Ko politika preiskuje preiskovalce

Konec julija je minister za notranje zadeve Aleš Hojs vršilcu dolžnosti generalnega direktorja policije z dokumentom »Usmeritve in obvezna navodila« odredil revizijo nekaterih odmevnih primerov na NPU, in sicer preiskav v Banki Slovenije iz leta 2012, preiskave suma zlorabe prevladujočega položaja družbe Pro Plus pri televizijskem oglaševanju, leta 2019 zavržene kazenske ovadbe zaradi suma pranja denarja iz Irana, domnevne korupcije v zdravstvu pri nakupu žilnih opornic ter preiskave sumov nepravilnosti na otroški srčni kirurgiji.

Takšna odredba prvega moža ministrstva za notranje zadeve odpira vrsto vprašanj, pravnih in političnih, ter tudi osnovno dilemo o tem, kakšna država sploh še je Republika Slovenija.

Pri pravnih vprašanjih je jasno dvoje. Najprej ni dvoma, da je odredbo izdal mož, ki se že nekaj časa ne bi smel več kititi z nazivom notranjega ministra. Nepreklicno je namreč odstopil, njegov odstop pa je z resnega politika nevrednim argumentom, da še ni odprl pisma o odstopu, anuliral predsednik vlade. Pri tem je pozabil, da tega pisma ni poslal občan Aleš Hojs občanu Janezu Janši, ampak minister za notranje zadeve predsedniku vlade Republike Slovenije. Za takšna »pisma« pa velja Uredba o upravnem poslovanju, ki jasno določa, da se za čas sprejema pošte v fizični obliki šteje čas, ko javni uslužbenec takšno pošto prevzame. Predsednik vlade seveda ni javni uslužbenec, a Uredba pač ne predvideva, da bi ministri sami prevzemali svojo pošto, saj to normalno počno šefi njihovih kabinetov oziroma uradov. Če za ministre ne ne bi veljala domneva glede časa sprejema pošte, bi se lahko vedno sklicevali na to, da so določeno pošiljko sicer dobili, niso pa se z njo seznanili, torej je uradno niso sprejeli. Kakorkoli že, nobenega dvoma tudi ni o tem, da se je predsednik vlade seznanil z vsebino pisma, saj drugače minister na odstopni novinarski konferenci ne bi povedal, da je predsednik njegov odstop že sprejel. Očitno se je slednji po tem, ko se je umiril zaradi hišnih preiskav pri ministru Počivalšku, odločil, da se bo enake igrice, kot se je pred leti z neprevzemanjem pošte šel s celjskim sodiščem, šel tudi z Državnim zborom Republike Slovenije, ki ga še vedno ni seznanil z odstopom svojega ministra.

Druga zadeva, ki je prav tako jasna v zvezi z odredbo glede revizij določenih postopkov na NPU, pa je nezakonitost takšne odredbe. Ministrstvo se pri pravnem utemeljevanju odredbe sklicuje na 23. in 24. člen Zakona o državni upravi ter 3., 4. in 13. člen Zakona o organiziranosti in delu v policiji. Navedena člena Zakona o državni upravi lahko pozabimo takoj, ker je ta pri urejanju razmer med ministrstvom in organom v sestavi, v konkretnem primeru policijo, splošni predpis, ki se mora umakniti specialnemu, torej Zakonu o organiziranosti in delu v policiji. Analiza navedenih treh členov tega zakona pa pokaže, da 3. in 13. člen za opisano situacijo sploh ne prideta v poštev, torej bi kot pravna podlaga za odredbo ministra lahko služil le 4. člen. Ta usmeritve ministrstva za delo policije deli na temeljne, letne in posamične, pri čemer v konkretni zadevi v poštev pridejo le slednje, torej posamične usmeritve. Problem pa je, da po istem členu minister takšnih usmeritev ne more izdati v zadevah, kjer je usmerjanje na podlagi zakona, ki ureja kazenski postopek, že prevzel pristojni državni tožilec, to pa so prav vse zadeve, ki mučijo Hojsa. Nadzor nad temi zadevami lahko po zakonu opravlja le strokovni organ, torej državno tožilstvo, nikakor pa ne politična institucija v podobi ministra za notranje zadeve.

