Ko arhitekta izzove teren

Na zahodu Slovenije, kjer pokrajina prehaja v Furlansko nižino, leži od vetra in sonca izklesana vinorodna Vipavska dolina. Nad njo se dviguje Nanoška planota, ki prehaja v rob Trnovskega gozda, od Krasa pa dolino ločujejo Vipavski griči. Submediteransko podnebje, ki z nenehnim menjavanjem toplo-vlažnega jugozahodnega vetra, imenujejo ga mornik, in mrzle severovzhodne burje, ki zapiha s Trnovske planote, daje dolini svojstven pečat.

»Ko tukaj pri nas pribije burja, ki ruva drevesa, res ne moreš imeti oken na severovzhodni strani, ker ti hišo napihne kot balon. Zaradi tega so naše stare hiše zaprte proti severovzhodu, odprte pa so na drugo stran. Tudi če gradiš še tako sodobno arhitekturo, moraš spoštovati te naravne danosti in vremenske razmere,« nas je opozoril Vipavec, arhitekt Marko Lavrenčič. In dodal: »Zame sta lokacija in oseba, za katero gradim, tisto merilo, ki določa arhitekturo. Sam prostor pa govori, kaj lahko narediš in česa ne smeš. Hkrati pa te izziva, da ga nadgradiš.« In zdi se, da je pri projektu turistične vasice Theodosius (leta 2019) Lavrenčič storil prav to. Četudi vasice ni bilo prav enostavno vkomponirati v očarljiv borov gozd, ki se pne na pobočju med Nanoško planoto in Trnovskim gozdom, mu je to zelo dobro uspelo. V gozd nad Vrhpoljem je položil sedem manjših objektov, ki so, kot pravi Lavrenčič, sobe z razgledom. In ko tako stopaš po potki, ki vodi od ene do druge »sobe v naravi«, te ovije omamni vonj borovcev in zelišč. Preproste arhitekturne oblike, postavljene v skalnat gozd, so oblikovane, kot da bi bile del narave. Pa vendar je vsaka soba udobna, poleg rajskega razgleda ima seveda sodobno kopalnico s straniščem in kuhinjsko nišo, nekatere imajo tudi savno. Arhitekturni kompleks petih samostojnih sob/ apartmajev in dveh skupnih hišk – v prvi so skupni prostori, v drugi pa wellness z jacuzzijem in savno – je v bistvu hotel v naravi.

»Moja osnovna želja je bila, da pustimo gozd takšen, kot je. Le štiri drevesa smo podrli, ta smo potem porabili za stebre pri skupni hiši. V gozdu ni bilo mogoče delati z gradbeno mehanizacijo. Zato smo morali objekte zasnovati tako, da je bila mogoča ročna gradnja. Vsak konstrukcijski element je bil premišljeno načrtovan v skladu s svojo velikostjo in težo. Tako smo hiše najprej ročno sestavili v delavnici in jih po segmentih prenesli na lokacijo, kjer smo jih ponovno ročno sestavili,« je arhitekt razložil princip gradnje v kamnitem pobočju. Objekti imajo leseno konstrukcijo, hiše so izolirane, imajo talno gretje, ogrevane so s toplim zrakom oziroma hlajene s hladnim. Osnovni materiali so les, jeklo in steklo, stranske fasade pa so iz kortena, samorjaveče pločevine, ki jo rja ščiti pred propadom. Sobe nad stezo med skalami, grmovjem, dišavnicami, ciklamami in borovci imajo fasado iz kortena, le ena pod stezico ima fasado iz zrcal. »Tej odločitvi je botroval razmislek, češ da se prebivalci sob nad stezo ne bi počutili porinjeni v drugo vrsto, hkrati se s takšno fasado kot arhitekt umakneš in prepustiš okolici, da se manifestira.« Z neke točke se hiška s steklenimi stranicami zdi kot fatamorgana sredi borovega gozda, saj je videti, kot da njena sprednja lesena fasada lebdi v gozdu. Šele ko stopiš nekaj korakov stran in spremeniš zorni kot, vidiš, da se gozd vizualno prelamlja, na zrcalni površini naenkrat zagledaš tudi svojo podobo ter dojameš, da zreš v »izginjajočo« hišo. Hiša iz zrcal je le še pika na i magične vasice Theodosius.

