprevidneje smo jih polagali na vzmetnice, ki smo jih bili pred tem namestili na tla ob postelje. Če že s posteljo ne gre, je vsaj vzmetnica dovolj ozka, da jo po tleh odvlečeš skozi vrata do hodnika. S starčkom na njej. Drugih prostorov ni. O grozovitosti prizora z nebogljenimi starostniki, ki ležijo na hodniških tleh in ne vedo, kaj točno se dogaja, ne bom zgubljal besed. Preberite si Zolaja. »Naj minister namesto na tiskovko pride za kako urico semle,« so se skoraj šalili v prostovoljsko delavski ekipi. »Bo potem dajal izjave!« Na vso srečo se je v tistem trenutku prikazalo nekaj improviziranih srčnih knapovskih obešenjaških humornih izmenjav med stanovalci in našo ekipo, ki so sproti hladile ozračje. Brez teh bi se zlomil tudi kakšen knap, vajen hudega. Če delavci v domu v svoji predanosti ne bi bili tako prizemljeni in srčni, bi se najbrž zlomil tudi sam.

Skafandri so iz nas iztiskali znoj do zgodnjega večera. V dotrajanem domu tudi ni mogoče povsod odpreti oken, a ekipi, ki je delala brez predaha, okna niso bila niti izgovor niti stvar kritike. V petih urah smo oddelali obe nadstropji, preselili vse stanovalce na hodnik, počakali, da se sobe posušijo, vmes izselili tiste iz drugega krila, tiste prve s horuk akcijami dvignili nazaj na postelje, spet v naslednji blok in tako verižno do konca. Brez pavze za WC, brez cigaret, brez malice, brez zračenja. Če bi si želel privoščiti karkoli od naštetega, bi se moral pognati skozi dolgotrajno proceduro zamenjave celotne zaščitne opreme. A v resnici za to ni niti časa niti opreme.

Končali smo in se odpravili v klet, na izhodno točko. S plastično folijo nepredušno zaprta pot vodi od dvigala proti službenemu izhodu doma. Na prvem delu izstopne točke si ekipa solidarno pomaga pri slačenju zaščitne opreme na način, ki je varen in preprečuje stik z morebitnimi okuženimi površinami. Bombažna pralna oblačila, ki smo si jih bili nadeli pod skafandre, so bila popolnoma premočena, ko smo sneli plastične rokavice, je iz vsake izteklo za kozarec znoja. Prvič v popoldnevu sem vdihnil hladen zrak, brez vroče in prepotene maske. Vsa zaščitna oprema je romala v smetnjak, vezirji in kroksi v razkužilo, obuli smo druge, razkužene, in se odpravili v izhodiščno garderobo, kjer nas je čakala voda. Tudi prvič od poldneva.

»Za koga? Za Slovenijo!«

Pred večerom smo sedli na klopco ob domu in ravno v času, ko se je rešilec z eno od okuženih stanovalk odpravil v mariborski UKC, poklepetali z ekipo zaposlenih in študentov. Večina jih je službo začela ob šestih zjutraj in tako je že od prejšnjega tedna. »Po 14 ur delamo. Na srečo se vsake toliko prikaže kakšen prostovoljec in se delovnik skrajša za par ur. Ne razumemo, zakaj za takšna dela država ne more, recimo, rekrutirati vojakov,« poročajo in se sprašujejo zaposleni in drugi. »Kaj ni to obramba domovine?« so kritični. V času, ko Dom starejših Hrastnik polni naslovnice z visokimi številkami okuženih in obolelih s covid-19, v odsotnosti države župan občine kliče prijatelje in prosi za kakšno uro prostovoljnega dela! Kadrovska podhranjenost v domu je tako izrazita, da v teh izrednih časih dom pridobiva študente in druge prostovoljce, tudi laike, da jim zaupa nujno delo s starostniki.

Hrastnik, mesto heroj

»Napiši kaj lepega o domu,« so me prosile predane negovalke, potem ko sem poročal o vsem, kar sem kot poslanec že sprožil s svojimi pobudami, množico vprašanj in nujnih sej v državnem zboru, ter sklenil, da bo dnevniški zapis prostovoljske izkušnje najbolje objaviti na blogu. »Vsi samo kritizirajo!« so ugotovile.

Hrastniški dom je postal simbol boja. Zasluži si spomenik, še prej pa vso pomoč. Navkljub vsem izzivom, oknom, ki se jih ne da odpreti, predragi zaščitni opremi in denarju zanjo, ki ga od vlade kar ne dobijo, kljub neživljenjskim vladnim protokolom ostajajo živi. Prepoteni, izmozgani, po 14-urnem delovniku v kopalkah na hlajenju na klopci za domom, a živi! In bodo tam v skafandru tudi jutri in dokler bo treba. Vladna koalicija, z domačimi poslanci vred, medtem uživa na dopustu. »Pridi še kaj in pripelji še koga. A jim bo krona z glave padla?« so me v šali izzvali v slovo. Pridem.

V času, ko Dom starejših Hrastnik polni naslovnice z visokimi številkami okuženih in obolelih s covid-19, v odsotnosti države župan občine kliče prijatelje in prosi za kakšno uro prostovoljnega dela.

Poziv z jogija Vlada, dajte Hrastniku nov dom! Pavšalna ocena investicije za zgraditev enega doma je pet milijonov evrov. Če se prijazno odpoveste samo polovici zneska, ki ga od državljanov terjate za nesmiseln nakup neuporabne vojaške opreme, imamo v enem letu v državi zgrajenih 78 domov in v njih nastanjene vse, ki danes čakajo na zasluženo oskrbo. Ne pa, da starčki ležijo na jogijih, na tleh, na hodnikih.

Vse je stvar politične odločitve. 

*Primož Siter je poslanec Levice v državnem zboru