V službi politike in pridobitnih dejavnosti

Uroš Urbanija, v. d. direktorja urada za komuniciranje, ljudi poziva, naj opozarjajo na novinarje in sodnike, ki se »brezsramno poslužujejo manipulacij«, hkrati pa krši zakon o javnih uslužbencih

Na začetku druge iraške vojne, ko je zmagovita Busheva koalicija napredovala proti Bagdadu, proti zmagi, ki pa se je hitro sesedla v poraz, je Huseinov propagandni urad vodil Mohamed Said Al Sahaf.

Zahodni mediji so ga šaljivo poimenovali Komični Ali ali Bagdadski Bob. Ko so ameriški tanki že vozili po bagdadskih ulicah, je govoril, da so Iračani tik pred zmago, da so ameriški vojaki tako izgubljeni, da delajo samomore, in da se bo zdaj zdaj začela odločna iraška protiofenziva.

Nič takega se ni zgodilo, po padcu Bagdada je Al Sahaf zbežal v Združene arabske emirate. Svojo nalogo je odlično opravil, do konca je zagovarjal režim. Pri tem ni bil edini, tudi Donald Trump je do zdaj zamenjal kopico tiskovnih predstavnikov Bele hiše, ki se trudijo racionalizirati predsednikovo početje in javnost prepričujejo, da epidemije koronavirusne bolezni ni. Tudi oni so v službi režima in politike.

V teoriji, tako predvideva tudi slovenska zakonodaja, je naloga vladnih uradov za komuniciranje drugačna. Skrbeli naj bi za »zagotavljanje javnosti dela in obveščanje javnosti«. To naj bi počeli čim bolj transparentno, strokovno. Četudi je (slovenski) urad za komuniciranje samostojna strokovna služba slovenske vlade, naj njegovi uradniki ne bi bili v službi vladajoče politike, pač pa javnosti.

Urad za komuniciranje kot vršilec dolžnosti vodi Uroš Urbanija, nekdanji urednik MMC, dopisnik Družine iz Vatikana in tudi organizator turističnih namestitev. Pred nekaj leti je dejal, »da nisem in ne bom pristajal na to, da bi mojo uredniško politiko krojili v vladnih pisarnah«.

Funkcijo je prevzel konec marca. Od takrat dela natančno to, v kar sam menda ni bil pripravljen privoliti – s položaja uslužbenca vlade poskuša krojiti uredniško politiko različnih medijev. Med drugim je avtor opisa, političnega pamfleta o razmerah v slovenskih medijih, ki ga je zunanje ministrstvo spomladi poslalo Svetu Evrope. Četudi sta parlamentarna odbora za zunanjo politiko in kulturo konec aprila vlado pozvala, naj umakne ta nedostojni dopis, so besede o tem, da so slovenski novinarji povezani s komunističnim režimom, še vedno objavljene na spletnih straneh Sveta Evrope.

V nedeljo je Urbanija stopil še korak dlje. V času odkrivanja spodrsljajev, ki si jih je privoščila ministrica Aleksandra Pivec, je na Twitterju zapisal, da mora »slovenska javnost od vseh medijev in sodstva zahtevati enaka merila za vse. In hkrati ob tem razkrivati in javno objavljati vsak medij, vsakega novinarja, vsakega sodnika, ki se očitno in brezsramno poslužuje manipulacij«. Direktor urada za komuniciranje je torej pozval ljudi, naj objavljajo imena novinarjev in sodnikov, ki naj bi pisali ali sodili na način, ki ni všeč vladajoči politiki. Urbanija pojasnjuje, da zagovarja kritično razpravo in nikakor ne spodbuja ovaduštva, a gre za visokega predstavnika vlade, državnega funkcionarja, ki vodi vojno z mediji in sodniki.

Dr. Marko Milosavljevič, izredni profesor na katedri za novinarstvo Fakultete za družbene vede, pravi, da je Urbanija član izvršilne veje oblasti in da bi rad s pozicije moči presojal delo sodne veje, pa tudi delo medijev. Oboje je nedopustno. Sodniki in novinarji morajo biti v demokracij od politike neodvisni. »Urad za komuniciranje ni pristojen za to, da bi ‘skrbel’ za ‘dobre medije’. To je logika diktatur ali starih komunističnih režimov: da kot inženirji duš nadzirajo vse medije in določajo, kaj je ‘dober medij’ – to je za takšne vladarje navadno sinonim za poslušen, nekritičen medij. Za boljše delovanje medijev mora prek oblikovanja smiselnih zakonov z dobrimi rešitvami poskrbeti ministrstvo za kulturo – a tega ni storilo v minulih mesecih ne z ukrepi, ki bi pomagali medijem in novinarjem zaradi krize, ne z aktualnimi predlogi medijskih zakonov.« Vsak moder direktor urada za komuniciranje bi seveda moral vedeti, kakšna je vloga medijev in zakaj so kritični mediji vladi lahko le v oporo. Urbanija ni takšen, nekaj časa je delal na Nova24tv.

Uroš Urbanija je sicer še vedno direktor podjetja VPN1, ki se ukvarja z oddajanjem planinskih koč na Veliki planini. Podjetje, katerega lastnik je, še vedno vodi kljub temu, da zaradi možnosti konflikta interesov zakon o javnih uslužbencih predstojnikom vladnih služb zapoveduje, da »ne smejo opravljati pridobitnih dejavnosti«.