Kaos na pohodu

Bralka Mladine je ena izmed številnih, ki imajo svoje starše nastanjene po domovih za ostarele. Svojo sedemdesetletno mater vidi poredko, vsekakor dosti manj, kakor bi si obe želeli. Zaradi drugega vala epidemije covid-19 so domovi znova pred zaprtjem za zunanji svet, obiski so omejeni na vsega pol ure druženja zunaj domskih prostorov na teden. Materi je vedno težje in močno pogreša svoje domače, zato je hči prosila vodstvo doma, ali bi jo lahko za nekaj časa vzela k sebi. »Tako bi se lahko družili in pogovarjali, jaz pa bi si že prilagodila obveznosti tako, da bi tisti čas skrbela zanjo. Nikamor ne bi hodili in izogibali bi se stikom, pred vrnitvijo pa bi ji plačala test na koronavirus, da bi jo lahko brez skrbi sprejeli nazaj v njen dom za starejše,« pripoveduje bralka.

Toda vodstvo doma njeni in materini želji ni moglo ugoditi. Pojasnili so jima, da bi morali ne glede na izid testa v skladu z veljavnimi protokoli oskrbovanko po vrnitvi v dom nastaniti v sivi coni, ki je namenjena starostnikom s sumom na okužbo s covid-19. To pa bi pomenilo, da bi bila mama deset dni povsem izolirana, brez vsakršnih aktivnosti in stikov z zunanjim svetom – četudi bi bila potrjeno zdrava.

Več babic, kilavo dete

Primer kaže na zmedo, ki ob novem strmem naraščanju števila okužb z virusom vlada v sistemu varstva in nege starejših. Velja nepregledna množica pravil, ki do potankosti določajo vse vidike delovanja domov, pri čemer zavodi ne dobivajo navodil od ene centralne avtoritete, temveč komunicirajo z ministrstvom za zdravje in ministrstvom za socialo, NIJZ ter zdravniškimi regijskimi koordinatorji, ki preverjajo njihovo pripravljenost in sproti predlagajo ustrezne strategije. Z večjim poznavanjem bolezni se sproti spreminjajo tudi nekatera temeljna pravila, dostikrat tako hitro in tako drastično, da jim je težko slediti.

Če je še spomladi vlada svojce skorajda prosila, naj jemljejo starostnike k sebi – prva je to kar po Twitterju svetovala premierova žena, zdravnica Urška Bačovnik Janša –, jih danes nepredušno zapirajo v domove. V skladu s to doktrino – o kateri bi glede na izkušnje iz pomladnega vala, ko so se te institucije spremenile v največja žarišča bolezni, kazalo vsaj temeljito razmisliti – ostajajo v veljavi navodila o kohortni izolaciji oskrbovancev domov, v katerih se pojavi korona, z vzpostavitvijo treh ločenih con; v prvi so zdravi, v drugo namestijo tiste, ki so potencialno okuženi, v tretji pa pristanejo starostniki s potrjenimi okužbami.

Nova pravila določajo, da kakor hitro domu v svojih prostorih uspe vzpostaviti rdečo cono, ne kasneje kot v treh dneh, se morajo oskrbovanci vrniti vanj.

Toda že pred meseci se je pokazalo, da domovi za starejše v veliki večini niso sposobni organizirati ustrezno opremljenih in zajamčeno nepredušnih con, med katerimi se covid-19 ne bi mogel širiti. Velik del stavb namreč ni zasnovan za ta namen in nimajo prostorov, v katerih bi lahko izolirali del domske populacije; tako kot v domu, v katerem je nastanjena mati naše bralke, so rdeče cone največkrat organizirane v jedilnicah ali sobah za fizioterapijo, ki pa seveda niso zasnovane kot bolniške sobe. »Domovi ob pojavu okužb še vedno ne vedo, kam in koliko stanovalcev bo premeščenih izven doma ter kje in kako hitro bodo dobili nujno potrebne kadrovske okrepitve, s katerimi bi lahko nadomestili delavce, ki so zboleli ali pa so zaradi stika z okuženo osebo v samoizolaciji,« pojasnjuje v. d. sekretarja Skupnosti socialnih zavodov Slovenije Denis Sahernik.

Improvizacija brez učinka

Predvsem pa domovi za starejše nimajo na voljo zadosti osebja, ki bi lahko skrbelo za nemoteno delovanje sistema kohortne izolacije. Javna mreža zavodov, ki izvajajo dolgotrajno oskrbo starejših, je že leta kadrovsko podhranjena; kot je v nedavnem pogovoru za Mladino poudaril nekdanji direktor doma starejših v Ribnici Jaka Bizjak, »bi celotna mreža domov glede na trenutno število potrebovala vsaj še dvajset odstotkov več kadra«. Pri čemer predpostavka velja za normalne razmere, ko se v danem domu pojavi korona, pa se te potrebe še drastično povečajo. Kadar se virus razširi tudi med zaposlenimi – kot se je to doslej zgodilo v več primerih –, je odrejena obvezna karantena ne zgolj za okuženo osebje, temveč tudi za vse, ki so bili z njim v stiku. To pa lahko pomeni, da je iz sistema v hipu izločenih tudi po nekaj deset zaposlenih.