Novi vodja policije je z odstavitvijo pomočnika direktorja uprave kriminalistične policije, ki si je drznil javno podvomiti o zakonitosti odredbe ministra, tudi že dokazal, da bo v maniri najboljših eksekutorjev obračunal z vsakim, ki se bo postavil po robu njegovim, pardon, ministrovim razmišljanjem o delu policije.

Hojs je v svojem naročilu revizije zahteval, da naj to opravijo »neodvisni kriminalisti oziroma policisti, ki so dovolj usposobljeni in niso okuženi s primeri ter zanje niso podane okoliščine, ki bi vzbujale dvom o njihovi nepristranskosti«. Pred leti je skoraj z identično obrazložitvijo specializirane preiskovalce korupcije in drugih oblik gospodarskega kriminala z vrha srbske policije odpihnila tedanja srbska oblast in jih nadomestila s preiskovalci, ki se s kriminaliteto, ki naj bi jo po novem preiskovali, še sploh niso srečali. Zgodilo se je dvoje: zastalo je vse preiskovanje tekočih zahtevnih primerov, srbska kriminalistična policija pa si še danes ni opomogla od tega udarca. Takšnih posledic se tudi avtorji zadnjega ministrovega podviga gotovo ne bi branili, kvečjemu hočejo še več.

Simptomatičen je namreč nabor zadev, za katere je Hojs zahteval revizijo. Poenostavljeno so to zadeve, ki so zelo pri srcu njegovi politični stranki, ker jih je, ali sprožila ona, ali misli, da ji bodo omogočile discipliniranje medijev, ali pa upa, da bo z njihovim ponovnim odpiranjem lažje utemeljevala uvoženo teorijo zarote o obstoju »globoke države«. Seveda je mogoče, da so kriminalisti pri preiskovanju teh zadev res naredili kakšno napako, vendar minister za notranje zadeve pozablja, da so delo preiskovalcev v omenjenih zadevah že pregledala in ocenila pristojna državna tožilstva. Seveda se lahko zmotijo tudi tožilci, vendar je težko verjeti, da bi kriminalisti, ki so preiskovali opisane zadeve, in tudi tožilci, ki so verificirali rezultate teh preiskav, naredili kakšno tako veliko napako, da bi njihova končna odločitev v teh zadevah morala biti drugačna. To za avtorje ideje o reviziji seveda ni pomembno, saj bodo s pomočjo posebej izbranih nadzornikov, med katerimi glede na dikcijo odredbe o nadzoru niti ne bodo samo kriminalisti, poskušali dokazati, da njihovi lastni amaterski preiskovalci, pa vodje preiskovalnih komisij v parlamentu, njihovi »strokovni« pomočniki, pa še kakšen poslanec ali svetovalec, ki rad bere Agatho Christie, bolj obvladajo zahtevno pravno in preiskovalno materijo kot pa visoko specializirani profesionalci. Na to že namiguje obrazložitev ministra, da se je za revizijo postopkov odločil tudi na podlagi že obstoječih neformalnih nadzorov nad delom ali v povezavi z delom NPU. Delo policije v vsaki urejeni državi je strogo formalizirano, prav tako nadzor nad njenim delovanjem. Na neformalne nadzore se pač ne gre sklicevati, razen če kdo svoj pregon politično nesimpatičnih čarovnic res želi utemeljevati s čenčami tistih, ki se želijo prikupiti trenutnim uničevalcem slovenske policije.

Dogajanje v slovenski policiji bi moralo resno skrbeti tudi satelite sedanje vladajoče stranke. Zdaj ne gre več samo za rušenje pravne države »kar tako«, ampak se tudi oni v trenutku, ko se bodo znašli v nemilosti te stranke, lahko znajdejo v vlogi preganjanih čarovnic. O njihovi pravni usodi potem ne bodo odločali strokovni usposobljeni profesionalci, ampak zbor usklajenih ponavljalcev besedil s političnega vrha. Za zdaj ni videti, da bi pragmatike iz teh satelitskih strank, tudi tiste ne, ki imajo pravno izobrazbo, to kaj posebej skrbelo.

