Ostanite še naprej z nami

Iztekel se je podaljšani rok za javno razpravo o svežnju medijskih zakonov, ki so ga sredi poletja pripravili na ministrstvu za kulturo. Rok je bil podaljšan zaradi ogorčenja strokovne javnosti, predstavnikov medijev, dela politike. Glavni namen pripravljenih zakonodajnih rešitev je krnitev moči javne televizijske hiše, poskus prevzema te hiše. Danes, nekaj tednov kasneje, se stvari niso spremenile. Na ministrstvu za kulturo (še) niso predstavili popravljene različice zakonskih predlogov in po vsej verjetnosti je tudi ne bodo. V stranki SDS medije razumejo kot oviro, kot sovražnike, ker ne poročajo tako, kakor bi morali. Povsem enako je na Bledu govoril predsednik češke vlade Andrej Babiš, ki je britanski Guardian in nemški Spiegel obtožil, da širita »lažne novice«. Poročanje »liberalnih medijev« je napačno predvsem zato, ker je kritično in avtonomno. Enako kot Babiš misli Janez Janša.

Ni naključje, da se je v tej politični kloaki največ bodic namenilo nacionalni medijski hiši. V resnici bi ta lahko delovala bolje, bolj profesionalno, v Mladini smo bili do nekaterih njenih potez pogosto kritični, a ne glede na to je nacionalna medijska hiša vseeno v službi javnosti, ne v službi politike, oglaševalskih, kapitalskih ali drugih interesov.

To dokazuje tudi njen program. Potem ko so na televiziji ponudili šopek prijaznih intervjujev z zaslužnimi osamosvojitelji, je bil v program uvrščen pogovor s Spomenko Hribar, ki je razkrila, da v času osamosvajanja vse pač ni bilo tako dobro, kot se prikazuje danes. Na strankarski televiziji, ki jo gleda in ureja Janez Janša, si takšne pluralnosti misli ne dovolijo. Prav tako ne bi dopustili, da poleg oddaje Pričevalci obstaja tudi oddaja Spomin. Ne glede na upravičeno kritiko takšnega televizijskega lotevanja zgodovine je vseeno prav, da spregovorijo tudi ljudje, ki so bili priča zgodovinskim prelomom. Takšnih primerov je še veliko: v torek zvečer je bil recimo na drugem programu TV Slovenija na sporedu navdihujoč nemški film Delo brez avtorja, ki prikazuje življenje Gerharda Richterja, zvezde sodobnega slikarstva. Po tem filmu pa si je bilo mogoče ogledati še dokumentarni filmski portret Vinka Möderndorferja, radikalnega kritika moderne družbe. Takšne in drugačne oddaje so torej vredne pozornosti, premisleka, gotovo veliko bolj kot turške TV-novele.

Točno za to imamo nacionalno medijsko hišo. Njena naloga je »zagotavljanje demokratičnih, socialnih in kulturnih potreb« državljank in državljanov. Kakovosten filmski program je ena od teh potreb. Druga je kulturna produkcija, poleg te pa otroški, izobraževalni, informativni, verski, glasbeni, dokumentarni, športni, zabavni in še kakšen program.

Janša se ne bo spremenil, vojno z mediji bije že od začetka devetdesetih let, že od izjave o »labodjem spevu«, že od rosnih let osamosvajanja. Ponovimo torej tisto staro zgodbo izpred 30 let, ko je skupaj z Igorjem Bavčarjem prišel v prostore Mladine in uredništvu predlagal, naj Mladina postane glasilo nastajajoče politične stranke. Takratni sodelavci revije so predlog zavrnili, neodvisni mediji pač niso glasila političnih strank.

Stranke vladajoče koalicije, NSi, SMC in DeSUS, že nekaj časa z nelagodjem gledajo, v katero smer vodi Slovenijo SDS. V resnici te stranke vztrajajo v interesni koaliciji in same sebe prepričujejo, da so največja težava Janševi tviti. Pa niso. Za njimi se skriva premišljen politični načrt, želja po kulturni revoluciji, želja, da se Slovenija »premakne v desno«. Predlagana medijska zakonodaja je pomemben kamenček v nastajajočem mozaiku avtoritarne družbe.

Odgovornost vseh poslancev je zato točno v tem trenutku, točno pri vprašanju medijske zakonodaje velikanska. Matej Tonin je demokrat, ni politik, ki bi rad živel v enoumni družbi. Enako lahko trdimo za Zdravka Počivalška, ki je pred časom rekel, da »pokorni mediji na dolgi rok ne koristijo nikomur«. Enako je z Aleksandro Pivec, ki je še kot predsednica stranke zatrdila, da stranka DeSUS predlagane medijske zakonodaje ne bo podprla.

Pluralnost, neodvisnost in avtonomija medijev so temeljni pogoji za svobodo izražanja. In svoboda izražanja je temeljni pogoj za demokracijo.