Zagovarjati koristi otrok

Bliža se prvi šolski dan … ali pa tudi ne. Vsi z grozo v očeh čakamo, kateri scenarij bodo ubrali odločevalci. Bo pravi odgovor A, B, C ali D?!

Šolniki so te dni na sestankih strokovnih timov ali aktivov in rdeča nit se suče zgolj okoli priporočil in predpisov, ki do sedaj nikoli niso imeli odprtih vrat v hrame otroškega smeha in mladostniških hrepenenj. Včasih so bili to predpisi, ki so viseli na stenah laboratorijev in operacijskih dvoran, ali pa še celo tam niso bili tako precizno opremljeni s slikopisi. Zdaj morajo biti vsi prostori v hišah učenja opremljeni z navodili, zaradi katerih se pobožno nadeja, da bodo preprečili prenos okužbe.

Sprašujem se, ali jih sploh še kdo bere, sploh opazi ali ljudje hodijo mimo njih kot vozijo mimo prometnih znakov, ki jih vsak dan srečujejo na poti do svoje službe? Mar niso navodila o kihanju in kašljanju v rokav, skrbnem umivanju rok ter uporabi papirnatih robčkov nekaj, s čimer se srečajo otroci že v predšolskem obdobju? Mar ni vse to stvar splošne higiene, ki jo gojimo tudi odrasli?!

Modrikasti plakati po hodnikih stremijo vame kot onesnaževalci pozitivne energije prostora in me v mislih odnašajo na vzdušje na urgentnem bloku, ki sem mu bila nekajkrat priča. Hrepenim po (upam) skorajšnjem otroškem vrišču v šolski stavbi, ki bi preusmerilo in preglasilo moje asociacije. Sprašujem se, ali bi morali na stene WC kabin nalepiti letake o uporabi WC papirja po opravljeni veliki potrebi in jih tudi slikovno opremiti?

Ob tem razmišljanju me preletijo spomini na dogajanja februarja 2020. Učenci po slovenskih šolah so zbolevali za stavo, širile so se šale o zmagovalnih šolah, ki so imele še vedno prisotno tretjino učencev. V nekaterih šolah je v oddelkih ostalo le po nekaj otrok. Smo bili takrat tako zelo pomirjeni z besedo sezonska gripa, da nismo oglaševali razkužil?

Šole po državi trenutno načrtujejo svoje delo in omejujejo vse svoje dobre prakse, ki so bile predvsem v korist psihodinamiki otroškega in mladostniškega razvoja ter odraščanja.

Otroci se med odmori ne bodo smeli gibati po šoli. Učitelji ne bodo poučevali v svojih razredih, polnih didaktičnih pripomočkov (zemljevidi, plakati, mat. telesa, glasbila, likovni pripomočki, makete …), ampak bodo s polnimi rokami prehajali iz razreda v razred in morda zaradi poenostavitev začeli svoje slikovite materiale puščati v omarah.

Na nekaterih šolah bodo otroci glavne odmore, ki so jih morda prej preživljali v gibanju in druženju, presedeli izolirani znotraj svoje razredne skupnosti. Pod velikim vprašajem so udeležbe na gledaliških in drugih kulturnih prireditvah.

Vse opisano neizogibno vodi v še zmanjšano gibalno udejstvovanje otrok, spomnimo pa, da že več let ozaveščamo, da so bili že nekaj generacij nazaj zasedeni in da imajo v povprečju previsok ITM.

Bodo znali poleg prstov, ki tipkajo, drsajo in vodijo miško, uporabljati še kateri drugi del svojega telesa? Smo res tako hitro pozabili, kako poglaviten pomen ima za nevrološki razvoj otrok zadostna količina in primerna oblika gibanja? Se zavedamo, kako globoke vezi in socialna učenja, se ustvarjajo znotraj na videz praznega časa med odmori – ko so se otroci prisiljeni srečevati z mlajšimi in starejšimi ter z njimi primorani navezovati stik, voditi pogovore ali reševati konflikte? Vse to v spontanem in navidezno nenadzorovanem sobivanju, ki se zdaj spreminja v izolirnico, omejeno na dodeljenih 20 do 25 oseb. Bomo spregledali, da se naši otroci spreminjajo v neodzivna, neempatična in socialno neinteraktivna bitja?

Ali ogledi kulturnih prireditev obstajajo res samo zaradi realizacij zastavljenih ciljev na papirju ali z njimi stremimo k vzgoji omikanih in kritično razmišljujočih oseb? Ali se zavedamo, da obstaja precejšen odstotek učencev, ki se s kulturo sreča samo in edino po šolski poti?

Zaradi mnogih odpovedi delovnih razmerij, ki so jih v teh časih dobili starši, zaradi nestabilnosti in negotovosti v gospodarstvu ter zaposlovanju, šole staršem prihajajo naproti tako, da bodo šolske izlete omejevale na bližnje peš-točke, da jih ne bodo obremenjevale za stroške prevoza. Je prav, da otroci prehodijo samo domače pločnike in gozdne poti ali je pomembno, da spoznavajo svojo domovino?

