Kako politični jezik opozarja, v kakšno družbo se spreminja Slovenija

Victor Klemperer je bil asimiliran evropski Jud, ki je v mladosti prestopil v protestantizem. Sam zase je trdil, da je Nemec, in zato je bil tako pretresen, ko se je njegovemu nemškemu narodu, skupnosti, katere del je bil nekoč tudi veliki Goethe, zgodil nacizem, vse zlo, ki mu je sledilo.

Klemperer je bil profesor in filolog. Ko je leta 1933 po nürnberških zakonih izgubil najprej službo, potem pa tudi dostop do knjižnice, je začel pisati dnevnik. Vojno je preživel, ker je bila njegova žena arijka, če bi se poročil s kakšno drugo žensko, bi ga odgnali v koncentracijsko taborišče, kjer bi umrl. Zapise iz časa Hitlerjeve vladavine in druge svetovne vojne je delal le zato, da je obstal, da je lahko osmislil svet, ki se mu je podiral pred očmi. Postal je pričevalec, natančno je beležil spremembo govorice, natančno zapisoval, kako se je poleg nemške družbe začel spreminjati nemški jezik. Kako so besede spreminjale pomene in obliko. Zgolj primer: ko so Nemci na fronti zmagovali, so govorili o »zmagovitem sunku«, ko pa so se začeli umikati, je propaganda govorila o prihajajočem zmagovitem »sunku nazaj«. »Najmočnejšega učinka niso imeli ne posamezni govori ne članki ali letaki, plakati in zastave, nič, kar bi ljudje morali zavestno doumeti ali zavestno čutiti in vsrkati. Nacizem je polzel v meso in kri množic s posameznimi besedami, frazami, s skladnjo, ki jim jo je vsiljeval z milijonkratnim ponavljanjem, in množice so ga mehansko in nezavedno sprejemale,« je zapisal Klemperer.

Danes njegovi zapisi, knjiga o govorici tretjega rajha (leta 2014 je LTI – Lingua Tertii Imerii izšla tudi v slovenščini), predstavljajo vpogled v jezik totalnega dominantnega političnega sistema, ki je veliko večino Nemcev prepričal, da so postali vsaj sledilci, če ne že nedolžni izvrševalci ukazov ali goreči podporniki nacističnega režima. Mišljenje posameznika namreč ni nikoli neodvisno, vedno nastaja skupaj z jezikom, jezik je del življenjske forme, jezik je, kot je nekoč zapisal Rosenzweig, »več kot kri«. Agresivna govorica nacističnih elit, njihova propaganda je v letih pred in med drugo svetovno vojno preobrazila večino Nemcev.

Če torej govorimo o jeziku, o besedah, o pomenu, o nevarnem in sovražnem govoru, če govorimo o rasizmu, mizoginiji, o poniževanju, žalitvah, manipulacijah, če govorimo o politični propagandi, ne smemo samo zamahniti z roko in dejati, da so nekaj besede, nekaj drugega dejanja. Kot vemo iz časa ruandskega genocida, pa tudi iz časa vojn v jugoslovanskem peklu, so se zločini vedno začeli z besedami. V Ruandi prek nacionalnega radia, v državah nekdanje Jugoslavije ob 19.30. Vse te procese je Victor Klemperer popisal pred več kot 70 leti, analiziral jih je, natančno preučil. »Jezik namreč ne le pesni in misli zame, temveč tudi usmerja moje občutke, vodi moje duhovno bitje,« je zapisal.

Kaj s tega stališča sporoča tvit državnega uslužbenca Boruta Jakopina z ministrstva za notranje zadeve, ki je kot odziv na ravnanje delavcev v centru za socialno delo ob utopitvi desetletnega dečka v Soči zapisal, da so »slovenski CSD-ji leglo feministk, nedofukanih zafrustriranih žensk in poženščenih beta fantkov«?

Kaj pomeni, da je ta resnično žaljivi in nedopusten tvit objavil sekretar v kabinetu predsednika vlade, Vinko Gorenak (in ga po nekaj urah po neprepričljivem pojasnilu izbrisal)?

»Če otroci govorijo takšen nesprejemljiv jezik, jih navadno kaznujemo. Če to govorijo ljudje na Twitterju, pa jih retvita državni sekretar.«

Kaj pomenijo vse te besede o novinarskih prostitutkah, o režimskih plačancih, o beguncih, ki jih je treba postreliti, o pedrih, ki jih je treba pobiti, o ciganih, na katere naj letijo bombe, o kosmatih feministkah, kaj pomeni ostudna verbalna gnojnica, ki se vsak dan izliva z interneta, včasih pa jim pomaga ta ali ona politika? Kako se spopasti z govorico dominacije in agresije, z napadom na svobodo mišljenja? Kaj se torej dogaja z mislijo v času, »ko gre jezik na dopust« – o vsem tem je denimo razmišljal tudi Ludwig Wittgenstein, slavni filozof jezika, ki je trdil, da je jezik središče mišljenja vsakogar izmed nas, meje mojega jezika so namreč vedno tudi meje mojega sveta.

