Vsi sveti

V množici kontroverznih slovenskih osebnosti, ki so s svojim delovanjem med drugo svetovno vojno zaznamovale kolektivno zavest naroda, je Lambert Ehrlich ena izmed najspornejših. Ugledni katoliški duhovnik in teolog je bil fanatični antikomunist, zaradi česar je po zasedbi Slovenije dejavno sodeloval z okupatorji. Že pred vojno je ustanovil radikalni katoliški akademski klub Straža, deloval je tudi v društvu Katoliška akcija, leta 1942 pa je za italijanske oblasti spisal razvpito spomenico, v kateri jim je predlagal, naj »omogočijo avtonomno varnostno službo v obliki akademske formacije, meščanske straže in splošne varnostne straže po vaseh«. Italijani so ga poslušali, Ehrlich pa se je v slovensko zgodovino zapisal kot ideološki oče domobranskega gibanja; dva izmed kadrovskih virov domobranskih odredov sta bili nato prav Straža in Katoliška akcija. Partizansko gibanje je zato Ehrlicha obsodilo na smrt, maja 1942 je v Ljubljani padel pod streli likvidatorja – in če lahko verjamemo sodobni slovenski RKC, šel naravnost v raj.

Skupaj z nekaterimi drugimi spornimi osebnostmi, ki so med vojno morijo v imenu vere delovale proti narodnoosvobodilnemu boju, je danes Lambert Ehrlich na najboljši poti, da bo že kmalu tudi uradno razglašen za blaženega, sčasoma pa nemara celo za po vsem svetu priznanega katoliškega svetnika. Vrsta blaženih, ki so umrli zaradi nasprotovanja komunizmu, naj bi slovenski RKC in skrajni desnici zagotovila dragocene simbole, ki bi vernikom pomenili zgled radikalnega verskega aktivizma. Tovrstne poskuse relativizacije medvojne kolaboracije z okupatorjem je nakazalo že čaščenje kontroverznega mučenca Lojzeta Grozdeta in v zadnjem času škofa Gregorija Rožmana ter tudi razveljavitev sodbe domobranskemu generalu Leonu Rupniku.

Vsak svetnik ima preteklost

Vatikan je doslej za blažene uradno priznal zgolj peščico Slovencev: škofa Antona Martina Slomška, redovnici Marijo Krizino Bojanc in Marijo Antonijo Fabjan, ki so ju skupaj z drugimi »drinskimi mučenicami« leta 1941 ubili četniki, ter že omenjenega Grozdeta, ki so ga v še vedno ne povsem razjasnjenih okoliščinah partizani ubili januarja 1943. Že v naslednjih letih pa se jim bo po vsej verjetnosti pridružila še vrsta drugih. Slovenska katoliška cerkev ima trenutno odprtih 13 postopkov za razglasitev statusa blaženega oziroma svetnika za skupaj 67 kandidatov. Večji del kandidatov in kandidatk je 51 »mučencev 20. stoletja«, ki so življenje izgubili med drugo svetovno vojno.

Med njimi so učiteljice, javno izpostavljeni katoliški intelektualci in duhovniki, ki so umrli, ker so branili svoja prepričanja; večino so usmrtili partizani, nekateri pa so padli kot žrtve okupatorjev, ustašev in četnikov. Mnogi so bili zavedni Slovenci, ki si niso želeli umazati vesti – na primer župnik Janko Komljanec, ki je javno izjavil, da se »okupatorju ne bom klanjal«. Ali pa dijak Franček Pen, ki je pobegnil iz nemške vojske, v katero je bil prisilno mobiliziran, vendar so ga Nemci ujeli in dvajsetletnega obglavili. Obenem pa se je med mučenci znašel tudi Anton Duhovnik, eden najvidnejših slovenskih kvizlingov, ki ga je sovraštvo do komunizma na predvečer nemškega poraza stalo življenja. Duhovnik je bil vodja obveščevalne službe Slovenske legije, kasneje pa je v Trstu vodil pomožne policijske enote nemških okupatorjev. Ko je postalo jasno, da bodo nacisti poraženi, se je povezal z zavezniškimi vohuni, zato so ga Nemci ubili v taborišču Mauthausen.

