Dve Sloveniji

Slovensko podeželje se sooča s kopico strukturnih težav, ki se jih vlade (tako leve kot desne) niso nikoli zares lotile. Sam živim tako v statistični regiji (Koroška) kot v občini, kjer je stopnja brezposelnosti višja od državnega povprečja, kjer je povprečna mesečna plača 50€ nižja od slovenskega povprečja (in okoli 140€ nižja od povprečne plače v osrednjeslovenski regiji), kjer imamo zgolj 380 stanovanj na 1000 prebivalcev (po podatkih SURS-a je to najmanj med vsemi slovenskimi regijami). Poleg tega živim v enem izmed 18 volilnih okrajev v Sloveniji (več kot petina vseh volilnih okrajev), ki nima svojega predstavnika v parlamentu – kar pomeni, da nimamo poslanske pisarne, kjer bi lahko izražali našo podporo ali nasprotovanje državnim politikam.

Tako me je še toliko bolj presenetil članek, objavljen v 34. Mladini z naslovom »Dve Sloveniji«, kjer avtor pripisuje vzrok za nezadovoljstvo podeželja desničarskemu hujskaštvu in pomanjkanju kulturnega kapitala. Seveda je res, da stranke kot je SDS veselo izkoriščajo podeželsko nezadovoljstvo z osrednjo oblastjo, kar pa ne pomeni, da nezadovoljstvo na podeželju nima realne podlage. V osrednjeslovenski regiji povprečna plača znaša 1184,59€, medtem ko nobena od ostalih statističnih regij ne doseže niti mejnika 1100€, podeželje ima izrazito slabše prometne povezave kot mesta, sooča pa se tudi z izgubo delovnih mest, staranjem prebivalstva in krčenjem javnih storitev (zapiranjem dežurnih služb v zdravstvenih domovih, zapiranjem policijskih postaj, ipd.). Avtor članka šele v zadnjem odstavku prizna, da so nekatera občutja prebivalcev podeželja vredna posluha, a v večini članka lahko beremo relativizacije stila ’saj ni tako slabo’. Ampak dejstvo je, da je na podeželju občutno slabše kakor v urbanih predelih Slovenije, kar v kombinaciji s pomanjkanjem kanalov za izražanje nezadovoljstva (npr. poslancev iz lokalnega okolja) vodi v splošni občutek nezadovoljstva in zapostavljenosti. In kaj avtor predlaga kot zdravilo? Knjige, muzeje in gledališke predstave. Zagotovo obstajajo argumenti, ki povezujejo politično prepričanje in radikalizem s kulturnim kapitalom posameznika (četudi obstajajo bolj relevantni dejavniki kot število prebranih knjig), ampak avtor se nikoli ne vpraša, zakaj podeželski prebivalci nimajo toliko dostopa do kulturnih vsebin. Odgovor je relativno preprost – pomanjkanje kvalitetnih lokalnih izvedb (lokalna kulturna društva životarijo s sredstvi iz občinskih proračunov, ki so tako ali tako manj obsežni kot proračuni mestnih občin, država pa namenja bore malo za razvoj kulturne scene na podeželju) in oddaljenosti kvalitetne kulturne ponudbe v mestih.

Poleg relativizacij strukturnih razlik med podeželjem in mestom v oči bode tudi karikatura podeželja, prisotna v članku. Za avtorja je podeželje narodnostno homogeno, baza desnega političnega pola pa so predvsem kmetje. A dejstvo je, da podeželje ni nič manj raznoliko kot urbani deli države – število priseljencev je resda manjše kot v mestih, a tudi na podeželju se najde precejšnje število ljudi iz nekdanjih jugoslovanskih republik in Albanije, kmetje pa predstavljajo manjšino tudi na podeželju, kjer velika večina ljudi dela v manjših ali večjih podjetjih, javni upravi, kot samostojni podjetniki ali obrtniki. Dejstvo, da tudi na podeželju prebivajo priseljenci, pomeni, da se nestrpnost do manjšin, ki je bolj izrazita na obrobnih predelih Slovenije, ne more rešiti preprosto z več stika s pripadniki drugih narodnosti, ampak se je potrebno več posvetiti integraciji priseljencev v lokalno okolje. Dober prikaz odnosa osrednje oblasti do podeželja pa je tudi obravnava prebežnikov, saj podeželje dobi večino problemov, povezanih z njimi (od uničenih polj, bodeče žice in občasnih incidentov do utopljenih prebežnikov v Kolpi), medtem ko mesta situacije sploh ne občutijo. Tako me ne čudi pretirano, da imajo mnogi podeželski prebivalci negativen odnos tako do prebežnikov, kot do strank, ki zagovarjajo sprejem prebežnikov – preprosto jih skrbi, da bodo sami nosili posledice takšnih odločitev. Spomnimo se, proti nastanitvi prebežnikov se ni protestiralo samo v Kidričevem, ampak tudi v Kranju, Postojni, Ljubljani in Velenju. Nestrpnost ni unikatna podeželju.

In na podeželju niso zgolj kmetje tisti, ki v primerjavi z urbanimi deli Slovenije, volijo v desno, ampak tudi delavci (tako intelektualni kot tovarniški), samostojni podjetniki, mladi. Karikature podeželja, kakršne se pojavljajo v članku, pa koristijo samo desnici, saj s podpihovanjem takšnih razlik (avtor med drugim navrže, da ljudje na podeželju hitro posežejo po nasilju, brez kakršnekoli raziskave, ki bi podprla njegovo tezo) levosredinske in leve stranke ostajajo odrezane od podeželskega volilnega telesa, čeprav ima to ogromen potencial prav za te stranke, v kolikor bi se odločile resno nagovarjati razvojne probleme slovenskega podeželja. Dokler pa levi pol ne spremeni svojega pristopa do podeželja, bo to še vedno disproporcionalno podpiralo desne in desnosredinske stranke. Žal je članek »Dve Sloveniji« korak v napačno smer.