Svet agresije

Delavke in delavci v centrih za socialno delo so že dolgo žrtve takšnega ali drugačnega šikaniranja. Seveda zato, ker posegajo v družino, v patriarhalen svet, kjer naj bi odločali pravi moški.

Kot je opozorila dr. Darja Zaviršek, profesorica na Fakulteti za socialno delo, so takšnih napadov, takšnega poniževanja, v centrih za socialno delo navajeni. Velikokrat so se pojavljali ob konfliktih, ko želijo očetje, četudi sami nasilni, nasilno dobiti starševsko pravico nad otrokom. Najprej šikanirajo bivšo partnerico, potem pa zaposlene v centru. »Sledi tista stara nasilna patriarhalna obrabljena floskula o nepotešeni ženski, ki jo k življenju lahko obudi samo kak fukač. In je tudi grožnja spolnega napada v njej; ne pozabimo, da moški posiljujejo ženske tudi zato, da bi jih disciplinirali. V tem primeru sovražni tvit grozi s spolnim napadom, da bi ženske naredil za boljše socialne delavke. In na koncu sledi odrekanje moškosti tistim moškim, ki se ukvarjajo s skrbstvenim poklicem, to so zgolj poženščeni ne-pravi deci. Ki skrbijo za migrante in so proti uvedbi obvezne vojske. Geji. V tem zastarelem patriarhalnem mind-setu je vse, kar delajo ženske, nevredno moškega dela, ne glede na to, katerega strokovnega profila so.« Darja Zaviršek še dodaja, da jih ima izmed vseh 1247 zaposlenih na centrih za socialno delo le 50,4 odstotka izobrazbo s področja socialnega dela, vse druge ženske in nekaj moških pa je pravnic, psihologinj, specialnih pedagoginj in drugih. »V zadnjem desetletju so vse politične garniture na svoj način poskrbele, da so se centri za socialno delo spremenili v novi javni menedžment in da v njih ni več sence strokovnega servisa za blaženje stisk ljudi. Kajti to bi centri bili le v primeru, ko bi se vanje vlagalo znanje, temelječe na vrednotah humanizma in socialne države, in če bi imeli vizijo prihodnosti.«

»Še posebej problematično je, da takšen jezik uporabljajo ljudje, ki imajo v družbi moč, v tem primeru se tak jezik širi kot požar. Vse to aktualna oblast počne namenoma, namenoma vzbuja sovražna čustva, izbira tarče, pripravlja njihov odstrel.«

Ljudi je v centre za socialno delo začela nastavljati politika, a socialno delo je eden najtežjih poklicev, »tisti pa, ki so se centrov za socialno delo lotili s patriarhalnimi fukači, so del istega problema«.

Živimo v svetu agresije. V svetu normalizacije vulgarizacije besed. Nika Kovač, direktorica Inštituta 8. marec, ki preučuje in se bori proti različnim oblikam družbenega podrejanja, opozarja, da gre za premišljen politični proces. »Če otroci govorijo takšen nesprejemljiv jezik, jih navadno kaznujemo. Če to govorijo ljudje na Twitterju, pa jih retvita državni sekretar. Ko tako govori oblast, to lepo kaže, kakšna je ta oblast, kakšna je njihova želja, kakšen je njihov odnos do žensk, kako bi konec koncev radi ženske zreducirali zgolj na stroj za rojevanje, kako si želijo, da ženske ostajajo doma in služijo državi.« Zanimivi so tudi dvojni standardi. »Ta oblast, ta politika je nedavno sprožila pravi pogrom zoper nekdanjega državnega sekretarja Jerneja Štromajerja in njegova voščila za božič. Na eni strani torej v politiki obstajajo dvojni standardi, na drugi pa oblast sama vzpostavlja sprejemljivost sovražnosti.«

Od besed k orožju

Vrnimo se k jeziku, k njegovi toksičnosti, k temu, da država ne zna ali noče odgovoriti na nevarnosti, ki se kažejo v njegovi uporabi. Dokazov za to trditev je več. Eden je večletno sprenevedanje tožilcev in politike, ki ji kljub drugačnim zagotovilom pravno ni uspelo urediti polja sovražnega govora, četudi druge evropske države, denimo Avstrija ali Nemčija, s sankcioniranjem nesprejemljivega nimajo težav. Drugi, še očitnejši dokaz je nedavna odločitev vrhovnega sodišča, ker je sodni senat v večinsko moški sestavi odločil, da premier Janez Janša ni odškodninsko odgovoren, ker je pred leti dvema novinarkama TV Slovenija zabrusil, da sta odsluženi prostitutki.