V policiji se bo sedaj pokazalo, kolikšna je stopnja njene pokončnosti, profesionalnosti in politične neodvisnosti. Za novo policijsko vodstvo je že jasno, da teh lastnosti nima, je pa zanimivo, da je vršilec dolžnosti generalnega direktorja policije naznanil, da bo za naštete revizije uporabil obstoječo skupino za nadzor NPU, ki bo delo opravila v sklopu že predvidenega letnega nadzora. Pripadniki te skupine bodo sedaj, ne glede na to, da so njihovi predhodniki izvedbo podobnih revizij že odklonili, morali izvesti nadzor tudi v zadevah, kjer tega prej niso načrtovali, sedaj jim je pa to delo odredil kar minister za notranje zadeve sam in jih tako de facto spremenil v svoje politično orodje. Ker ni nikogar, ki bi nevtraliziral poskuse takšnega političnega vplivanja, bi se ti nadzorniki morali zavedati vsaj tega, da se tudi njim lahko kaj hitro zgodi, da bo čez par dni ali tednov podobna politično inštruirana ekipa preiskovala njihovo delo. Novi vodja policije je z odstavitvijo pomočnika direktorja uprave kriminalistične policije, sicer tudi predsednika Društva slovenskih kriminalistov in pomembnega predstavnika slovenske policije v Europolu, ki si je drznil javno podvomiti o zakonitosti odredbe ministra, tudi že dokazal, da bo v maniri najboljših eksekutorjev obračunal z vsakim, ki se bo postavil po robu njegovim, pardon, ministrovim razmišljanjem o delu policije. Razumljivo je, da v slovenski policiji vre, saj od osamosvojitve še nikoli ni bila tako politično instrumentalizirana in zlorabljena. Policijski sindikat Slovenije je tako povlekel dve redko videni potezi: pripravil je pravno mnenje o usmeritvah in navodilih ministra glede revizije naštetih postopkov NPU in jih označil kot pravno nedopustne, ob tem pa policistom in kriminalistom še bolj pomenljivo predlagal, da skladno z Zakonom o javnih uslužbencih kar odklonijo izvršitev dejanj, ki bi jim bila odrejena glede revizije teh postopkov!

Kaj opisano politično tacanje po pravu in brezobzirno igračkanje z institucijo, ki bi morala biti izključena iz dnevne politike, pomeni za Republiko Slovenijo? Vidi se, da ni mehanizmov, ki bi zmogli ali se upali odzvati na dejstvo, da veljavni pravni red države tako grobo kršijo kar njeni najvišji predstavniki. To se je sicer zgodilo že vrsti nekoč demokratičnih držav, ki so se morale soočiti s svojimi avtokratskimi voditelji, ki prava ne razumejo kot temelja, ampak kot oviro za doseganje svojih ciljev. Ker je na podlagi teh primerov res očitno, kam nas lahko pripelje ignoriranje takšnega početja, je jasno, da je Slovenija danes na prelomnici. Če bodo pristojne institucije, zlasti pa politika, molčale tudi ob zadnjem podvigu ministra Hojsa, potem je najbolje, da si kar priznamo, da si na pravu utemeljene demokracije v tej državi pač ne zaslužimo. Vse, kar očitno potrebujemo, je dovolj močan vodja, ki si upa. Da ob tem slovenski parlament, celotna sodna veja oblasti, nepristranski mediji, kulturniki in vsi, ki v tej državi še razmišljajo s svojo glavo, postajajo zgolj nepomembni opazovalci njegovih odločitev, tako čisto zares ne moti še nikogar, tudi opozicije ne, ki se še vedno odziva samo z objavljanjem »ogorčenih« izjav za javnost. Žaba, o kateri je v enem od razgovorov z mediji govoril prvi predsednik države, ko je govoril o trenutnih razmerah v Sloveniji, očitno še vedno ne ve, da jo res kuhajo.