Ameriški vojaki v Sloveniji?

Nedavno je ameriško vodstvo sporočilo, da bo iz Nemčije premestilo 12.000 vojakov. Evropski politiki in svetovni mediji so priložnost izkoristili za prepričevanje javnosti, da so ameriške enote tam zato, da branijo Nemčijo. Demokratski poslanec R. Mendez je celo zapisal, da v Kremlju odpirajo šampanjce in da je Trump ogrozil ameriška prizadevanja, da preprečijo rusko agresijo v Evropi.

To je seveda groba popačitev dejanskega stanja. Premestitev ameriških enot je z vojaškega stališča brezpredmetna. Kot je zapisal ameriški analitik Davis, se vojaška premoč Nata nad Rusijo ne bi bistveno zmanjšala niti, če bi iz Evrope umaknili vse ameriške enote. Ameriške okupacijske enote torej niso odvračevalni dejavnik. (Kar, mimogrede, pomeni tudi, da Natova operacija v Pribaltiki, v kateri za 4,6 mio € letno sodeluje tudi SV, ni drugega kot draga reklamna poteza!) A to še ni vse. Razbliniti je treba sam mit o ogroženosti Nemčije in »Evrope«, ki naj bi zahtevala »odvračanje« in vse, kar gre zraven (sankcije proti Rusiji, ameriška oporišča v tujini, enormne vojaške izdatke ZDA in zahodnih velesil, pa tudi njihovih satelitov). Nato ni namenjen obrambi Nemčije (»Evrope«, Slovenije itn.), ampak privilegiranega položaja ZDA v svetu. Ko so ga ustanovili (ustanovna članica je bila tudi klerofašistična Portugalska pod Salazarjem), je njegov prvi sekretar lord Ismay njegovo vlogo opredelil takole: »Keep the Russians out, the Americans in, and the Germans down.« (Obdržati Ruse zunaj, Američane notri in Nemce na tleh.) V tem je nekaj resnice. ZDA so si z raznimi zavezništvi podredile druge velesile in njihove (nekdanje) imperije. Nastal je sedanji kolektivni imperializem: ameriška premoč nad vsemi zavezniki skupaj je tako velika, da ne morejo nastati imperialistične zveze, kakršne so povzročile prvo in drugo svetovno vojno.

To onemogoča vojne med imperialisti, ne zmanjšuje pa pritiska na preostali svet. Do leta 1991 je bila glavna tarča tega pritiska SZ, ideološka krinka (izgovor) zanj pa domnevna agresivnost SZ. Toda SZ ni bila agresivna: držala se je dogovora v Jalti, odrekla podporo grški revoluciji, umaknila enote iz Koreje in Mandžurije. Konec koncev je bil Varšavski pakt ustanovljen šele šest let po ustanovitvi Nata, in ko je Varšavski pakt razpadel, Nata niso razpustili. To posredno dokazuje, da Nato ni namenjen odvračanju agresije, ki je ni bilo, ampak ohranjanju podrejenosti vsega »drugega in tretjega sveta«, kjer živi velika večina svetovnega prebivalstva. Ameriški vojaški načrtovalci so se tega zavedali: »Imamo okrog 50 % svetovnega bogastva, a samo 6,3 % svetovnega prebivalstva. […]. Seveda nam bodo to zamerili in nam zavidali. Naša bistvena naloga v prihajajočem obdobju je vzpostaviti odnose, ki nam bodo omogočili ohraniti to nesorazmerje, ne da bi ogrozili našo nacionalno varnost.« (US Policy Planning Study 23 [PPS/23], 8. 2. 1948) In za to v resnici tudi gre: ohraniti nepravično ureditev, ustaviti vsako državo, ki bi ogrozila privilegiran položaj starih velesil. Čudno pa je, da se za to ženejo tudi politični razredi držav, kot je Slovenija (Hrvaška, Črna gora, Albanija …), ki niso udeležene pri teh privilegijih, ampak so tudi same zapostavljene. Članstvo v Natu namreč ni niti za prst zmanjšalo zaostanka »Nove Evrope« v osebnem in družbenem standardu in ga seveda tudi ne bo. Nasprotno, za članstvo »naših« voditeljev v tem »klubu« (tj. pravico, da dvigujejo roke za odločitve, ki jih sprejemajo velesile) plačujemo visoko ceno: z denarjem, ki bi ga lahko uporabili za blaginjo in razvoj, se vzdržujejo velike stalne sestave vojske; plačujejo »mirovne« operacije v tujini; kupuje ameriška in zahodnoevropska oborožitev. Samo še tega se nam manjka, da bi morali plačevati še namestitev ameriških vojakov! Zato je treba obuditi staro geslo: »Ne Nato, mir nam dajte!«