Kot Lambert Erhlich pa je večina med omenjenimi »mučenci 20. stoletja« umrla, ker so jih enote OF sumile sodelovanja pri organizaciji, novačenju in oboroževanju kolaborantskih enot. Te primere je RKC zbrala v posebno skupino žrtev komunističnega nasilja in zanje leta 2016 začela poseben postopek za beatifikacijo; vodi ga sam ljubljanski metropolit Stanislav Zore. Gre torej za ločeno skupino znotraj omenjenih 51 mučencev 20. stoletja, sestavlja pa jo 26 imen, ki so bila po mnenju katoliške cerkve žrtve revolucionarnega nasilja.

Vatikan nima zadržkov

Lambert Ehrlich je bil s skupno odločitvijo slovenskih škofov postavljen prav na vrh tega seznama. Nikakor pa njegovo ime ni edino sporno na spisku. Duhovnika Vinka Kastelica so partizani ubili, ker naj bi slovenskim četnikom pomagal pri mobilizaciji v Slovensko legijo. Študenta Jaroslava Kiklja je v Ljubljani ustrelil likvidator partizanske Varnostno-obveščevalne službe (VOS), ker naj bi kot vodja fašistične univerzitetne organizacije Italijanom ovajal privržence OF med študenti. Med mučenci je tudi več takih, ki so bili aktivni pripadniki domobranskih enot, na primer France Kunstelj in Jože Šerjak, ki sta po vojni padla v množičnih pobojih na Teharjah.

Maja 2018 je metropolit Zore zaprosil Vatikan za mnenje glede beatifikacije skupine 26 slovenskih žrtev komunističnega nasilja. Odgovor je prišel ekspresno, v devetih dneh: »nihil obstat«, ni zadržkov.

Obravnava v paketu je dejansko smotrna poteza; vprašanje je, ali bi Lambertu Ehrlichu in Jaru Kiklju samima uspelo dobiti status mučencev, v družbi likvidiranih priljubljenih duhovnikov, študentov in mladih katoliških literatov pa so njune možnosti precej boljše. Le kdo bi lahko oporekal mučeništvo s krampom pobitega župnika Kastelica ali zavednega patra Placida Grebenca, ki naj bi pred ustrelitvijo izjavil, da »edino, kar me moti, je, da bom padel pod kroglo Slovenca«? In res, 17. maja 2018 je vatikanska kongregacija za zadeve svetnikov izdala mnenje »nihil obstat«, kar pomeni, da Vatikan nima zadržkov, da se postopki za razglasitev partizanskih žrtev za blažene oziroma svetnike ne bi nadaljevali. Mnenje je bilo dano vsega devet dni po tem, ko je metropolit Zore uradno zaprosil zanj; jasno je, da se Vatikan v tako kratkem času ni zmogel ustrezno poglobiti v življenja omenjenih 26 posameznikov in vse okoliščine njihovih smrti.

V nebesa po bližnjici

Priznanje mučeništva je sicer najzanesljivejši način, da se doseže končni svetniški status. Postopek za doseganje slednjega obsega štiri stopnje. Prva je uradno priznanje pokojnika kot »božjega služabnika«; ta naziv se osebi podeli na samem začetku postopka za svetništvo, ki ga vsaj pet let po smrti sproži njena lokalna škofija. Nato primer prevzame omenjena vatikanska kongregacija za zadeve svetnikov, in če tudi ta potrdi junaštvo ali mučeništvo, kandidat napreduje v status »častitljivega božjega služabnika«. Za naslednjo stopnjo, razglasitev za blaženega oziroma beatifikacijo, mora Vatikanu predložiti dokaze o čudežu, največkrat gre za nepojasnjeno ozdravitev, ki sledi molitvi k pokojnemu pravičniku. Kdor je, tako kot na primer Anton Martin Slomšek in Lojze Grozde, prepoznan za blaženega, je razglašen za zgled krščanskega življenja in ustrezno čaščen na ravni lokalne cerkve. Če se čudeži vrstijo po vsem svetu, je pokojni z osebno odločitvijo nezmotljivega papeža kanoniziran oziroma razglašen za svetnika, ki »se ga lahko javno časti na ravni celotne vesoljne cerkve«.

