Dve Sloveniji

Leto 2008 je bilo prelomno za državo. Po štirih letih je z oblasti sestopila prva vlada, ki jo je vodil predsednik SDS Janez Janša. Ta volilnega poraza z majhno razliko ni dobro sprejel; ob razglasitvi neuradnih izidov je ždel v kletnih prostorih strankinega štaba, skrit pred novinarskimi objektivi in snemalniki. Ko se je končno pojavil, je kislega obraza izrekel svojo diagnozo vzrokov za poraz: »Ljubljana je premagala večino Slovenije.« Ter dodal, da bo za lepšo prihodnost države končno treba »upoštevati tudi to, da glas centra šteje enako kot glas vasi«. Tri leta kasneje se je s soprogo Urško izselil iz Ljubljane, se nastanil na kmetiji v Šentilju pri Velenju in se iz meščana prelevil v vaščana.

Janševe besede izpred dobrega desetletja so se izkazale za napoved korenite spremembe slovenskega političnega prostora. Njegova SDS se je iz stranke, ki je poskušala nagovarjati vse volivce, spremenila v stranko, ki bazo gradi predvsem v ruralnem okolju. To je z odprtimi rokami sprejelo njena populizem in skrajni nacionalizem. Ko je pred dvema letoma SDS menjala vodstvo svojega Foruma za kmetijstvo, je Janša že lahko zadovoljno ugotovil, da je »podeželje ena od trdnjav programa SDS«. Ta je danes po raziskavah javnega mnenja najbolj priljubljena stranka v državi. Janševo upanje, da bo glas vasi vsaj enakovreden glasu središča, se je uresničilo – še več, danes se zdi, da je podeželje tisto, ki večinoma narekuje razvoj slovenskega političnega prostora.

To se nazorno kaže v sedanji vladi; v novejši zgodovini Slovenije bržkone ni bilo bolj izrazito ruralnih politikov, kot sta minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek in ministrica za kmetijstvo Aleksandra Pivec, oba dosledna lokalpatriota, ki se pri delu na veliko opirata na izkušnje, pa tudi lojalne kadre iz domačega okolja.

Sočasno po Štajerskem, pa tudi drugod po Sloveniji iz vrst razočaranih in jeznih podeželanov vstajajo agresivne varde, ki so tudi s silo pripravljene vbiti svojo miselnost v glave preostanku države. Pri čemer so krivice, proti katerim naj bi se borile, večinoma namišljene in odvračajo pozornost od resničnih težav – hujskačev, ki spodbujajo polarizacijo družbe.

Nova politika

Da se na obrobju države krepijo skrajne težnje, opaža tudi pisateljica Norma Bale. Intelektualka, ki je v širšem prostoru prepoznavna po literarnem delovanju in kot organizatorka pouka slovenskega jezika na avstrijskem Štajerskem, živi v Radencih. Vodenje tamkajšnje občine je po zadnjih lokalnih volitvah prevzel razvpiti desničarski populist Roman Leljak, znan po psevdozgodovinarskih zagovorih ustaštva. V slabih dveh letih njegovega županovanja so se skrajnosti vaške mentalitete še zaostrile; tako je Leljak s pobudo za preimenovanje Titove ceste dokončno razdelil občino in zasejal sovraštvo, ki ga prej v njej ni bilo. »Priča smo velikanskemu porastu sovražnega, žaljivega in primitivnega govora, ki ga morebitni poskusi ustavitve tistih redkih, ki si še upajo ali se jim ljubi, samo dodatno podžgejo. Nikoli prej nisem opažala toliko zaničevanja intelektualnega, kulturnega in umetniškega kapitala, ki ga v tem okolju nekateri posamezniki seveda imajo. Vsakemu je dovoljeno vsakega užaliti, zmagajo tisti, ki si upajo brizgati vse tekočine – solze, švic in spermo,« pravi Baletova.

Slovenska politika še nikoli ni bila bolj ruralna. Janez Janša v ormoškem kulturnem domu grmi zoper centralizacijo, Zdravko Počivalšek se fotografira pri krmljenju krav, Borut Pahor podeljuje priznanja za najinovativnejšega kmeta.

