Pri zabavnem jedilnem listu

Bar in restavracija Bro’Sis
Tyrševa 3, Maribor
Tel.: 070 503 300
Bro’Sis vedno odpira ob 11. uri, zapira pa od ponedeljka do četrtka ob 22., ob petkih in sobotah pa ob 23. uri; ob nedeljah je dan počitka.

Ambient:
velik, odprt prostor z nekaj mizicami na ulici, še nekaj njimi v atriju in dvema nadstropjema v osrednjem prostoru

Napitki:
vinska karta je kratka (glede na to, da je to tudi bar, prekratka), izključno štajerska, večinoma bela; iz pipe točijo (tudi) Bevogov krasni lager in mešajo simpatične long drinke

Dostopnost:
poskusite parkirati v kakšnem belem boksu na kateri ob centrskih ulic; za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
smuč s kolerabo
jurčkovo maslo

Ne tako fino:
tatarski biftek
pečeni krompir

Posamične jedi stanejo od 6 do 8 (sladice od 4 do 5), šefov izbor sedmih jedi (tri hladne, tri tople, sladica) pa 43 evrov.

»Delitveno ekonomijo bomo prakticirali! Pošteno, prosim! In brez scen v javnosti!« je dežurni mariborski doušnik delil še zadnje vedenjske napotke inšpektorjem, ko so zavzemali strateške pozicije za mizami prostornega, a dovolj prijetnega in domačnega mariborskega mešanca med barom in restavracijo, ki sliši na ime Bro’Sis in ki nekaj ur za tem, ko postreže vsakodnevna kosila, začne pripravljati jedi, namenjene deljenju med dvema ali več za mizo zbranimi jedci.

Neformalno, sproščeno, bistrojsko, čebljajoče, zabavno je prvih pet pridevnikov, ki so nam po nekaj v Bro’Sisu preživetih minutah prišli na misel, pri čemer se prvi trije nanašajo na ambient in koncept, predzadnji na natakarja, zadnji pa na poimenovanje jedi – Bro’Sis je pač edini kraj na svetu, kjer lahko naročite tele gobezdavo, Štefana na bergli in odvzem vozniške.

Med čakanjem na prvo resno jed po chefovi izbiri smo kar s prsti v usta dajali prerezane, s sezamom potresene in z bučnim oljem pokapane rumene paradižničke, nato pa med tremi (in pol) hladnimi prigrizki za brezprizivnega zmagovalca razglasili res izjemen namaz iz jurčkov in kisle smetane; kokošja pašteta bi lahko bila malo bolj mazava, tankim rezinam volovskega srca pa bi bilo za jačanje karakterja dobro dodati kaj več od le treh mikro rezinic inčuna in nekaj grudic mladega sira. Se pa moramo resno pogovoriti o pohorski milki oziroma tatarskem bifteku. Nam postreženi primerek je bil skrivaškega tipa, tako interno označujemo tatarce, kjer se slabša kakovost mesa prekriva z obiljem gorčice, začimb in drugih dodatkov, tako da nazadnje nastane neugledna rjavkasta gmota, ki ne sodi niti v delikatese sumljivega slovesa, kaj šele v hip mariborski bistro. Pa še oni kvadratek ocvrtega testa, s katerim je bil pokrit, je disproporcionalno majhen za normalno konzumacijo tatarca, in ko smo že pri tem, naj omenim, da v Bro’Sisu nasploh zelo šparajo pri kruhu – tiste tri ali štiri rezinice, ki ti jih odmerijo v papirnati vrečki, so še za mazanje paštet premalo, kaj šele, da bi z njimi mazal omake; celo porcijo sirov in (dobre, bravo!) kunčje suhe klobase prinesejo brez kruha in je treba posebej prositi zanj.

Bro’Sis zna sicer kar resno kuhati: koža smučevega fileja je bila hrustljava, oprema iz kolerabne omake in hrenove pene pa zanimiva; polpet iz krškopoljca, potresen z naribanim jajcem, je zabavna interpretacija (dodana krema iz ocvrte čebule pa nadgradnja) pečenke štefani, pri štirih mladih pečenih krompirčkih z motovilcem, aiolijem in dehidriranim rumenjakom pa nas je bolj kot za lase privlečena zgodba (tak so jedli v srednjem veku – ne, niso – razen če so Štajercem Indijanci pošiljali kartofl) skrbela gorenjska količinica vsega.

No, s simpatičnim žličnikom iz kakavovega masla in bele čokolade, z dodanim puhastim biskvitom, malinovim coulisom in bučnim oljem ter semeni je Bro’Sis kljub kakšni površnosti potrdil, da gre za zanimiv plac, kjer je mogoče preživeti marsikatero urico.