Med kandidati za svetnike oziroma blažene so utemeljitelja domobranstva Lambert Ehrlich in Anton Duhovnik, domnevni italijanski ovaduh Jaro Kikelj in več domobranskih kuratov.

Takšni so standardni postopki RKC. Obstaja pa pomembna izjema, ki jo je uvedel papež Janez Pavel II.: v primeru mučencev za beatifikacijo oziroma kanonizacijo ni treba posebej dokazovati čudeža, saj cerkev šteje, da je njihova mučeniška smrt sama po sebi zadosti zgovorna. Blaženi Lojze Grozde, globoko verni pripadnik radikalne Katoliške akcije, ki so ga leta 1943 ubili partizani zaradi suma, da je italijanski vohun, je bil tako slovenskim vernikom postavljen za osebni zgled in simbol čaščenja po bistveno bolj enostavnem postopku kot običajno. Enak postopek sedaj velja za domobranskega ideologa Lamberta Ehrlicha in tudi preostale izmed omenjenih 26 mučencev, žrtev partizanov, za katere je slovenska katoliška cerkev pred dvema letoma iz Vatikana dobila mnenje »nihil obstat«. Ker zanje ni potreben čudež, mučeništvo pa jim je že priznano, je skoraj gotovo, da bodo že v doglednem času uvrščeni med blažene.

Svetniki s tekočega traku

Naglica, s katero se premikajo omenjeni postopki, je značilna za delovanje katoliške cerkve v zadnjih letih. Papež Janez Pavel II., ki se je še kot poljski kardinal Karol Wojtyła uveljavil kot goreč nasprotnik komunizma, je prepoznal pomen izpostavljenih posameznikov in posameznic kot simbolov za mobilizacijo vernikov za ideološki boj. Nedvomno gre za odgovor RKC na naraščajočo sekularizacijo – s čaščenjem zgledov dejavnih katolikov želi cerkev utrjevati svojo absolutno avtoriteto in svoje člane usmerjati v aktivizem za katoliške vrednote. Janez Pavel je tako bistveno poenostavil in tudi pocenil postopke beatifikacije in kanonizacije – še pred desetletjem je ameriški Huffington Post ocenil, da takšna kampanja lahko stane do milijon ameriških dolarjev, danes se njeni stroški ocenjujejo na 50 do 250 tisoč evrov. Posledica je bila poplava mučencev, blaženih in svetnikov zlasti iz tretjega sveta in nekdanjih komunističnih držav.

Standardi so znatno padli pod poljskim papežem Janezom Pavlom II., izpričanim nasprotnikom komunizma. Razglasil je 1241 blaženih in 478 svetnikov – več kot vsi prejšnji papeži skupaj.

V 25 letih svojega pontifikata je Janez Pavel II. razglasil 1241 blaženih in 478 svetnikov – več kot vseh 264 papežev pred njim skupaj. »Naloga apostolskega sedeža z vidika tretjega tisočletja je posodobiti martirologije za vesoljno cerkev in posvetiti veliko pozornost svetosti tistih, ki so tudi v našem času živeli popolnoma v Kristusovi senci,« je poljski papež novo usmeritev obrazložil v apostolskem pismu leta 1995. Povsem logično je, da je bil po smrti tudi sam razglašen za svetnika – kakopak po skrajšanem postopku. Pod njegovima naslednikoma Benediktom XVI. in Frančiškom je tempo beatifikacij in kanonizacij sicer malo popustil, še zmeraj pa je po zaslugi poenostavljenih postopkov neprimerno hitrejši, kakor je bil na primer v časih velikih krščanskih svetnikov Frančiška Asiškega ali Katarine Sienske. V zadnjih 15 letih je bilo na Petrovem trgu uradno razglašenih natanko sto novih svetnikov in svetnic.