Če so novinarke TV Slovenija lahko odslužene prostitutke, so potem tudi lahko delavke v centrih za socialno delo »nedofukane in zafrustrirane«. Avtor spornega tvita se sicer ni pokesal, ni se niti opravičil, prav tako pa njegov delodajalec, ministrstvo za notranje zadeve, proti njemu ne bo sprožil disciplinskega postopka.

Boris A. Novak, pesnik in prejemnik velike Prešernove nagrade, je zadnje mesece eden od najbolj prepoznavnih obrazov kolesarskih protestov, o njih piše, pesni, razmišlja. Boris A. Novak glasno opozarja, da se stvari v Sloveniji zaostrujejo. »Preden spregovori orožje, vedno ubijajo besede. Zaradi tega smo v mednarodnem Penu že pred desetletji začeli kampanjo proti sovražnemu govoru, ne da bi si kdaj mislili, da bo tako nevarne korenine pognal tudi na Slovenskem. Tvit o CSD je skrajno primitiven, obsojanja vreden, tega uslužbenca bi morali takoj odpustiti.« Skrajen, agresiven in primitiven jezik postaja orodje v rokah politike. »To sem sam skusil že večkrat, doživel sem provokacije, grožnje, tudi na ulici. Ko sem se zadnjič sprehajal mimo neke gostilne, je name začela kričati skupina ljudi. Vzklikali so: ’Na Slovenskem smo mi gospodar! Mi te hranimo! Izgini od tod!’ in podobno. Še posebej problematično je, da takšen jezik uporabljajo ljudje, ki imajo v družbi moč, v tem primeru se tak jezik širi kot požar. Vse to aktualna oblast počne namenoma, o tem sem prepričan. Namenoma vzbujajo sovražna čustva, izbirajo tarče, pripravljajo njihov odstrel, gre za sistematično in premišljeno politiko.«

»Družba postaja vedno bolj upehana, anemična, neobčutljiva, kar dokazuje, da se je v resnici že spremenila.«

Trditev, da so za širjenje nevarnega jezika kriva predvsem družbena omrežja, bi bila seveda napačna. Družbena omrežja so samo najbolj enostaven medij za pojavljanje teh sporočil, za širjenje obscenega govora, hiter, preprost, vpliven. Tega se zelo dobro zaveda Donald Trump, tega se zelo dobro zaveda tudi Janez Janša.

»Meje med javnim in zasebnim se v elektronski komunikaciji v marsičem že dolgo brišejo, z njimi tudi občutek za mejo in mero izbire besedišča. Tisto besedišče, ki je bilo včasih popolnoma odsotno iz javne govorice, zdaj zlasti prek družabnih omrežij hitro najde pot v javnost. Najbrž ne gre le za neotesanost tvorcev takih sporočil, ampak je izbira takega besedišča (in načina izražanja nasploh) povezana tudi s tem, da je taka ’močna’ govorica všečna dobršnemu (sicer javno tihemu) delu javnosti, zato nosilec te ’močne’ govorice z njo pridobi status neformalnega junaka, ki si upa naravnost povedati in izreči, česar si drugi še posredno ne upajo. Ta mehanizem je precej splošen in očitno privlačen tudi za tiste, ki si tega res ne bi smeli in mogli privoščiti,« o vsem tem razmišlja jezikoslovec dr. Marko Stabej z ljubljanske filozofske fakultete. Stabej sicer opozarja, da so v Sloveniji tudi nekoč obstajali poskusi, kako prek jezika prekvasiti družbo. V časih samoupravnega socializma je bilo denimo v uradnem javnem diskurzu skorajda prepovedano uporabljati na primer besedi direktor ali plača. A Stabeju se hkrati zdi problematično neposredno povezovati spremembe jezikovne rabe s širšimi družbenimi spremembami. »Spomnite se,« opozarja, »koliko je bilo podtikanja, ko smo na Filozofski fakulteti začeli kot nevtralno obliko uporabljati ženski spol. Šlo je za simboličen ukrep, ki se mu je pripisovalo vse mogoče. Rad bi rekel, da te stvari, vsi ti tviti, četudi žaljivi in nesprejemljivi, niso premočrtni. Včasih imajo lahko takšni tviti, te grobe žalitve, nasprotne učinke.«

To seveda drži, a le v primeru, če jih soglasno obsodi celotna družba, ne pa, da jih del slovenske politike tiho tolerira ali celo spodbuja in organizira širjenje jezikovne grobosti.