Med prvimi teoretiki, ki so na nacionalni ravni opozorili na stopnjevanje napetosti med urbanim in ruralnim okoljem, je dr. Jernej Tiran, znanstveni sodelavec Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU. »Volilnogeografske analize kažejo, da je slovensko podeželje že vse od prvih demokratičnih volitev trdnjava strank slovenske desnice, politična razlika med njim in bolj levo usmerjenimi urbanimi središči pa ne le vztraja, temveč se v zadnjem desetletju celo krepi,« pravi raziskovalec. »Pri tem ne gre spregledati diskurza in dejavnosti nekaterih političnih strank, ki konflikt med domnevno privilegirano Ljubljano in zapostavljeno okolico še dodatno poglabljajo, saj se jim politično obrestuje.« Ključni mejnik je bila seveda begunska kriza leta 2015, ki je razkrila nerešene komplekse podeželja in sprožila moralno paniko, ta pa je dala zagon skrajnemu populizmu. Ta se napaja prav iz razkola mesto–vas, ki je že večidel nadomestil nekdanjo ločnico levo–desno.

Med vsemi strankami tiste z levega pola namenjajo največ pozornosti delavskim in socialnim politikam, ki bi najbolj koristile obrobju. A ljudem na deželi je očitno pomembneje, da jih politiki, kot je Janša, nagovarjajo v njim razumljivem jeziku, zagovarjajo tradicionalne vrednote in usmerjajo strah pred kompleksnim globaliziranim okoljem nad »Ljubljano« in manjšine – predvsem begunce in pripadnike skupnosti LGBT. »Protimigrantsko razpoloženje in ustanavljanje vaških straž velja postaviti v širši kontekst zadnjega vala protestnih gibanj, populizma in krepitve radikalnih strank, ki se nemalokrat napajajo iz občutij ljudi, ki se počutijo zapostavljene in pozabljene,« razlaga Jernej Tiran. »To še posebej velja za prometno odmaknjena, vrednotno tradicionalna in gospodarsko manj razvita ali pešajoča območja. Ta so nemalokrat tudi redkeje poseljena in narodnostno homogena, brez izkušnje s sobivanjem z ljudmi druge vere, narodnosti in kulture, zaradi tega pa tudi v strahu pred njimi.«

Radenci kot model slovenske prihodnosti

Zmagovito formulo SDS so uporabile tudi druge stranke. Tradicionalno je sicer podeželje obvladovala SLS, a je zaradi Janševega zasuka k vasi izgubila glasove in izpadla iz državnega zbora. Stranka se je odzvala z menjavo vodstva in radikalizacijo svoje ruralne identitete. Nekdaj izrazito urbana SMC, ki so jo vodili akademiki, je zdaj organizirana po zgledu vaške občine z županskim šerifom na vrhu. Z napadalnim, neredko primitivnim izražanjem skrajno konservativnih pogledov skuša vaško okolje mobilizirati tudi predsednik državnega sveta Alojz Kovšca. Predsednik republike Borut Pahor je reden gost na kmetijskem sejmu v Gornji Radgoni, leta 2018 je na Dolenjskem podelil prve diplome Visoke šole za upravljanje podeželja, v svoji palači pa vsako leto podeli priznanje za najinovativnejšega kmeta v državi – glede na obrat h konservativnemu polu bi ga lahko podelil tudi samemu sebi.

Nihče pa zadnje tedne frustracij ruralnega okolja ne izkorišča tako učinkovito kot Andrej Šiško, za poskus umora pravnomočno obsojeni kriminalec in nekdanji vodja nogometnih navijačev Viol. Šiško se je iz povsem nepomembnega političnega skrajneža v pravo zvezdo na štajerskem podeželju, pa tudi drugod po državi prelevil, ko je ustanovil svojo protibegunsko paramilico Štajersko vardo; ta je lani dobila podružnice na Koroškem, Primorskem, v Prekmurju in na Gorenjskem. »Da ima Andrej Šiško toliko sledilcev, ni nič nenavadnega. Razumeti ga je treba kot radikalno obliko populizma, ki je brez prave vsebine in v osnovi neracionalna, vseeno pa ima moč mobilizirati čustva, obljubiti izhod iz nezadovoljstva in tako povzročati posledice,« pravi sociolog dr. Andrej Naterer z mariborske Filozofske fakultete.