Bog ljubi antikomuniste

Danes je tako pot v nebesa na široko odprta, standardi pa bistveno nižji kakor v preteklosti. V poplavi krepostnežev, ki jim je Vatikan v zadnjih letih uradno priznal položaje na božji desnici, pa kakor v primeru blaženega Lojzeta Grozdeta in mučenca Lamberta Ehrlicha ne manjka spornih oseb, za katere se zdi, da so si vzvišeni status prej kakor z blagostjo in ponižnostjo zaslužile predvsem z ideološkim, to je protikomunističnim delovanjem. Oktobra 2007 je Vatikan potrdil status blaženih 500 španskim duhovnikom in redovnicam, ki so jih med državljansko vojno v letih 1936– 1939 pobili levičarski odredi; poteza je razdelila državo, saj je bila španska RKC ideološki podstat fašističnega diktatorja Francisca Franca, mnogi njeni pripadniki pa so aktivno podpirali njegov puč proti legitimni oblasti. Na Slovaškem je strasti razburil začetek beatifikacije škofa Jána Vojtaššáka, ki je med drugo svetovno vojno podpiral deportacije slovaških Judov v koncentracijska taborišča.

Do posebej sporne razglasitve, ki je odmevala po vsej Evropi, pa je pred leti prišlo v naši neposredni soseščini – leta 1998 je Janez Pavel II. v Zagrebu v ekstatičnem vzdušju pred množico 350.000 vernic in vernikov za blaženega razglasil kardinala Alojzija Stepinca, duhovnega voditelja ustaške kvizlinške države NDH. »Zdaj je ponos nebes, obkrožen z njimi, ki so, kakor on, bojevali pošteni boj in očiščevali svojo vero s trpljenjem,« je za duhovnika, ki je mirno gledal, ko so ustaši v taborišču Jasenovac klali Srbe, Jude, Rome, pa tudi četverico slovenskih duhovnikov, dejal papež. Primer kaže, v kolikšne skrajnosti je pripravljena zaiti RKC v svoji novodobni obsedenosti z iskanjem zgledov krščanskega življenja in boja za vero. Obenem se zdi, da je Stepinčeva zgodba model, po katerem skušata slovenska cerkev in skrajna desnica rehabilitirati in do nebes povzdigniti najbolj znanega med slovenskimi duhovniki, ki so aktivno sodelovali z domobranci: škofa Gregorija Rožmana.

Človek za petdeset let sovraštva

Rožman je med okupacijo naravnost vzorno sodeloval z Italijani in Nemci, v memorandumu fašističnemu generalu Robottiju pa je jeseni 1942 dokončno potrdil prizadevanja tedaj že pokojnega Lamberta Ehrlicha za ustanovitev domačih kolaborantskih odredov, ki bi se borili proti partizanom. Ustanovljene so bile enote protikomunistične milice, poteza, ki jo je italijanski general Vittorio Ruggero pospremil z besedami, da »nam Italijanom mnogo pomaga, a med vami Slovenci ustvarja takšno sovraštvo, da ga petdeset let ne boste mogli odpraviti«. Ko so po ducejevi kapitulaciji Italijane zamenjali Nemci, so milice MVAC prerasle v domobranske odrede, Rožman pa je skupaj s predstavniki nemške oblasti na bežigrajskem stadionu prisostvoval njihovi prisegi Adolfu Hitlerju.

Kult kontroverznega blaženega Grozdeta potrjuje, kako zelo se cerkvi splača tovrstno početje. Njegove kosti so relikvije, ki privabljajo množice, Grozdetov lik pa se uporablja celo za vzgajanje otrok za aktivno katolištvo.

