Veliko olajšanje

Benetke
Izbrana pokoronska gostinska ponudba

Tramezini in prigrizki stanejo od dva do tri evre, kozarec generičnega prosecca okoli štiri; pašte se začnejo pri desetih, resnejše jedi pa pri 15 evrih.

Bar Mio
Calle Frezzaria 1176
vsak dan od 7. do 19. ure

Vino Vero
Fondamenta Misericordia 2497
vsak dan, razen ponedeljka, ko začnejo ob 18. uri, od poldneva do polnoči

Cantina Arnaldi
Salizada San Pantalon 35
ob četrtkih od 17. do 24., od petka do torka od 10. do 24. ure, ob sredah zaprto

Osteria da Moro
Fondamenta Sant’ Eufemia 658
vsak dan od 7. do 23. ure

Osteria i Compari
Campo de la Pescaria 255/A
od ponedeljka do četrtka od 8.45 do 16., ob petkih od 7.45 do 16., ob nedeljah od 9.15 do 16. ure

Trattoria Alla Madonna
Calle della Madonna 594
vsak dan, razen srede, od 12. do 15. ure in od 18.45 do 22.15

Osteria Naranzaria
Sotoportego del Bancogiro 130
vsak dan, razen ponedeljka, od 10. do 23. ure

»Bravi, bravissimi! Saj res – kdaj, če ne zdaj!?« je veselo završalo po inšpektorskih sobanah, ko je bila potrjena napotitev poročevalske ekipe na večdnevno študijsko pot v globalno turistično atrakcijo, ki je po pandemičnem osipu križarskih veleladij, azijskih selfistickerjev in posesivnih jenkijev postala popolnoma drugačno mesto. Benetke so ravno prav polne, da so živahne; pomikanje v procesijah je zamenjala hoja po uličicah v lastnem tempu, spet je videti in slišati domačine, ki so jih prej zakrile tisočnije turistov, lokal(čk)i pa so prijazno vabljivi. Njih aktualizirani, preverjeni, bralstvu priporočeni cvetober gre takole.

Prvi jutranji shot kofeina in tramezine (porchetta, melancana, gorčica/rakci, majoneza, korenje) smo uplenili v Baru Mio na Calle Frezzaria in bili z obojim ter klasičnim preko-šanka ambientom in lokalno klientelo tako zadovoljni, da smo dotični pogon kar posvojili in drugega zajtrkovališča niti nismo iskali.

Beneški dnevi lažje in hitreje minevajo, če človek pozna kakšno zanesljivo prijetno zatočišče v obliki bacaroja – vinskega bara z majhnimi, tapasastimi prigrizki, ki jim tu pravijo chicceti – kjer so ljudje in cene prijazni. Tega je v Benetkah več, kot bi si človek mislil: ultra dobri obloženi, od spodaj popečeni kruhki (2,5 evra za kos, izbira je huda, nikar ne spreglej surovega škampa, rostbifa in marinirane skuše) ter odličen nabor resnih ekološko pridelanih vin (naši Klinec, Fon, Jnk, Renčel, Nando in Slavček inkluziv) so v sproščenem obkanalnem baru Vino Vero; pred Cantino Arnaldi je fletkan trgec, na katerem domačna klientela konzumira kapljico in super dobre ocvrte polpetke (tun zmagovalec!); ko boš šel pofirbcat ribjo tržnico (trivia: cene resno frišnih rib in ostale morske favne so od 30 do 60 odstotkov nižje kot v Ljubljani), nujno srebni še glaž proseka in ostrigo ali tri v vogalni O sterii i Compari; ko si boš zgodaj zvečer na Guideškem nabrežju ogledoval na Benetke padajočo zlato svetlobo, lahko to počneš ob ascolansko ocvrtih olivah, naročenih v Osterii da Moro, katere lastnik je dovolj velik frajer, da je na steno obesil dva velika portreta Buda Spencerja in Terencea Hilla (trivia: Terence Hill je Benečan).

Časi so v Benetkah zdaj taki, da se ti za resnejšo malico v mirnejšem ambientu ni več treba umikati v Canareggio ali Castello, ampak lahko uživaš kar zraven Rialta – recimo z mazanjem bakalarja s polento ali tatarca s polsušenimi paradajzi v simpatični obkanalski Naranzariji ali pa se zaženeš v pester morski antipasto in/ali nenadmašivo mehka in okusna jetrca z belo polento v klasični starošolski instituciji Alla Madonna, kjer se obed konča z dobro ojačenim limoninim sorbetom.

Benetke so s pandemijo resda izgubile horde turistov, a prav to jim je vrnilo že dolgo pozabljeni šarm in sproščenost. Blizu – pa tudi cenovno čisto dostopno – je vse to, izkoristi kakšen jesenski dan ali dva! Kdaj, če ne zdaj?!