Tako se po slovenskem prostoru razrašča začarani krog – naraščajoča nestrpnost podeželja je radikalizirala politiko, ta pa zdaj še dodatno podpihuje strasti v vaškem okolju. Janšev govor decembra lani v kulturnem domu v Ormožu je dober primer takšnega hujskanja: »Država je preveč centralizirana in na ta način se skuša z metodami, ki so daleč stran od demokratičnega odločanja na plebiscitu, kontrolirati volivce in volilno telo ... Danes imamo žal upravljavce države, ki ne vidijo niti nekaj evrov pred svojim nosom, in zaradi tega je marsikdo upravičeno nezadovoljen s tem, kar je nastalo po tistem glasovanju in iz tistih plebiscitnih sanj.«

Kako bo, če se bo ta usmeritev nadaljevala, že v bližnji prihodnosti videti Slovenija, lepo kaže model Radencev, ki se pod demagogom Romanom Leljakom precej bolj kot z novimi razvojnimi projekti ukvarjajo z na novo izumljenimi ideološkimi vprašanji. Razmere v občini pa so vse bolj napete, Facebook je poln sporov in groženj med občani. »V bistvu se mi zdi, da je stanje duha na podeželju samo odslikava stanja duha v politiki,« razmišlja Norma Bale. »Zmagujejo tisti, ki so konfliktni, razdiralni, poniževalni. Ti samooklicani podeželski kralji dajejo legitimnost ravnanju svojih volivcev. S prevzemom oblasti so jim podelili mandat za verbalno onesnaževanje in napadanje. Seveda ne dovolijo drugega in drugačnega mnenja. Bijejo se verbalizirane bitke na vse ali nič.«

Na kmetiji je lepo

Razlike v mentaliteti ljudi v urbanih in ruralnih okoljih so dejstvo. Janša je leta 2017 ugotovil, da je »podeželje slovenska značilnost, politično bolj zdrav del Slovenije, ker so ljudje ohranili več zdravega kmečkega razuma«. Toda kaj sploh je ta toliko opevana kmečka pamet, ki naj bi jo utelešali skrajni desničarji? Prosto po Janši gre za pogled na svet, ki izvira predvsem iz fizične, ne intelektualne dejavnosti. Po tej logiki je mesto, še posebej prestolnica Ljubljana, polno lenuhov, ki samo filozofirajo in zažirajo preostanek države, na deželi pa živijo pravi Slovenci, pošteni in delovni ljudje. »Vsak, ki živi na svoji zemlji, v hiši, ki jo je sam zgradil, je manj dojemljiv za pravljice, kako denar raste na drevesih, kako je največji problem, kako bomo trošili in delili tisto, kar bodo drugi ustvarili,« meni predsednik SDS.

Janševe besede razkrivajo domnevno najpomembnejši vzrok za nezadovoljstvo vaškega prebivalstva – gospodarsko nestabilnost. V državi je globoko zakoreninjeno prepričanje, da je vaško okolje zaradi nezainteresiranosti/nesposobnosti/nepripravljenosti osrednje politike, ki jo pooseblja osovražena »Ljubljana«, povsem obubožano in razvojno neperspektivno. Od tod naj bi potem izviralo nezadovoljstvo podeželskega prebivalstva, ki z ustanavljanjem vard in vaških straž jemlje pravico v svoje ožuljene in zgarane roke. Ali kot pravi sociolog Naterer: »Treba je razumeti, da je podeželje v primerjavi z osrednjimi urbanimi predeli vedno bilo nekoliko zapostavljeno. To se kaže v celem spektru indikatorjev, od stopnje brezposelnosti in višine dohodka do nižje kakovosti življenja. Čeprav se zadnje čase veliko vlaga v razvoj podeželja, občutek, da je to zapostavljeno in pozabljeno, ostaja, in to se na individualni ravni kaže kot nezadovoljstvo z odnosom središča oziroma države do obrobja oziroma podeželja.«

Nizka življenjska raven ni ključna za radikalizacijo obrobja. Prebivalci občin ob južni meji, kjer so vaške straže in varde najbolj prisotne, v resnici živijo bolje kot ljudje v Posočju in na Koroškem.

