Močni zaveznik

Po dolgem času se je na Brezje vrnil Franc Rode, gromovniški kardinal, ki je pred dvajsetimi leti Slovencem pridigal, kakšne žrtve komunistov so in kašna nebeška groza je to, da je v tej družbi v veljavi »tisti sramotni ustavni člen«, ki dovoljuje, da se ženska svobodno odloča o rojstvu otrok. Rodeta je potem pot zanesla v Vatikan, pridige na Brezjah so prevzeli bolj blagi nasledniki. Resnici na ljubo so leta omehčala tudi Rodeta, in ko je te dni pri biserni maši znova spregovoril zaradi covida razredčeni množici vernikov – ki pa je bila vseeno množica – je bil na videz spravljivejši, četudi v resnici ne drugačen kot nekoč.

V zahvali zaradi te časti, zato, ker se je lahko vrnil na kraj odmevnih pastirskih nastopov, je nadškofu Stanislavu Zoretu pojasnjeval svoj pogled. Zapisal je, da je bil vseskozi nerazumljen, »niso razumeli ali pa niso hoteli razumeti, da nisem govoril iz potrebe po protagonizmu ali iz želje po oblasti, ampak iz notranje potrebe kot pastir«. Kljub svetu, ki ga ni razumel, je vztrajal. »Ponižanja in sramotenja sem vzel kot križ, ki ga moram nositi.« Bil je pogumnejši od drugih duhovnikov, nekateri izmed njih imajo »raje hlapčevski molk in idejno meglo«, ni se zlomil. Potem je prisrčno pohvalil Boruta Pahorja in Janeza Janšo, ki sta 6. junija 2020 skupaj položila venca pri domobranskem grobišču pod Macesnovo gorico. Tista sprava, ki sta jo leta 1990 v Kočevskem rogu začela predsednik Milan Kučan in tedanji ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar, naj ne bi bila prava. Kajti, prosto po Rodetu, cerkev pač ne more biti v procesu sprave, domobrancem se mora pokloniti in opravičiti država, ne pa cerkev.

Gre za klasično revizijo zgodovine, nič novega, ne pri Rodetu ne pri katoliški cerkvi.

Rodetove besede niso presenečenje. Podobno o drugi svetovni vojni razmišlja Janez Janša.

Preprosto ni res, da cerkev kot institucija ni imela nič z domobranstvom. Z njim je bila povezana na vseh ravneh, od ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana, ki je podpiral nastanek domobranskih čet, do teh ali onih podeželskih duhovnikov, ki niso samo novačili kmečkih fantov, pač pa so sodelovali pri izdajanju aktivistov Osvobodilne fronte. Med drugo svetovno vojno so se na vseh straneh dogajali zločini, leta 1942 je bilo denimo veliko »levih odklonov« in revolucionarnega nasilja, a tudi druga stran je ravnala enako. Kdor ne verjame, naj se zapelje k cerkvi sv. Urha v bližini Ljubljane. Kdor ne verjame, naj prebere domobransko prisego. Cerkev ni nikoli iskreno priznala svoje vloge v drugi svetovni vojni, bile so besede kesanja, izrekel jih je tudi Rode, a o stranpoteh institucije (ne zgolj kristjanov) ni govoril. Narodni razkol, na katerega se danes sklicuje Rode, je tudi posledica prikrojevanja resnice in zgodovine, nihče ni brez krivde, niti cerkev ne.

Rodetove besede niso presenečenje. Podobno o drugi svetovni vojni razmišlja Janez Janša.

Cerkev je stara institucija, dolgo je v politiki, zaveda se, da ima v sedanji vladi partnerja, ki ji bo znal prisluhniti. Vseskozi se ji dobrika. Ni čudno, da so škofje vernikom sporočili, naj se v tem težkem času, ko Sloveniji grozi bolezen, zatečejo k Mariji. In dodali, »da ji bodo iz vsega srca priporočili naš narod, ki doživlja nepotrebna nasprotovanja in proteste, ki ne gradijo skupnosti in ne obetajo prihodnosti«. Kaj imajo protesti z vero, ni jasno. Jasno pa je, da imajo veliko s politiko.

Ni prvič, da so slovenski škofi obsodili proteste. Obsodili so demokracijo, politike, ki jo najeda, pa ne. Ko je bila v ljubljanski stolnici maša za domovino, je pridigal škof Jurij Bizjak. Med drugim je napadel tudi protestnike. Kajti, kot je dejal, »kdor se upira oblasti, se upira božjemu redu«. Na srečo je Slovenija še vedno demokratična republika, v kateri ima oblast ljudstvo, ne pa bog in biblični preroki.

Katoliška cerkev ima še veliko načrtov. Že večkrat so njeni predstavniki namignili, da bi morali nadaljevati proces, ki se je začel z vatikanskim sporazumom. Želijo si nove sporazume, takšne, ki bi bolje definirali razmerje med cerkvijo in državo v šolstvu, pri plačevanju socialnih prispevkov, davčni politiki, tudi takšne, ki bi uvedli vojaško škofijo in še kaj.

Ko je te dni za nekaj ur Slovenijo obiskal Mike Pompeo, je s seboj pripeljal ženo Susan. Med drugim sta z Urško Bačovnik Janša obiskali ljubljansko stolnico. Po besedah ljubljanskega pomožnega škofa Antona Jamnika, je bila ameriška gostja nad stolnico »navdušena«. Kot je poročala Družina, naj bi bila dejala, da je zanjo »ljubljanska stolnica še posebej pomembna, ker je sveti Nikolaj zavetnik najinega sina Nicholasa. Slišala sem za stenske poslikave, freske in prekrasne podobe v stolnici in nikakor me ni razočarala.«

Bolje, da ji verjamemo. Nad Janševo vlado nista razočarani niti Trumpova administracija niti katoliška cerkev.