Po diplomi je življenjska pot Marka Lavrenčiča (rojen 1964) peljala na Dunaj v biro arhitekta Borisa Podrecce. »Zakaj Dunaj? Poročil sem se z glasbenico, ki si je želela izkusiti dunajsko žlahtno glasbeno širino in kulturno bogastvo te srednjeevropske prestolnice. Nemško nisem znal in edini arhitekt na Dunaju, ki je znal slovensko, je bil Podrecca. Napisal sem mu pismo, ga poslal skupaj s portfolijem in referencami. Povabil me je na pogovor in me sprejel. Nato sem v treh mesecih diplomiral, počakal, da so božično-novoletni prazniki minili, in že naslednji dan sva v katrco naložila vse nujne stvari in se odpeljala na Dunaj.« Prve mesece bivanja na Dunaju še ni mogel delati, ker v Podreccovem biroju ni bilo prostega mesta. Februarja 1992 se je ena miza sprostila in lahko je začel z delom. Sorazmerno hitro se je vklopil v delovni ritem, dobival naloge in z leti postal vodja projektov. Sledilo je obdobje prosperitete in dobrega sodelovanja s Podrecco. V nekem trenutku pa sta se z ženo morala odločiti, ali se vrneta v Slovenijo ali ostaneta na Dunaju. Družina je bila ključna. Odločila sta se, da se bodo njuni otroci šolali v Sloveniji. Tako je leta 1998 v Vipavi ustanovil arhitekturni biro Detajl in s seboj v Slovenijo prinesel nekatere na Dunaju začete arhitekturne projekte. Skupni podpis Lavrenčič-Podrecca nosijo projekti, kot je urbanistična ureditev osrednjega trga v Idriji, ki jima je leta 2006 prinesla najvišjo urbanistično priznanje, poimenovano po Maksu Fabianiju. Skupni projekt je bila tudi preureditev univerzitetne stavbe v Mariboru (2000), pa ureditev starega mestnega jedra v Škofji Loki ter gradnja vinske kleti Brič (2002). Čas sodelovanja s profesorjem Podrecco ima Lavrenčič v lepem spominu: »Podrecca mi je pri ustvarjanju puščal določeno mero svobode. Če pogledam njegove monografije, sem eden redkih, ki so navedeni kot soavtorji iz tistega obdobja.« Pravi, da sta se dobro razumela, saj je znal »prevajati« njegove misli v stvarnost, kar ni bilo vedno enostavno. »Nisva se razšla sprta, oba sva želela, da ostanem na Dunaju v biroju. Da zapustimo Dunaj, je bila skupna družinska odločitev.«

Poslovna stavba računovodskega podjetja Taxa (2002) je med prvimi samostojnimi Lavrenčičevimi stavbami, ki jih je projektiral po vrnitvi z Dunaja. V svoji karieri je naredil kar nekaj poslovnih stavb, poslovno-skladiščnih objektov ter proizvodnih hal. Pravi, da vedno stremi k temu, da sprojektira zares funkcionalno stavbo, ki ostaja znotraj sprejemljivih finančnih okvirov, ter da pogosto naročniku predlaga rešitev, ki je cenejša, funkcionalnejša in hkrati tudi estetska arhitektura. Pri snovanju stavbe Taxa je bilo nekaj ključnih nalog. Prva je bila, kako iz 200 m2 velikega programa narediti objekt, ki bo predstavljal naročnikove ambicije, druga pa, kako vse to vkomponirati na lokacijo, ki je bila na opuščenem odpadu tovarne Lipa iz Ajdovščine, na meji med mestom in vasjo ter med potokom Lokavšček in državno cesto.

Objekt je zasnovan kot enovit prostor s stopniščnim jedrom in sanitarijami. Ob tem se je pojavil inženirski problem, kako rešiti akustični del tega velikega enotnega prostora, kjer nekaj deset ljudi telefonira, kjer vodijo pogovore s strankami, v vrhnji etaži, na galeriji, pa potekajo sestanki. Kako vse te zvoke ublažiti, da se med seboj ne bi mešali in ustvarili neprijetne kakofonije. Rešitev je našel v izbiri strešne konstrukcije iz akustične perforirane pločevine, ki posrka in utiša glasove. Tako je navkljub velikemu skupnemu prostoru omogočil delavcem določeno stopnjo zasebnosti. Streha ni ravna, ampak tvori napeto obliko, ki se pne od vzhodne steklene dvonadstropne fasade prek stopniščnega jedra do zahodne pritlične fasade. Pri tem objektu je sodeloval z mariborskim statikom inženirjem Srečkom Baličem, ki je odličen strokovnjak prav za tovrstne stavbe iz jekla, stekla in betona. Ta kombinacija je bila za Primorsko skorajda revolucionarna, saj tod prevladuje gradnja v kamnu in betonu.

Lavrenčič je zasnoval kar nekaj projektov javnega značaja. Predvsem pa so zanj zelo pomembne ustanove osnovne šole in s tem tudi pomembni arhitekturni projekti. Oblikoval je nekaj prenov in dozidav šol nižje stopnje. »Vedno zagovarjam to, kar sem tudi v šoli na Vipavskem Križu ali pa tukaj v Vrhpolju. Namreč, šola je srce vsake vasi; če je šola, sta v vasi kultura in otroški živžav, v vasi ostanejo mlade družine, starši se srečujejo v šoli in iz tega se razvije druženje, ki je pomembno za vsako skupnost.« Arhitekt pravi, da s prizidkom pri osnovni šoli Vrhpolje niso hoteli narediti ne več ne manj. Oblikovali so volumen, enakovreden stari italijanski stavbi osnovne šole, držali so isto višino, isto dolžino, isto globino … tako se je obstoječa stavba nekako ponovila v novem dozidanem traktu.