Gospodarski dejavniki gotovo vplivajo na razpoloženje ljudi – niso pa edini. Statistika razkriva, da samoorganizacije podeželskih skrajnežev ne moremo pojasniti zgolj z življenjsko ravnijo v njihovi domači regiji. Leta 2014 je tedanja vlada objavila pravilnik o razvrstitvi slovenskih regij glede na razvitost. Izdelala ga je na podlagi 14 ključnih gospodarskih dejavnikov, med njimi BDP na prebivalca, brezposelnosti mladih, poseljenosti, povprečne stopnje izobrazbe in razpoložljivega dohodka na posameznika. Po tej razvrstitvi je jugovzhodna Slovenija, po kateri danes patruljirajo vaške straže, druga najbolj razvita in premožna regija v državi – na prvem mestu je seveda osrednjeslovenska z Ljubljano.

V Beli krajini in na Dolenjskem deluje kar nekaj visokotehnoloških podjetij, od Krke do Yaskawe, regija pa je po višini povprečne mesečne plače druga v državi. Vendar so njeni prebivalci ob izbruhu begunske krize napovedovali kmečki punt in pohode nad »Ljubljano«, ki naj bi jih neupravičeno zapostavljala. Ali pa poglejmo večno nezadovoljni Maribor z okolico, iz katere je izšla Štajerska varda. Po indeksu razvitosti so primorsko-notranjska, zasavska in pomurska regija bistveno na slabšem – pa v njih razen posamičnih incidentov ni zaznati tako izrazite jeze kot na Štajerskem.

Stvari si je treba ogledati pobliže in razkrije se še en pomemben dejavnik radikalizacije – strah. Belokranjsko in štajersko podeželje, kjer se ruralne patologije najbolj izrazito bratijo s politiko, sta prvi območji stika z begunci, ki prihajajo iz vojnih žarišč Azije in Afrike. Stopnja radikalizacije obmejnih območij je tako sorazmerna z naraščanjem števila beguncev, ki vstopajo v ta okolja; leta 2017 je policija zaznala 1984 nezakonitih prehodov južne meje, leta 2018 se je število povzpelo na 9233. Ljudje, ki živijo v revnih občinah ob južni meji, imajo občutek, da jih preplavlja množica nepovabljenih tujcev, država in njene institucije pa ne storijo ničesar, da bi jo ustavile. Zato potrebujejo varde.

S knjigo proti sovraštvu

Osrednji vzrok za radikalizacijo najglasnejšega in najbolj nasilnega dela ruralnega okolja je tako preplet občutkov fizične in gospodarske ogroženosti. V enačbo pa je treba dodati še en dejavnik: pomanjkanje kulturnega kapitala. Podatki nakazujejo, da je za podeželska območja z najvišjo stopnjo desničarske radikalizacije značilna izrazito nizka raven kulturne potrošnje. Tudi glede na preostalo podeželje. Po podatkih statističnega urada si je leta 2015 muzejsko razstavo na statistično revnem Krasu v povprečju ogledalo 3688 ljudi, kar je daleč najvišje povprečje v državi. Na drugem mestu je savinjska regija – ki je sicer izrazito kmetijska, saj premore več kot deset tisoč kmetij –, kjer je primerljiva razstava privabila 1437 obiskovalcev. Za kljub vsemu bogatejše Podravje to povprečje znaša komaj 654 obiskovalcev, za jugovzhodni del države pa 700 obiskovalcev.

Podobne usmeritve razkrivajo podatki o bralni kulturi. Zgovorni so izsledki raziskave o kulturnem udejstvovanju, ki jo je leta 2017 s podjetjem Valicon pripravilo pristojno ministrstvo. Opravljena anketa je pokazala, da prebivalci podravske, pomurske in jugovzhodne regije izstopajo po deležu tistih, ki ne berejo knjig – v Ljubljani je delež ljudi, ki knjigo pogosto vzamejo v roke, z veliko prednostjo največji. Podobno je z obiskom muzejev, gledališč in razstav na temo kulturne dediščine ali oblikovanja; prav na vseh štirih področjih so Mariborčani in Ptujčani rekorderji po deležu tistih, ki nikoli ne zaidejo na takšne prireditve. Nemara ni naključje, da je ravno iz njihovih vrst izšla Štajerska varda.

