Težka je izseljenska

Restavracija Brič
Dekani 3b
Tel.: 059 138 819
V Briču vam bodo postregli vsak dan od 11. do 22. ure.

Ambient:
kičasta bela over-all pregrinjala za stole, stropne valujoče bele plahte, s plastičnim baldahinom opremljen vrt in dragojevičevska muzika na zvočnikih

Napitki:
še s stare strunjanske lokacije je vinska vitrina založena z obilico zanimivih, predvsem belih primorskih buteljk

Dostopnost:
blizu finiša (ali starta) primorske avtoceste, ob starih ovinkih proti Črnemu Kalu; parkirišč je dovolj, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
hladne predjedi
črna rižota

Ne tako fino:
fuži s tartufi
razstavljena čokolada in kava

Hladni ribji tris je stal 16, fuži s tartufi 15,3, črna rižota 11,5, pol kile škampov 31,5, ogromen jadranski ligenj 18,4, kos kapesante 4,10, sladica pa 4,5 evra.

»O, pa to je tam, kjer so njega dni delali najcenejše in najslabše glasbene kasete!« je v spomine kreiranja domačih mikstejpov odneslo sivo eminenco Konzumovega inšpektorskega ansambla, ko smo bili po logistični napaki primorani postanek ob Kanalu sv. Jerneja na hitro zamenjati za vsak dan odprti dekanski Brič. No, izkazalo se je, da naša kasetna nostalgija ni edini spomin na preteklost: ekipa, ki zdaj obratuje v Briču, je – dokler ji niso odpovedali najemne pogodbe – tudi po naših kriterijih (Mladina, 14/2015) nadvse prepričljivo obdelovala morski živelj v strunjanski Primorki, od koder ji je, na srečo, uspelo prenesti dobršen del po širini, globini in cenovnih pribitkih zelo všečne vinske ponudbe, tudi izjemno lastno polnitev malvazije Capo d’Istria 2015, ki jo le brez omahovanja naroči, če boš kaj hodil po naših sledeh.

Manj sreče ima ekipa z novim ambientom: čeprav je bolj ali manj jasno, da se dekanski obcestni industrijski wasteland ne more kosati z idilo strunjanskega parka, bi lahko pobje v Briču vsaj pometali stran kičasta sintetično-elastanska bela pregrinjala za stole in dotrajani zunanji baldahin, ki sodijo v neko drugo obdobje, tja h kromdioksidnim kasetam.

Kuharsko so pobje ostali predvsem zavezani morju in na nekaterih mestih čisto simpatičnim mini nadgradnim intervencijam, predvsem v hladnem oddelku, kjer lepo zmehčane sipice zmešajo z jagodami in pinjolami, jih ob dišečem, le z malo olivca in limoninega soka odišavljenem mesu grancevole in na tanko narezanih lovkah perfektno skuhane hobotnice kot hladni tris postrežejo z izjemnimi, mehkimi domačimi kruhki, pri katerih bi prav prišli okovi, ki bi poskrbeli, da se človek ne bi do sitega nabasal že pri uvodnem poglavju.

Moči je bilo namreč treba štediti še za naprej – vsaj za odlično, krepko, bolj kot na fascinaciji z morjem tinte na teksturi zmehčane sipe temelječo črno rižoto ter za kolekcijo na žar plošči opečenih mehkih in sočnih kapesant, sladkastih dalmatinskih škampov ter velikega, mesnatega, kompaktnega lignja iz istega morja, s fuži s tartufi pa smo imeli težavo – ne toliko z malo tartufate, ki je jačala aromo sveže nastrganim gomoljikam, kot z nekimi, domnevamo, da jajčnimi, koagulati, ki so kazili teksturo sicer okusne omake. Pa tudi sladica je po imenu – razstavljena čokolada in kava – obetala več, kot je bil potem v kozarcu postreženi razmetani kaos sicer okusnih sadno-oreškasto-čokoladnih krem, pen, pirejev in drobljencev.

Brez skrbi: v Briču si res splača vzeti čas za resen vpogled v vinsko karto in vitrine in na mizo boste še vedno dobili več kot le spodoben obrok, sestavljen iz prvovrstnih svežih morskih sestavin, a kdor je isto ekipo (s)poznal v Primorki, se bo težko otresel občutka, da je s spremembo lokacije izgubila dobršen del kuharskodomišljijskega žmohta in/ali volje po nadgrajevanju zlatih klasik.