Na pobočju Nanoške planote je med naravnim rastjem v strmem pobočju skrita še ena Lavrenčičeva stvaritev – družinska hiša s čudovitim razgledom na dolino. »Trudili smo se, da je ves izkopan material ostal na parceli. Tisto, kar smo izkopali na eni strani, smo nasuli na drugi, da se je poravnalo. Izkopano kamenje smo porabili za podporne zidove, drobnejši material za nasutje. Naredili smo plato, na njem bivalno enoto. Namreč, v bregu, ki nam je bil na voljo, ni bilo mogoče postaviti niti mize, vse je bilo treba poravnati.« Gradnja je potekala skoraj v ekstremnih razmerah. Breg je obrnjen proti severozahodu, tako so morali hišo (njene bivalne prostore) zasukati proti zahodu. Del hiše na severni strani je postavljen na petmetrske stebre, na južni strani je spodnja etaža v celoti vkopana v teren, na njej pa travnata terasa. Hiša ima še eno teraso, na kateri je bazen, ki je osem metrov nad terenom in sloni na dveh stebrih. Pri tej hiši gre za betonski skelet, ker opečna gradnja takšnega načrta ne bi prenesla, tudi zato, ker so razponi in nosilne konzole preveliki. A če pogledamo na hišo s hriba navzdol, vidimo, da je pravzaprav pritlična, le da stoji na stebrih in tako lebdi v pobočju Nanoške planote.

In kateri projekti so mu najljubši? »Rad delam manjše stanovanjske hiše, ki znajo biti izziv, kako na majhnem, omejenem prostoru narediti nekaj zanimivega. Druga zvrst arhitekture, ki mi je blizu, pa so vinske kleti, kjer se poleg gradbeniških in strojniških tehnologij srečaš še s tehnologijo pridelave vin.«

Med zadnjimi vinskimi kletmi, ki jih je sprojektiral, je Vinska klet Burja nedaleč od vasi Podnanos. »Vedno skušam narediti perpetuum mobile – sistem, ki vzdržuje sam sebe in ne potrebuje zunanje pomoči,« poudari Lavrenčič. Tudi vinska klet Burja ima zanimivo lokacijo. Arhitekt je izkoristil naravno višinsko razliko 10 metrov, da je vinarju omogočil gravitacijski princip pridelave vina, ki je za biodinamično vino izrednega pomena. Pridelava se dogaja v prostem padu – vse od grozdja in mošta do vina. Torej povsem brez črpalk, kar je tudi pomembno. Vino je živ organizem, in če ga prečrpavaš, ga na neki način poškoduješ. Arhitekturo je narekoval teren, v spodnji kleti pa je hrib poskrbel za presenečenje. Ob kopanju v hrib so prišli do velike skalne stene, ki je postala visok zid v kleti, ki seže čez več etaž. Ta surova skalna stena prinaša kleti poleg slikovitosti tudi hladen zrak, podoben tistemu v podzemskih jamah. In tudi to je pomembno za vino – tisto ob tej skali zori v hrastovih sodih, drugo (v etaži višje) pa v velikih betonskih jajcih. Stavba se nad teren dvigne le za štiri metre, njena skupna višina pa je 14 metrov. Prostori imajo zaokrožene stenske vogale, z zaokroženimi vogali je oblikovan tudi ovoj hiše, fasada, ki je vsa iz plutovine. Drugi materiali so peščenjak, beton, steklo, kovina, les.

Tla spodnje kleti niso iz železobetonske plošče, že zato ne, kot pravi arhitekt, da ne bi ustavili zemeljskih energij, teh, ki hranijo tudi trto. Zaradi higienskih razlogov pa so čez zemljo morali dati pusti beton. Tudi odvajanje plinov so rešili s prostim padom. Na najvišji točki so vgradili »pineto«, ki vodi do potoka, da iz kleti stečejo plini, v njeno notranjost pa se vrača hladen zrak.

Marko Lavrenčič je arhitekt, ki dobro razume teren, različne materiale in njihove zmožnosti ter iz tega snuje obliko; spoštuje delo obrtnikov, pomemben mu je detajl. Pravi, da je arhitekt prvenstveno inženir: »V arhitekturi je veliko nezavednih signalov, ki se zapisujejo v človekovo podzavest in oblikujejo celotno sliko, ki je lahko pozitivna ali pa tudi negativna. Tista duhovna plast inženirstva oziroma umetnosti arhitekture je skrita. Eros, ki dela nekaj zapeljivega, pri arhitekturi nikoli ni neposreden.«