Da ima podeželsko okolje vse manj posluha za večplastne, zahtevnejše umetniške vsebine, opaža tudi Norma Bale: »V lokalnem okolju na tako rekoč vseh prireditvah nastopajo lokalna društva in skupine, ki jim pogosto manjka avtentičnosti, ali pa osnovnošolska mladina, ki tam nastopa za uslugo ustanovitelju ali donatorju. Ustanove, ki delujejo v javnem interesu in so financirane z javnim denarjem, organizirajo stand-upe in komedije po načelu, več ko bo vulgarnosti, bolj se bodo režali, bolj polna bo dvorana. Trikrat na leto organizirajo še turistično-veselično prireditev z veselimi narodnjaki in razboritimi estradniki in tako utišajo slo po kulturi.« Kulturna potrošnja na podeželju je tako vse bolj omejena na Modrijane in Molliera, za druge vsebine zmanjkuje prostora. »Le redko kdaj lokalna blagajna še plača kakšno poklicno gledališče, poglobljenih in zahtevnejših kulturnih in umetniških vsebin na podeželju ni.«

Če povzamemo – enako kot v gospodarskih in psiholoških dejavnikih bi lahko vzrok za občutke zapostavljenosti na nekaterih območjih, zlasti na Štajerskem in okoli južne meje, iskali v pomanjkanju kulturnega kapitala. To je logično, več pozornosti ko posameznik nameni prosveti, manj je ostane za politične demagoge. Obenem pa posvečanje kulturi pomembno krepi človekovo sposobnost refleksije in lajša svetobolje. Ravno zato vsaka Janševa vlada s tolikšno vnemo udriha po neodvisni kulturi in jo s preusmerjanjem proračunskega denarja v nacionalistično ljubiteljsko kulturo sili v boj za golo preživetje.

Intelektualci, kot je Baletova – ta skuša v Radencih organizirati kulturno življenje in med drugim prireja tudi literarne večere –, so zato toliko dragocenejši. A njihovo delo, pa tudi bivanje v okolju, ki zanje kaže vse manj razumevanja, je vedno bolj oteženo.

»Logično je, da se razmišljujoči, subtilni ljudje umaknejo v ilegalo in se ne spuščajo v bitke. Ne zdi se jim vredno, ne ljubi se jim. Ko umolknejo, mislijo, da so se dvignili nad ta duhovno onesnaženi prostor, v bistvu pa so najbolj odgovorni za to, da bo prostor ostal trajno toksičen,« je kritična radenska pisateljica.

Trenutek za refleksijo

Namesto kulturnemu kapitalu daje vaško okolje precej več poudarka socialnim vezem. Kot pojasnjuje sociolog Naterer, so v primerjavi z mestom podeželske skupnosti precej tesneje povezane: »V takšnem okolju so socialne interakcije med ljudmi osebne, ljudje se zelo dobro poznajo in pogosto, predvsem pa osebno sodelujejo. Skupnost deluje kot neke vrste sorodstvo in na tem temeljijo njene norme, vrednote in sistemi socialnega nadzora, ki je neposreden in neformalen.« Takšno okolje je torej precej bolj nagnjeno k poenostavljenim delitvam na »nas« in »njih«. Kadar začuti, da se mu godi krivica, pa se lahko hitro odzove tudi z nasiljem. Andrej Naterer opozarja, da si »nezadovoljni posamezniki poiščejo družbo ljudi, ki imajo podobne težave, najpogosteje gre za statusno frustracijo. Nezadovoljstvo na individualni ravni tako najde v svojem kolektivu, ki mu tradicionalno lahko zaupa, oporo in pogosto tudi prefabricirano rešitev za svoj problem. In če je rešitev, ki jo ponuja kolektiv, radikalna, se posameznik radikalizira.«

Enako kot v gospodarskih in psiholoških dejavnikih bi lahko vzrok za jezo na nekaterih kmetijskih območjih iskali v pomanjkanju kulturnega kapitala. Včasih je najboljši branik pred svetoboljem prebrana knjiga.