A kakor v primeru ustaškega kardinala Stepinca je bila tudi povojna sodba, s katero je jugoslovanska komunistična oblast Rožmana obsodila na 18 let prisilnega dela in odvzem državljanstva, kasneje izničena. Leta 2005 je tedanji ljubljanski nadškof Alojzij Uran sprožil postopek za varstvo zakonitosti, dve leti zatem je vrhovno sodišče sodbo razveljavilo. Šest let kasneje so bili Rožmanovi posmrtni ostanki prepeljani iz ZDA v Slovenijo in slovesno pokopani v ljubljanski stolnici. Lani pa je stranka SDS pri judovskem spominskem centru Jad Vašem sprožila postopek, po katerem bi Gregoriju Rožmanu zaradi njegovih prizadevanj pri reševanju kristjanov judovskega rodu pred deportacijami v taborišča podelili kar naziv »pravičnika med narodi«. Seveda so enake postopke za blaženega kardinala Stepinca že pred leti – sicer neuspešno – sprožili tudi Hrvati.

Podobnosti med primeroma kvizlinških duhovnikov Alojzija Stepinca in Gregorija Rožmana se je nabralo preveč, težnje v delovanju slovenske RKC in Vatikana pa so dovolj jasno izražene, da lahko že sedaj ugibamo, kaj bo naslednji korak v popolni reviziji Rožmanovega lika: sprožitev postopka za njegovo mučeništvo ali pa kar razglasitve za blaženega.

Zgled za otroke

Ne nazadnje izkušnje z beatifikacijo Lojzeta Grozdeta potrjujejo, da se slovenski cerkvi tovrstno početje še kako splača, usmrčeni dijak je postal močan simbol, navsezadnje pa je to tudi dober posel. Njegovi posmrtni ostanki, shranjeni v cerkvi na Zaplazu, so danes čaščene relikvije, h katerim redno romajo trume vernikov; procesije se odpravljajo tudi po trasi njegove zadnje poti do Mirne, kjer ga je zajela Tomšičeva brigada. Grozdetov rojstni dan je razglašen za god, ob katerem se moli za njegovo povzdignjenje med svetnike, zgodba o njegovem liku in delu pa se uporablja kot sredstvo za indoktrinacijo otrok v katoliške vrednote. Pred nekaj tedni je v reviji Mavrica, katoliški različici Cicibana, izšel strip o njegovem življenju in mučeniški smrti.

V njem je bil objavljen tudi izsek iz nekega govora, ki ga je imel Grozde pred podobno mislečimi dijaki in daje slutiti, da kot član tedaj vse bolj radikalne Katoliške akcije nemara še zdaleč ni bil le pasivni, v molitev zatopljeni opazovalec medvojnega dogajanja: »Mnogo posebnosti ima današnji čas. Morda največja, gotovo pa najbolj žalostna je ta, da gledamo prvič, odkar ljudje pomnijo, skrbno započeti in dobro premišljeni odpor zoper vse, kar se imenuje Bog. Najhujša izmed teh organizacij je prav gotovo komunizem, ki je najbolj svetoven. Napada Boga samega in njegovega Sina. Zato se je treba tej nevarnosti upreti z vsemi močmi. Hočemo se bojevati z vsemi peklenskimi silami, ki se zaganjajo v Cerkev Kristusovo.«

Ob tem ni odveč omeniti, da sodna analiza ekshumiranega trupla, ki jo je leta 1999 naročil metropolit Franc Rode, večinoma ni potrdila navedb o grozovitem izživljanju partizanskih likvidatorjev, na katerih temelji dijakovo mučeništvo. Te navedbe je že med drugo svetovno vojno zapisal teolog Anton Strle, ki je s knjigo »Lojze Grozde, mladec Kristusa Kralja« že leta 1944 sprožil mučenikov kult in tako med tedanjim klerikalnim življem utrjeval strah pred krvoločnimi partizanskimi krvniki. Mimogrede, tudi Strle, ki je leta 2003 umrl naravne smrti in ga je v duhovnika posvetil Gregorij Rožman, je danes med slovenskimi kandidati za svetnike. Za zdaj mu je priznan status božjega služabnika.