O tihi toleranci, o družbenem dopuščanju, anemičnosti, sprenevedanju in neaktivnosti zelo ostro razmišlja tudi filozof dr. Boris Vezjak. Po njegovem mnenju je že samo dejstvo, da se govorica politike radikalizira in da to javnost dopušča, dokaz, da je radikalen govor del nove normalnosti. »Zato je zelo pomembno, da se o sovražnem govoru piše, da se obsoja, žal pa se je tukaj tudi civilna družba, vključno z intelektualno in akademsko sfero, bolj ali manj počasi pogreznila v molk. Nekoč je obstajal Svet za odziv na sovražni govor, še sam sem bil njegov član, ki ne deluje več. Civilna fronta, ki je leta 2015 preganjala sovražni govor do beguncev ali nanj opozarjala, danes skoraj ne obstaja. In vse to se dogaja v času, ko so prišle na vrsto še druge tarče, LGBT-skupnost, ženske, novinarji, protestniki, vsi, ki se upajo postaviti zoper vladajočo politiko. Družba postaja vedno bolj upehana, anemična, neobčutljiva, kar dokazuje, da se je v resnici že spremenila.«

Normalizacija takšne govorice, normalizacija neodgovornosti je nedopustna. Govor sam po sebi ni nikoli nedolžen. Vprašati se je treba, kaj bi se v resnici zgodilo, če bi tistim, ki širijo takšen govor, v resnici uspelo prevzeti družbo in oblast, kako bi udejanjili svoje besede in napovedi, kako bi spremenili celotno politično strukturo. »To, da se je tovrsten nevaren govor prebil tudi v politiko, da ga uporabljajo nekateri člani vlade, da so torej na prva mesta prišli ljudje, ki si, kot pravijo, upajo kaj izreči, je nekaj strašnega. Njihov jezik namreč razkriva tudi njihove želje,« je o vsem tem dejala dr. Vlasta Jalušič, javna intelektualka in sociologinja.

Laž in oblast

V resnici se populistična desnica v Sloveniji – pa tudi v vsej Vzhodni Evropi in jasno v trumpovski ZDA – dobro zaveda, da politični diskurz ne more biti nevtralen. Z namernim zbujanjem čustvenih stanj želi politika mobilizirati ciljno množico. Ko torej govori o beguncih, povzroča strah, ko govori o domoljubu, vzbuja občutek pripadnosti, ločuje med dobrimi in slabimi, ko govori o komunistih, želi množico napolniti z gnevom, ko straši z muslimani, spodbuja s sovraštvom, ko govori o nepravih ženskah, vztraja pri patriarhalni in hierarhični ureditvi družbe, ko govori o kaviar socialistih, želi ožigosati protestnike, ko širi laži, namenoma vzbuja nezaupanje … Podobno razmišlja tudi dr. Samo Tomšič, slovenski filozof, ki dela na berlinski Univerzi Humboldt. »Na ravni Evropske unije si politiki, ki si prizadevajo prebiti v ospredje, za zdaj še ne morejo povsem nekaznovano privoščiti takšnega diskurza kot Donald Trump v ZDA. Vsekakor pa bi morala biti EU doslednejša pri strateškem sabotiranju agresivnega, obscenega političnega govora. Epidemija te oblike diskurza v Vzhodni Evropi – kamor očitno spada tudi Slovenija, danes bolj kot kadarkoli – jasno kaže, da si EU ne more več privoščiti tiščanja glave v pesek in pogajanja s populisti. Populističnemu afektiranju množic s političnimi predsodki ni mogoče kontrirati s praznim, domnevno nevtralnim govorom neoliberalne sredine. Tukaj je naloga politične levice toliko večja, saj mora hkrati kontrirati populističnemu proizvajanju agresivnosti in neoliberalnemu nevtraliziranju emancipatoričnih in egalitarnih političnih idej.«