V resnici so stvari precej drugačne od logike takšnih poenostavljenih delitev. Vaške skupnosti so v svoji kritiki središča pogosto pretirano krivične. Čeprav je osrednja Slovenija z Ljubljano najbogatejša regija, ne drži, da je do tega bogastva prišla z zajedanjem preostanka države. Nasprotno, prav ta regija je tista, ki ustvari večino slovenskega premoženja in ga deli naprej. Od 12 slovenskih regij daleč največji delež BDP, 37 odstotkov, nastane v središču države. Pri čemer ne gre samo za proizvod intelektualnega dela, ki bi ga podpirali žulji in hrana s podeželja, temveč v osrednji Sloveniji deluje kar 7621 kmetij, ki pomembno prispevajo v preskrbovalno verigo celotne države.

V nasprotju z desničarsko demagogijo osrednja oblast – oziroma vsakokratna vlada – za podeželje namenja resnično veliko proračunskega denarja. Najprej v obliki sredstev iz povprečnine, ki jih prejemajo občine; za leto 2020 povprečnina znaša 589 evrov na posameznega prebivalca občine, kar je rekord glede na prejšnja leta. Pri tem pa državni proračun v največjem obsegu še sofinancira ključne naložbe lokalnih skupnosti, na primer vlaganje v ceste in komunalno infrastrukturo. V občini Apače, kjer je Andrej Šiško prvič postrojil Štajersko vardo, je leta 2019 delež državnega sofinanciranja občinskih naložb znašal sto odstotkov. Enako je v občini Črnomelj, kjer je SDS vzpostavila vaške straže, v Leljakovih Radencih pa je država zagotovila 90 odstotkov investicijskih sredstev. Za nameček vlada vaškim skupnostim vsako leto razdeli velike vsote v obliki nepovratnih sredstev, kmetijskih subvencij in denarja, ki ga prek razpisov iz programa za razvoj podeželja razdeli ministrstvo za kmetijstvo; v sklopu tega je bilo za razvoj podeželja v obdobju 2014– 2020 namenjenih 1,1 milijarde evrov.

Potem so tukaj še različne olajšave pri poslovanju in zaposlovanju na kmetijskih območjih, pa razpisi za brezštevilna društva, zavode in kulturne organizacije na podeželju. Pri tem se v skladu z leta 2011 sprejetim zakonom o skladnem regionalnem razvoju posebna pozornost namenja demografsko ogroženim in/ali obmejnim območjem. Leta 2010 je vlada sprejela zakon o posebni pomoči pomurski regiji, s katerim je tamkajšnjim kmetom in obrtnikom – žal pa mimo predpisov tudi nekaterim prijateljem državnega sekretarja Andreja Horvata – skupaj razdelila 33 milijonov evrov. Navsezadnje pa nezadovoljni podeželan, ki udriha po »gnili in skorumpirani« državi, pozablja, da mu ta samodejno zagotavlja celo vrsto pravic, med njimi so nadomestilo za brezposelnost, socialna pomoč, zastonj šolanje in zdravljenje ter urejeno, varno in čisto okolje.

Polarizacija mesta in vasi je vsiljen simbolni konflikt, ki se mu moramo upreti. V resnici obrobje in središče povezujejo življenjsko pomembne vezi, od katerih imamo koristi vsi.

Toda očitno zavest o tem sožitju še ni docela uveljavljena. »Dobršen del slovenskega podeželja spada med obrobna območja, odmaknjena od glavnih prometnih povezav, gospodarskih in političnih centrov moči. Tamkajšnji prebivalci se zaradi tega čutijo pozabljene in zapostavljene, zato je večja verjetnost, da prihaja do samoorganiziranja in različnih oblik državljanske nepokorščine,« meni Jernej Tiran. Zdi se, da so prav ti občutki zapostavljenosti ključni za sedanjo radikalizacijo podeželja. To seveda ne pomeni, da so strukturna nesorazmerja, ki jezijo Štajerce in Belokranjce, izmišljena. Jernej Tiran opozarja, da »ne smemo zanemariti občutij prebivalcev v zvezi z vprašanji centralizacije in enakomernega regionalnega razvoja. Čeprav je prostorska kohezivnost države kljub razpršeni poselitvi še vedno zadovoljiva, nekatere takšne zahteve, na primer iz civilne pobude Rešimo Slovenijo, velja vzeti resno. Sicer bo slovensko podeželje, sploh v obrobnih in slabše razvitih delih države, žarišče družbene in politične radikalizacije, to pa ima lahko resne in daljnosežne posledice.«