»Mi smo firma!«

Gostilna Čad
Cesta na Rožnik 18
Tel.: 01 25134 46
Čadova kurišča ne ločujejo petka od svetka: oglje v njih žari vsak dan od 11. do 23. ure.

Ambient:
poleti se je nujno pomujati z rezervacijo placa pod listnatimi krošnjami, sicer pa je na voljo kar nekaj prostornih soban in pokrit poletni paviljon

Napitki:
butelja Erzetičeve ekološke rebule za 19 in Kristančičev pavo za 29 sta nam lepo zašpičila posedanje na senčnatem vrtu, tudi žganice niso slabe …

Dostopnost:
Čad ima poleg kar nekaj parkirnega prostora tudi postajo za električne car-sharing avtomobile; na letnem vrtu za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
prebranec uštipki

Ne tako fino:
jetra na žaru

Zeljanica je stala 5, šampinjoni z gorgonzolo 6,7, jetra 5,3, čevapčiči 7,2, vešalica 9, uštipki 9,2, stejk 11,5, prebranec 4,5, pečena paprika 3,6, tufahija 3,2, ledena kava pa 3,6 evra.

»Samo dve možnosti sta: ali jim je crknil telefon ali pa je pol Ljubljane prišlo na isto idejo kot mi,« je vodja Konzumovega klicnega centra za inšpektorske rezervacije potarnal, ko je med klicanjem številke podrožniškega Čada že šestindvajsetič naletel na zasedeno številko. Ko mu je končno uspelo navezati glasovni stik z roštiljsko institucijo, se je zagrebel za mizo pod drevesi – kar sugeriramo tudi tistemu delu bralstva, ki Čada morebiti še ne pozna: poleti ga za gostinsko henganje skorajda ni boljšega placa, kot je globoka senca pod Čadovimi listavci. No, glede na več kot stoodstotno zasedenost kapacitet bolj kot prva velja druga telefonistova domneva. K Čadu se je ondan zvalila eklektična mešanica ljubljanstva: grupice na ananas postriženih mladcev, omizja čebljajočih sivolask, nekaj 12+-članskih večgeneracijskih praznovalcev, nekaj zaljubljeno gledajočih se parov ter poslovna kravata ali dve. Kljub jasni roštiljarski usmeritvi ponudbe (ali pa ravno zaradi nje) je Čad najbližje nazivu univerzalno srečevališče.

Občutek samoumevnega staroznanstva je preveval tudi klasičnočadovskega (beri: stare šole, urnega, prijaznega, obvladaškega, dovtipov – z naslovom tega članka, ki mu je iskreno izletel iz ust ob začudenju, da po vsaki rihti menjajo pribor celotnemu omizju, vred – polnega) natakarja, ki je rajtal, da bomo naročilo znali izstreliti kar brez jedilnega lista. Pa saj mogoče bi ga, a smo vseeno želeli najti kakšno zunajserijsko reč.

Z jagenjčkom in odojkom nismo bili te sreče (vrtijo ju samo za vikend); z žrebičkom tudi ne (zmanjkalo, že ob 17.00), mučkalico pa bi bili morali čakati pol ure, tako da smo potem po za vsaj tri jedce dovolj velikem odmerku mnogonadstropne špinačne pite in s sladkasto gorgonzolo napolnjenih klobukih na žaru pečenih šampinjonov komparativno v usta dajali primerke raznih roštiljskih žanrov: goveji, domnevamo, da z ledvenega ali križnega dela ne čisto naravnost odrezani, stejk je bil dovolj mehak, a na tanjšem delu preveč pečen; v dimljeni vešalici smo dobili, kar smo iskali – sladkobo dima in kompaktnost mesa; jetra na žaru so bila še kar polom – brez varovalne/osočevalne mrenice so končala žagovinasto presušena; v mleti diviziji pa so nas precej bolj kot tanki, podolgovati čevapčiči navdušili drobni, hrustljavi in sočni uštipki (odščipanci, ali kako se že to domoljubno prevaja?). Ti bi v kombinaciji z izjemnim prebrancem (nepozabna temno rjava zapečena skorja), sladkim, le iz paprike spraženim domačim ajvarjem, pečeno papriko in odlično lepinjo bržkone tvorili bralstvu priporočen obrok. Ki ga mogoče raje kot s premalo zmehčano tufahijo ali generično tribarvno čokoladno torto zaključite z ledeno kavo ali celo kakšno v sodu odležano srbsko slivovko.

Pri Čadu je luštno, a bolj kot zaradi kakšnih kuharskih presežkov je tako zaradi (f)letnega ambienta in oldskul kelneraja. Firma dela!