V politiki torej prevladuje sistematično nižanje standardov političnega diskurza, prevladuje trojček rasizma, seksizma in klasizma, preziranja revnejših družbenih skupin. Indijski esejist Pankaj Mišra je pred dvema letoma izdal knjigo, v kateri je razvil tezo o tem, da živimo v dobi gneva. »V nasprotju z Nietzschejem, pri katerem je resentiment reaktivno stanje,« razmišlja Tomšič, »se mi zdi današnji gnev aktivna drža, vnaprejšnja agresivnost, ki tako rekoč predhodi svojim tarčam, jih vnaprej izničuje. Vse preenostavno bi bilo reči, da se narcistično ranjeni beli heteroseksualni mačisti danes agresivno postavljajo proti emancipaciji žensk, enakopravnosti spolov, seksualnemu pluralizmu in enakopravnemu vključevanju manjšin v skupni politični prostor. Za temi izbruhi agresivnosti in obscenosti se skriva neka veliko bolj temeljna, strukturna agresivnost kapitalizma, njegova obsesivna gonja za kontinuirano ’ekonomsko rastjo’, se pravi za ustvarjanje profita na podlagi generiranja vedno novih oblik izkoriščanja.« Agresija nasproti spolnim, etničnim in ekonomskim manjšinam je ključna za ustvarjanje ekonomskega dobička.

V Sloveniji trenutno vlada politika – pa ne zgolj v Sloveniji –, ki ne določa pravil, živimo v času, kjer je v politični areni mogoče izreči in storiti čisto vse. Ali z drugimi besedami, v političnem diskurzu je odpravljena samocenzura. »Avtoritarizem in totalitarizem imata kljub temu nekaj stičnih točk, med drugim zahtevo po reformi jezika oziroma konstantno izumljanje besednjaka, ki bo diskreditiral emancipatorična družbena gibanja, medijsko in strankarsko opozicijo,« še pravi Tomšič. Vse skupaj spominja na načrtno izživljanje in poniževanje, ničesar razumnega ni v vseh teh denunciacijah, ki jih do svojih pravih ali umišljenih nasprotnikov širi oblast. Zadaj je le volja do moči. »Ne gre samo zato, da se lansirajo nove besede, pač pa se spreminja tudi sama forma diskurza, katerega artikulacija postaja vedno bolj agresivna. Vso to agresijo spremlja neki obsceni užitek. O tem najbolje pričajo tviti populističnih politikov, ki so tako rekoč zgoščeni izbruhi toksičnega uživanja. In ti izbruhi kažejo, da se kot družba na ravni javnega političnega diskurza nismo premaknili daleč. Prej gre za dirko proti dnu.«

Vrnimo se h Klempererju. Ne trdimo, da se vrača večno kraljestvo tretjega rajha, ne trdimo, da so takšni cilji tistih, ki širijo govorico sovraštva. Vendar imajo besede svojo moč. »Besede utegnejo biti kakor nizke doze arzena, človek jih golta, ne da bi se zavedal, in ni videti, da bi imeli kakšen učinek, čez nekaj časa pa strup začne delovati,« je zapisal Klemperer.

»Ne gre samo zato, da se lansirajo nove besede, pač pa se spreminja tudi sama forma diskurza, katerega artikulacija postaja vedno bolj agresivna. Vso to agresijo spremlja neki obsceni užitek.«

Kdor redno spremlja slovensko politično krajino, mu mora pritrditi. Besede so začele delovati. V Izoli so v petek podporniki SDS najprej ozmerjali, nato pa so poskušali fizično napasti Ivana Galeta in ekipo TV Slovenija. »Si prišel iz Ljubljane delat zgago tu, pa pojdi v kurac,« mu je zabrusil lokalni podpornik stranke SDS. »Sploh nimaš kaj tu iskati,« je dejala ženska, ki je stala blizu. Nato je prvi poskušal Galeta odriniti. »Pa kaj je,« ga je izzival, »Ljubljančan si, usran!« Če dovolj dolgo poslušaš politično propagando, če poslušaš besedo o tem, da je Ivan Gale rdeči plačanec, klovn, potaknjenec globoke države, Šarčev ritoliznik, drekač, inkvizitor, kriminalec, podgana, če vsemu temu tiho prikimavaš, začneš prej ali slej temu tudi verjeti.

Klemperer je po vojni srečal svojega nekdanjega učenca, ki je v času nacizma nosil kljukasti križ, v resnici pa je bil nepomemben član nacistične stranke. Učenec je bil vesel, da ga je srečal, a mu je potožil, da mu gre res težko. »Zakaj vas ne bodo rehabilitirali?« se je začudil Klemperer. »Ne morem,« mu je odvrnil. »Verjel sem vanj.« Klemperer ga ni razumel, kako je lahko po vseh grozodejstvih in zločinih še vedno verjel v Hitlerja. »Vse to priznavam, drugi so ga narobe razumeli, izdali so ga. Toda vanj, VANJ še vedno verujem,« mu je učenec odvrnil potihoma.