»Domovi za starejše se soočajo z izrazitim kadrovskim pomanjkanjem, zaradi česar je delo organizirano tako, da so zaposleni na oddelkih vsak dan v stiku z mnogimi stanovalci in sodelavci. Ob pojavu okužb se zato domovi soočijo z velikimi organizacijskimi težavami, ki jih še zaostri kadrovski izpad zaradi okužb med zaposlenimi in preventivne samoosamitve,« je konec julija javno opozorila Tanja Petkovič, predsednica sekcije domskih zdravnikov pri Združenju zdravnikov družinske medicine. Ministrstvo za zdravje vseeno vztraja, da morajo starostniki ostati v svojem domu; izjema so zgolj tisti, ki bi nujno potrebovali bolnišnično zdravljenje. Edina razlika glede na pomlad je, da je država pozvala štiri bolnišnice – v Ljubljani, Mariboru, Novi Gorici in Novem mestu –, da vzpostavijo posebne negovalne oddelke, ki bi lahko začasno sprejeli okužene oskrbovance iz posameznih domov. Ključ je v besedi »začasno«; kakor hitro domu v svojih prostorih uspe vzpostaviti rdečo cono, ne kasneje kot v treh dneh, se morajo oskrbovanci vrniti vanj.

Zakaj država glede na vse argumente še vedno vztraja, da morajo s covid-19 okuženi pa tudi zdravi starostniki, ki bi lahko začasno odšli k svojcem, ostajati v domovih za ostarele?

Stres ni več ovira

Če so predstavniki ministrstva za zdravje in vladne strokovne skupine še maja zatrjevali, da tovrstno premeščanje nebogljenim in mnogokrat zmedenim starejšim ljudem povzroča tolikšen stres, da jih nima smisla voziti v bolnišnice, so si vmes očitno premislili. In okuženim starostnikom naprtili še več stresnega premeščanja, v katerem na koncu pristanejo točno tam, od koder so prišli, v svojem domu za starejše. »Še vedno pogrešamo sistemsko ureditev ukrepov ob pojavu okužb v domu. Nimamo vnaprej pripravljenih ekip zdravstvenih delavcev, ki bi lahko priskočile na pomoč v trenutku, ko se posamezen dom sreča z okužbo,« pravi Denis Sahernik.

Še največja in nikakor nepomembna razlika glede na prvi val bolezni je, da imajo ti zavodi vsaj zadosti zaščitnih mask, halj in rokavic, kjer je bilo najbolj kritično, je država priskrbela tudi nekaj dodatnih kisikovih bomb. Vse to pa je še vedno premalo, da bi domovi za ostarele lahko ob zaostrovanju razmer nase prevzemali bremena bolnišničnega zdravljenja. To ni zgolj mnenje peščice nezadovoljnih svojcev in direktorjev omenjenih zavodov, pač pa tako meni vsaj del zdravstvene stroke. Sekcija domskih zdravnikov, ki deluje v sklopu Združenja zdravnikov družinske medicine, je tako pred slabima dvema mesecema ministrstvo za zdravje opozorila, da je treba s korono okužene starostnike nujno nameščati zunaj domov, bodisi v bolnišnicah bodisi v posebej za to prilagojenih ločenih stavbah (v Mariboru so za ta namen sprva predvideli nekdanji hotel Črni les). »Takojšnja popolna osamitev obolelih v zunanji enoti za covid-19 je nujna, saj kadrovske in arhitekturne razmere v večini domov za starejše ne omogočajo varne obravnave bolnih in učinkovite zajezitve nadaljnjega širjenja okužb,« so zapisali zdravniki, ki delujejo po domovih za starejše.

Gnili temelji

Zakaj torej država glede na vse argumente še vedno vztraja, da morajo s covid-19 okuženi starostniki ostajati v domovih za ostarele? Kakor spomladi pristojni postelje v bolnišnicah znova skrbno čuvajo za primer, če bi se virus razširil med večjim delom prebivalstva – kar se glede na rekordno rast števila okužb že dogaja. Iz UKC Maribor so že sporočili, da so zapolnili vse postelje, namenjene bolnikom s koronavirusom; v bolnišnici se jih je v trenutku pisanja tega članka zdravilo 23. Blizu mejnih zmogljivosti je tudi Infekcijska klinika v Ljubljani. To niso visoke številke; in če bo bolnišnično zdravljenje potrebovalo več sto ljudi?

Na prvi pogled se zdi, da ima zdravstveni sistem še nekaj rezerv. Trenutno bolnike s koronavirusom zdravi le pet bolnišnic, po vsej državi pa imamo skupaj deset bolnišnic, enajst specialnih bolnišnic in petero klinik; vsaj v delu teh ustanov bi nemara lahko uredili prostore za zdravljenje omenjenih pacientov. A jedro težave vsaj za zdaj ni v posteljah, temveč v ljudeh, kar je ta teden potrdil tudi direktor UKC Maribor Vojko Flis. Kakor domovi za starejše se tudi javna zdravstvena mreža že več let srečuje s pomanjkanjem kadra; analiza zmogljivosti zdravstvenega sistema iz leta 2016 je pokazala, da »je število zdravnikov na 100.000 prebivalcev v Sloveniji, kljub rasti v zadnjih 20 letih, še zmeraj pod povprečjem držav članic EU. Še posebej močno zaostajamo pri številu zdravnikov splošne in družinske medicine.«