Impresionistični raj

Restavracija Tolc
Spodnja Sorica 8
Tel.: 041 521 138
Tolc dih jemajoče vedute spremlja z izbrano košto od petka do nedelje od 11. do 21. ure, za druge termine pa poskusi s telefonskim dogovorom.

Ambient:
z občutkom obnovljen in dograjen udoben objekt z res spektakularnim razgledom in eklektično playlisto slovenske muzike

Napitki:
vinska klet je lepo urejena in dobro založena, marže pa – sodeč po naročeni Jakončičevi penini mosaic – silno zmerne; od pirčkov velja omeniti žirovsko noro raco

Dostopnost:
po ozki cesti med dnevnimi sobami Železnikov in Zalega Loga in serpentinastem vzponu prideš do prostornega parkirišča; za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
zelenjavna juha postrvji karpačo ambient in postrežba

Ne tako fino:
žlikrofi (zamisel za serviranje)

Za zanimivo šesthodno selekcijo jestvin smo Tolcu rade volje odrinili 45 evrov.

»Palete, platno, barve, čopiče in štafelaj imejte s seboj, na umetnostnozgodovinsko pot pojdemo!« je posebne dodatke k siceršnji obvezni opremi Konzumovih inšpektorjev na brifingu narekoval vodja tokratne odprave v Spodnjo Sorico, kjer smo po hitrem postanku ob celopostavnem spomeniku tu rojenemu Ivanu Groharju impresije začeli nabirati za mizo v krasno obnovljenem objektu posestva Tolc. Zavoljo poklicne deformacije nas je bolj kot prenočitvene in konferenčne sobe najprej zanimala lepo urejena vinska klet, nato pa tudi udobna, masivna miza v s kaminom in z od stropa do tal segajočim razglednim zastekljenim vogalom opremljeni jedilnici.

Pobje, ki furajo Tolc, bi se zlahka našli v refrenu Zmazkove popevke (ki bi zlahka našla mesto na čisto fletni, izključno slovenski playlisti), kjer Janez dela to z občutkom. Občutek za pravo mero je zaznati v vseh segmentih gostoprimstva: v mešanici tradicionalnega in sodobnega pri opremi, v profesionalno pozorni in sproščeni, a nikakor ne vsiljivi ali na silo prijazni strežbi, v vinskem izboru in nastavljanju vinskih marž, navsezadnje pa tudi pri jedeh, s katerimi strežejo. Te so večidel pogojene s sezono in lokacijo, a ne skrivajo ne tradicionalnega izvora ne ustvarjalne nadgradnje.

Prva jed, ki so jo prinesli na mizo, je bil nekakšen mini sendviček, pri katerem je bila med dve plasti – na zgornjo je bila nabrizgana zeliščna skuta – ajdovega blina ujeta rezina kranjske klobase in ki bi nam bil še bolj všeč, če bi ga bilo lažje razrezati, drugi krožnik pa je že resno dvignil letvico všečnosti. Po velikosti koščkov postrvi je bila jed nekje na pol poti med karpačem in tatarcem, po barvitosti narezanih živo rumenih bučkinih cvetov, oranžnih iker in zelenih zelišč pa se je zdelo, kot da jemo kakšno Groharjevo pointilistično slikarijo. Mojstrovina!

Da kanimo isto oznako uporabiti še za zelenjavno juho, se zdi mogoče čudno, a s popečenimi gobami in stročjim fižolom nadgrajena kremna bučna osnova je bila res izjemna in tako dobre župe ne pomnimo že od one Saksidove pred leti (Mladina 44/2015). No, pri kakšni jedi soriške like odnese malo predaleč - drobne žlikrofe so najprej okopali v s tartufi odišavljeni omaki, nato pa – po Debeluhovem (Mladina 30/2014) navdihu? – nadgradili še z zapečeno meringo in tekočim rumenjakom; rezultat je bil sicer okusen, a omake in vsega dobrega je nato kar precej ostalo še na krožniku. Toda to je le minorna pripombica – dlaka v jajcu, če hočete – saj smo pri Tolcu ugriznili v na ck natančno pečen kos merjaščevega hrbta, sočno rezino govejega stejka in lepo zmehčan jelenov file, radostno zaploskali nadgradnji kumarične omake z lisičkami in ocvirki, uživali v glaziranem korenju in lepo pečeni rdeči pesi, spoznali, da je celo blitva lahko zelo okusna in da prav nič ne manjka moussasti borovničevi tortici. Tolc je res mogoče bogu iza nogu, a zelo dobro ve, kaj pripraviti in ponuditi sodobnemu gostu. Impresionirani smo!