»Naj jedo potico«

Franc Kangler je tisti državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve, ki je bil nekoč župan Maribora, pa so ga odnesle ljudske vstaje. Je tisti politik, ki je bil nekoč policist. In je tudi tisti politik, zaradi katerega so v parlamentu ustanovili posebno preiskovalno komisijo, katere namen naj bi bil preveriti, ali je pravosodje s pravnimi postopki zoper njega prekoračilo pooblastila. V bistvu se dogaja nasprotno. Ravno zakonodajna veja oblasti, politika torej, posega na področja, na katera ne bi smela, saj je ustava jasno postavila meje in določila načelo delitve oblasti.

Ta Kangler se je, očitno razburjen zaradi nedavnega protesta aktivistov pred postojnskim Centom za tujce, odločil, da se odpravi na teren in v resnici pogleda, kaj se dogaja za žičnatimi zidovi prepolnega taborišča za tujce. Slovenija namreč vsem prosilcem za azil in tudi tistim, ki te namere niti ne morejo izreči, omejuje svobodo gibanja in jih v nasprotju z azilnim pravom zapira v Center za tujce ter v pripadajoči industrijski objekt, kjer je »kontejnerski oddelek«. Zaradi tega, zaradi dolgotrajnih postopkov, zaradi gneče in za bivanje neprimernih prostorov je vedno več tujcev obupanih, nekateri grozijo s samomorom, potekajo gladovne stavke, protesti, veliko je pritožb zaradi policije, ki zaprtim včasih grozi tudi s policijskimi psi. Stvar je šla tako daleč, da je Center za tujce obiskal namestnik varuha človekovih pravic Ivan Šelih in po obisku pripravlja poročilo o razmerah v njem. Za zdaj so v uradu varuha oblast le opozorili, da v skladu s sekundarnim pravom EU velja, »da se osebe ne pridržijo zgolj zaradi tega, ker so prosilci za priznanje mednarodne zaščite«.

Zato je v petek v Center za tujce nenapovedano vstopil Franc Kangler. Med drugim je zapisal, da se je »pozanimal o tedenskem jedilniku«. Objavil je fotografijo jedilnika in dodal, da vabi kritike, naj si izberejo kosilo. »A je kaj slabše kot v dragih bruseljskih restavracijah?« je zabrusil Tanji Fajon. Kasneje je še dodal, da je bil šokiran. »Takšen jedilni list v demokratični družbi. Naj mi pokažejo, če ga imajo v Nemčiji ali pa v Avstriji za ilegalne migrante.« Če pustimo Kanglerjev cinizem ob strani – duhovito ga je komentiral ustavni pravnik dr. Saša Zagorc, ki je zapisal, da je s Kanglerjevega stališča vse v najlepšem redu tudi z zaporom, v katerem je bil Janša leta 1998 in 2014, »saj je tudi pojedel kakšen zrezek in dobil celo sladoled« –, je zanimivejše uradno sporočilo ministrstva za notranje zadeve. Tam pravijo, da se aktivisti motijo. Zapisali so, da so »pogoji za bivanje zelo dobri«, da imajo nastanjene osebe na voljo »televizijo, internet, prostore za športne aktivnosti, zdravstveno osebje«. Dodali so še: »Center je bil v zadnjih letih obnovljen in posodobljen. Njegova zasnova zagotavlja vse standarde glede varovanja človekovih pravic.«

Načeloma imajo na ministrstvu prav, a kot vedno se hudič skriva v podrobnostih. Vsi prosilci niso nastanjeni v prenovljeni stavbi, nekateri izmed njih so v posebnih zabojnikih, postavljenih v staro opuščeno skladišče, v industrijski objekt, ki je zaprt z mrežo. Ta objekt je umazan, v njem je tudi veliko žuželk.

Posebna aktivistična »Delovna skupina za azil« je v odgovoru na sporočilo ministrstva ugotovila, da to v svojem sprenevedavem poročilu ni odgovorilo na vprašanje, »zakaj prosilci za azil, ki sploh ne bi smeli biti zaprti, prejemajo to čudovito hrano skozi rešetke skladiščnega hangarja. Nismo dobili odgovora na vprašanje, zakaj večina izmed njih ob priporu ni imela na voljo nobenih pravnih sredstev in zakaj mnogi tam sedijo po tedne ali mesece, ne da bi sploh vedeli, česa so obtoženi. Nismo dobili odgovora na vprašanje, zakaj ministrstvo še vedno vztraja s svojo politiko zapiranja, čeprav sodišča redno razveljavljajo njegove odločbe kot protizakonite. In nismo dobili odgovora na to, zakaj imamo v državi taborišče, v katerem velja paralelni pravni režim z bistveno nižjimi standardi, kot ga poznajo vsi drugi zaporniški sistemi.«

Razmere v Centru za tujce niso dobre, ministrova objava jedilnikov pa je groteskna. To, da imajo zaprti ljudje hrano, še ne pomeni, da je prav, da so zaprti. »Tudi če bi bila takšna taborišča vzorno urejena, ne morejo in ne smejo postati sprejemljiva,« so aktivisti še poudarili v sporočilu za javnost. Ne, Center za tujce pač ni hotel, kot namiguje državni sekretar, Center za tujce je represivna državna ustanova, v kateri država krši zakonodajo, ki jo je sama sprejela. Krši tudi osnovna civilizacijska pravila, saj z zaprtimi ravna vse slabše, v njih vidi tujce in vedno manj ljudi.