Vlada izkorišča koronsko krizo za pospešeno privatizacijo zdravstva in sociale

Enaindvajsetega avgusta sta minister za zdravje Tomaž Gantar in minister za delo Janez Cigler Kralj skupaj stopila pred novinarske kamere in mikrofone ter zmagoslavno napovedala, da Slovenija po skoraj dveh desetletjih čakanja le dobiva zakon o dolgotrajni oskrbi. Tako naj bi vendarle sistemsko uredili kronično zanemarjano področje skrbi za najstarejše; priskrbeli naj bi dodatna mesta po domovih za starejše, izboljšali že obstoječe zmogljivosti in okrepili storitve pomoči na domu – in vse to zgolj z zanemarljivimi dodatnimi finančnimi bremeni za prebivalstvo. Slišalo se je prelepo, da bi bilo res. Kmalu se je pokazalo, da je bil občutek upravičen.

Za uresničitev zastavljenih ciljev bi država morala zbrati dodatnih 641 milijonov evrov. Dobrih 300 milijonov bi dobila s prerazporeditvijo denarja iz ostalih virov, ki so zdaj razdrobljeni na različnih proračunskih postavkah. Preostanek naj bi prispevalo prebivalstvo prek novega obveznega zavarovanja, ki bi znašalo malo manj kot tri odstotke mesečnega prejemka posameznika; tako bi zbrali okoli 335 milijonov evrov. Do te točke je predstavljeni zakon v bistvu prepis reforme, ki jo je že leta 2017 kot ministrica za zdravje pripravila Gantarju tako mrzka Milojka Kolar Celarc. Od njenega predloga pa se pomembno razlikuje v točki, v kateri določa, komu naj bi šlo omenjenih 641 milijonov. Kolar Celarčeva je namreč predvidevala, da bi s temi sredstvi krepili predvsem državne domove za ostarele in ostale javne zavode, ki delujejo na tem področju, vlada pa zdaj načrtuje, da se bodo iz njih napajali predvsem zasebniki.

Zlati časi za koncesionarje

Predstavljeni zakon tako predvideva, da bodo luknje, ki zaradi povečanih potreb starajočega se prebivalstva že zevajo v javni mreži, krpali zlasti zasebniki, s katerimi bo država sklenila koncesijske pogodbe in jih nato financirala iz javne blagajne Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Te potrebe – z njimi pa možnosti za zaslužek – so že zdaj precejšnje. Po podatkih Skupnosti socialnih zavodov Slovenije nam v javni mreži domov za ostarele v tem trenutku manjka 2470 postelj. Zaradi naraščanja deleža starostnikov se bo ta številka v naslednjih letih še skokovito povečevala. A namesto da bi država z zbranimi 641 milijoni zanje zgradila nove, sodobne državne domove, bo z novim zakonom to prepustila predvsem zasebnim podjetnikom.

To je težava, ker so postelje v zasebnih domovih praviloma bistveno dražje. Računsko sodišče je v odmevni reviziji področja dolgotrajne oskrbe lani opozorilo, da so cene v koncesionarskih domovih v povprečju za 28 odstotkov višje od cen v državnih domovih. Že zdaj si revnejši upokojenci ne morejo privoščiti bivanja pri koncesionarjih; s krepitvijo položaja slednjih se bodo cene oskrbe še dvigovale, razslojevanje med starejšimi pa poglobilo. Takšen je neizogibno učinek privatizacije, nazorne zglede tovrstnih trendov pa najdemo v delih javnega zdravstva, ki jih danes obvladujejo koncesionarji, zlasti v zobozdravstvu.

Kdor bo imel denar, bo lahko na starost užival v najvišjem možnem standardu bivanja in oskrbe, lahko si bo privoščil zasebno suito, svojega fizioterapevta, kozmetičarko, nutricionista. Ostali pa ne.

Namesto da bi vlada s celovito reformo odgovorila na neugodne demografske trende in zagotovila varno in udobno starost vsem državljanom in državljankam, tako zdaj izkorišča zaostrene razmere, v katere je sistem dolgotrajne oskrbe potisnila epidemija koronavirusa, za privatizacijo tega področja. Da je njen namen točno to, dokazuje dejstvo, da se je podeljevanje koncesij že začelo. Devetnajstega junija je namreč Cigler Kralj oziroma ministrstvo za delo objavilo javni razpis za podelitev koncesij za opravljanje institucionalnega varstva v domovih za starejše za 1100 postelj. Kot so zapisali v obrazložitvi razpisa, je njegov cilj »zagotovitev dodatnih kapacitet v domovih za starejše zaradi povečanih potreb po domskem varstvu«.

Nadstandardna starost za nadstandardno denarnico

To pa še ni vse. Poleg koncesionarjev se zaslužek na račun starejših obeta tudi tradicionalnim zaveznikom strank sedanje koalicije, zasebnim zdravstvenim zavarovalnicam. Predstavljeni zakon tako v 9. in 12. členu kot prvi tovrstni predpis zagotavlja pravno podlago za nov tip dodatnega zavarovanja, ki ga zagotavljajo zasebne zavarovalnice za nadstandardne storitve dolgotrajne oskrbe. Kot piše v obrazložitvi predloga, »gre za povsem komercialni finančni produkt, ki ga omenjeni krovni Zakon o zavarovalništvu ne ureja med zavarovalnimi vrstami. Posameznikom omogoča, da se lahko zasebno zavarujejo za plačilo stroškov, katerih plačilo ni pravica iz obveznega zavarovanja za DO (na primer hotelski del, storitve, ki presegajo obseg pravic …).«

Z drugimi besedami – kdor bo imel denar, bo lahko na starost užival v najvišjem možnem standardu bivanja in oskrbe, lahko si bo privoščil zasebno suito, svojega fizioterapevta, maserja, kozmetičarko, nutricionista, učitelja joge ... Revnejšim pa bo ostalo stiskanje v vse bolj dotrajanih in natrpanih večposteljnih sobah v državnih domovih – ali pa celo odhod v cenene »obiteljske domove«, novodobne hiralnice, ki jih Hrvati pospešeno postavljajo ob južni meji prav z namenom, da bi privabili slovenske upokojence.