Trenutna realnost je polna nepredvidljivosti in nestalnosti, ki pri ljudeh izziva tesnobnost, občutke strahu in morda nezaupanja. Takšna stanja pehajo starše ali skrbnike v različna čustvena odzivanja, ki vsakodnevno vplivajo in tudi spreminjajo klimo v družinah. Prestrašeni, obupani, pretreseni, tesnobni, nezaupljivi, jezni, zgroženi starši vibrirajo s frekvencami, ki v otrocih povzročajo zrcalen odboj. In le-ti nimajo vsi možnosti, da bi zvečer z občutkom varnosti in pripadnosti zaprli oči v svoji domači postelji.

Koliko od nas, šolskih delavcev, nas te dni razmišlja, da smo v šoli zaradi otrok – da smo samo mi tisti, ki jim lahko omogočimo prijetno sobivanje in osebnostno rast, če se tudi sami počutimo umirjene in varne?

Slovenske šole, ki so do sedaj med svoje prednostne naloge zapisovale bralno pismenost, odnosno higieno, aktivno učenje, gibalnost, imajo danes, za novo šolsko leto, skoraj po večini na prvi točki prednostnih nalog računalniško opismenjenost. Kar čez noč je osemurno buljenje v ekran postalo legalno potrjeno (in celo pričakovano) s strani vzgojno izobraževalnih inštitucij, ki so morda še v preteklem šolskem letu za starše (ponekod tudi učence), pripravljale strokovna predavanja o škodljivosti prekomerne uporabe tehnologije in pasteh na spletu.

Včasih dobim občutek, da se je kolo časa sunkovito zavrtelo v spirali in ustavilo tik pred prepadom, kjer dober učitelj pomeni samo učitelja, ki zna do potankosti uporabljati IKT, pripravljati delo na daljavo preko najbolj novih ter učinkovitih programov, aplikacij in še česa. Vse v imenu slogana »Preko IKT do otroka«. In da so s tega kolesa v brezno popadali učitelji, ki jim več od tehnologije pomeni otrok kot razvijajoče se bitje. Ki jim več kot lasten predmet, pomeni otrok, ki v učilnici strmi v prazno in znajo v njegovih očeh uzreti neizjokane solze. Učitelji, ki raje gledajo svoje učence iz mesa in krvi kot pa v ekran, kjer s pomočjo klikov in potrjene udeležbe na spletnih pogovorih zvišujejo svojo samopodobo zaradi navidezno uspelih učnih ur.

V zadnjem času z območja celotne države dobivam primere dobre prakse ob izumljanju različnih iger in pripomočkov preko spleta kot najnovejši in najboljši trend. S hrepenenjem in tihim pričakovanjem po kolegialni pohvali. Razmišljam in sprašujem se, kam je tako hitro, skorajda čez noč, odplavala naša strokovna presoja in kritičnost, da to odraža le našo pedagoško nemoč in dokazuje, da lažje (in raje) delamo z mrtvimi ekrani kot mladimi bitji, tako polnimi življenja.

Je to mar zato, ker je takšen način dela navidezno bolje evidentiran in lažje merljiv, saj so razvojni premiki in uspehi pri nekaterih otrocih včasih zelo trdoživo zasidrani v vzorcih, ki jim sami nismo kos. Ali pa se ob neuspehu otroka neuspešne počutimo sami, ob poslanem gradivu pa dobimo samozadosten občutek nadpovprečne uspešnosti?

Moodle, Teams, Zoom … me v resnici ne ganejo. Zanimajo me Miha, Tilen in Zoja. Zanima me, kaj vse se dogaja v njihovih malih glavicah, zaradi česa se razveselijo in če zajočejo, če so žalostni. Z njimi sem samo, če sem tam, ob njih. Za njih obstajam, če lahko potrkajo na moja vrata, vstopijo in govorijo z menoj. Ob meni.

Ob ponudbah za različna strokovna izobraževanja, strokovna srečanja in konference, ki jih te dni dobivam v svoj nabiralnik, ni nikjer izpuščena dobrohotna opomba, da se srečanje v primeru novih omejitev lahko izvede tudi na daljavo preko spleta.

Hvala lepa.

Takšna srečanja me ne zanimajo. Ker ravno druženje z različnimi ljudmi – strokovnjaki s posameznih področij – me delajo človeško in obstoječo. Ker se lahko nasmehnem nekomu, ki se prisede poleg mene. Ker z naključnim predavateljem za nekaj sekund naveževa očesni stik in v svojih glavah razmišljava, od kje se poznava. In ker mi morda v gneči kdo stopi na nogo in poleg opravičila dobim zanimiv recept ali nasvet za delo na vrtu. Ker se me morda usmili neznanec in mi pomaga nesti torbo do avta, jaz pa mu povem naslov dobre knjige.

In ker me vse to dela tako zelo živo in človeško, ne morem mižati in molčati ob tem, da bi načrtno to spet odvzeli otrokom.