Zavarovalniški agenti NSi

Nosilec teh teženj je minister za delo Janez Cigler Kralj iz stranke NSi. Slednja je v političnem prostoru največja zagovornica zasebne pobude in najtesnejša zaveznica zasebnih zdravstvenih zavarovalnic. Ko je konec lanskega leta koalicija Marjana Šarca v parlament poslala zdravstveno reformo, s katero je skušala odpraviti dopolnilno zdravstveno zavarovanje, so poslanci in poslanke NSi skupaj s kolegi iz Janševe SDS bolj kot predstavniki ljudstva delovali kot agenti zavarovalniškega lobija in zagrizeno branili dopolnilno zavarovanje, ki je pomemben vir prihodkov zavarovalničarjev. Že tedaj je bilo jasno, da bo NSi skupaj s SDS iskala način, da tem strukturam zagotovi nov sistemski vir. Očitno so ga našli na več sto milijonov evrov vrednem trgu storitev dolgotrajne oskrbe.

Tudi ta vlada Janeza Janše se ne bo odpovedala nameram po privatizaciji zdravstva in sociale. V času prve Janševe vlade je prav tako potekalo podobno podeljevanje koncesij zdravniškim zasebnikom.

Na to je opozorila stranka Levica, ki je v izjavi za javnost med drugim zapisala: »Nova Slovenija, ki ves čas najbolj zavzeto uveljavlja interese komercialnih zavarovalnic, je tudi tokrat pokazala svoj pravi obraz. Vztrajno in redno so minirali vsak poskus ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki bi razbremenil najrevnejše in v sistem financiranja zdravstva vnesel solidarnost. Zdaj gredo še korak naprej. Namesto da bi dopolnilno zavarovanje ukinili, predlagajo, da se ga enostavno prekopira v sistem dolgotrajne oskrbe. S tem bi ponovno potegnili najkrajšo najrevnejši plačniki dolgotrajne oskrbe, najbolj pa bi profitirale komercialne zavarovalnice, katerih verna sluga v Državnem zboru je Nova Slovenija.« Ob tem gotovo ni odveč omeniti, da je vidni član NSi Matjaž Trontelj eden od direktorjev zavarovalnice Vzajemna. Trontelj je med ključnimi kadri stranke na področju zdravstva, med pogajanji za sestavo vladne koalicije je veljal za najresnejšega kandidata NSi za ministra za zdravje.

Gantarjev pravi obraz

Teden dni po tem, ko je s Tomažem Gantarjem novinarjem predstavljal predlog zakona o dolgotrajni oskrbi, je Cigler Kralj oznanil, da odreka podporo predlogu. Tako naj bi se odločil zaradi nestrinjanja s predstavljenim modelom financiranja z obveznim zavarovanjem, saj naj bi z njim preveč obremenili gospodarstvo. Seveda je NSi ob tem napovedala, da bo pripravila svojo shemo financiranja – in seveda bo ta temeljila na dopolnilnem zavarovanju, le pod drugačnim imenom. Gantar je kakopak izražal začudenje nad kolegovim nenadnim obratom, toda težko je verjeti, da je to začudenje pristno. Prej se zdi, da gre za manever, s katerim je vlada svojemu zdravstvenemu ministru omogočila, da se v zaigranem konfliktu profilira kot zagovornik javnega zdravstva in varuh starostnikov; Gantar kot podpredsednik razklane DeSUS in najresnejši kandidat za prevzem strankinega vodstva po odstavitvi Aleksandre Pivec krvavo potrebuje javnomnenjsko podporo.

A v resnici je tudi on agent teženj po privatizaciji javnega zdravstva. Njegova beseda je bila pred slabim letom dni zelo pomembna pri odločitvi poslancev DeSUS, da ob glasovanju o zdravstveni reformi zabodejo nož v hrbet Šarčevi vladi in uresničijo interese zavarovalnic. Svoj pravi obraz je Tomaž Gantar pokazal v začetku meseca, ko je njegov resor objavil 42 milijonov evrov vreden razpis za skrajševanje čakalnih dob, ki so se nabrale med epidemijo korone. Ob tem je pojasnil, da se bodo nanj »lahko pod enakimi pogoji prijavili tudi zasebni izvajalci zdravstvenih storitev«. Poteza je povsem usklajena z delovanjem zdravniške zbornice, ki je že teden dni pred tem v državnem zboru začela lobirati za podporo predlogu, ki ga je naknadno predstavil Gantar.

Jasno je torej, da se tudi ta vlada Janeza Janše ne bo odpovedala nameram po privatizaciji zdravstva in sociale. Te namere so pri slovenski desnici zgodovinsko izpričane; prav v času prve Janševe vlade je potekalo nebrzdano podeljevanje koncesij zdravniškim zasebnikom, ki danes lepo služijo na račun javne blagajne. Zdaj bodo koncesije pospešeno delili podjetjem, ki zagotavljajo storitve dolgotrajne oskrbe, obenem pa bodo poskrbeli, da bodo svoje dobile še zavarovalnice. 5