Zbudite se!

Tako, čisto na tiho, sredi interpelacije zoper ministra za notranje zadeve Aleša Hojsa in prepirov o tem, kdo naj bi bil, če in ko bo odšla Aleksandra Pivec, novi podpredsednik vlade, je v parlamentu na seji mandatno-volilne komisije potekala običajna razprava o imenovanjih. Poslanci so se pogovarjali o izvolitvah v sodniške funkcije, o državni volilni komisiji ter o novem človeku, ki naj bi na predlog vlade postal član nadzornega sveta Slovenske tiskovne agencije.

Zgodba o tej seji je povedna, zato o njej nekaj več besed. Nadzorni svet osrednjega informacijskega servisa v Sloveniji nadzoruje zakonitost dela javne tiskovne agencije, katere naloga je »opravljanje javne službe stalnega, celovitega, točnega in objektivnega zagotavljanja informacij o dogodkih v Sloveniji in po svetu za potrebe javnosti«. Nadzorni svet sprejema poslovne načrte, pregleduje finančno poslovanje, preverja vsebinske zasnove in, kar je bistveno, »odloča o imenovanju direktorja«. Ter tudi o njegovi razrešitvi.

39
glasov imajo v parlamentu skupaj poslanci strank LMŠ, SAB, SD in Levica

46
glasov podpore ima trenutno vladna koalicija (brez poslancev narodnih manjšin in Jelinčiča)

5
poslancev šteje poslanska skupina stranke DeSUS

8
poslancev šteje poslanska skupina stranke SMC

46
glasov je potrebnih za potrditev konstruktivne nezaupnice ali začetka pravnega postopka ustavne obtožbe

V četrtek so torej poslanci vladne večine na resornem odboru izbrali novega člana nadzornega sveta STA. To je postal Radovan Cerjak. Gre za ljubljanskega odvetnika, znanega po tem, da je spisal ustavno pritožbo zaradi poimenovanja ljubljanske ulice v Titovo. Cerjak je zadnje čase reden gost na Novi24TV. Oboje ni sporno. A meje dopustnosti je Cerjak prestopil 6. avgusta, ko je zapisal, da je žaljivi tvit uradnika ministrstva za notranje zadeve o tem, »da so slovenski CSD-ji leglo feministk, nedofukanih zafrustriranih žensk in poženščenih beta fantov«, točen. Ali natančneje, namesto da bi Cerjak, ki se po lastnih besedah zavzema za »dostojen dialog v javnosti«, obsodil žaljivi zapis, je raje podprl tako avtorja tvita kot Vinka Gorenaka, državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade, ki ga je retvital. Cerjak je tako zapisal, da je tviteraški »zapis 99% točen«, vsi odzivi nanj pa kažejo, kako je »orkestrirana naša medijska krajina«.

Takšen človek naj bi bil torej odgovoren za to, da je poročanje Slovenske tiskovne agencije celovito, točno, objektivno. Vlada je v želji po imenovanju pravega človeka na pravo mesto pred časom šla tako daleč, da je po prevzemu oblasti objavila še en poziv za novega člana nadzornega sveta STA, četudi je Šarčeva vlada prej že izvedla en javni poziv, na katerega pa se Radovan Cerjak takrat naj ne bi prijavil. je nakazalo, da naj bi tudi drugo glasovanje preživel brez težav.

Ni nenavadno, da so Cerjaka pri kandidaturi podprli poslanci NSi in SDS. NSi zato, ker je Cerjak pred leti na željo Mlade Slovenije spisal pobudo za oceno ustavnosti odloka o poimenovanju Titove ulice. SDS, ker je Cerjak med drugim pravni zastopnik Nove24TV. Povsem nerazumljivo pa je, da so imenovanje takega človeka podprli trije poslanci SMC, Nada Brinovšek, Gregor Perič in Janja Sluga, ter dva predstavnika DeSUS, Ivan Hrščak in Franc Jurša. Izgovor, da je tako sklenila vlada, je politično nevzdržen in neumen, enako je s trditvijo, da je tudi nekdanji premier Marjan Šarec v svojem kabinetu zaposlil Damirja Črnčeca, nekoč plodovitega pisca rasističnih sporočil na Twitterju. Res ga je, a zaposlil ga je predsednik vlade, za to je bil tudi vseskozi kritiziran, tokrat pa so spornega odvetnika potrdili koalicija in njeni poslanci v državnem zboru.

»Sprememba vlade ni dovolj, prekiniti moramo z janšizmom, ustaviti je treba erozijo demokratičnih institucij in korupcijo ter ponuditi resnično alternativo.«
– Luka Mesec

Cilj tega imenovanja je jasen, na čelu STA si Janez Janša želi novega direktorja, sedanji Bojan Veselinovič je preveč samostojen. Cerjak sicer mora biti potrjen še enkrat, na velikem zasedanju, a glasovanje v resornem odboru je nakazalo, da naj bi tudi drugo glasovanje preživel brez težav.

Ustavimo oblast

Natančno ta epizoda, ki smo jo podrobno opisali, kaže na način, kako deluje aktualna oblast. Počasi, iz dneva v dan, ne glede na proteste, kolesarje, opozicijo, javna pisma, ugovore, spreminja Slovenijo. Sistematično, načrtno, marljivo. Če bo vlada na takšen način delovala še naprej, bo Slovenija čez nekaj mesecev povsem drugačna.

Kdo lahko ustavi oblast, ki objektivno škodi večini državljanov Slovenije, je preprosto vprašanje. Slovenija je parlamentarna demokracija. In v parlamentarnih demokracijah vlado izberejo in podprejo poslanci. Oblasti ne menjajo civilna družba, kritični intelektualci, jezni državljani, oblast izbirajo in potrjujejo na demokratičnih volitvah izvoljeni poslanci. Najmanj 46. Ali preprosteje, dokler bo vlada Janeza Janše v parlamentu uživala večinsko podporo, bo lahko počela, kar si bo zaželela. Ravno zato je danes največji delež odgovornosti v rokah političnih strank in njihovih poslancev.

Parlamentarna aritmetika je neusmiljena. Janševa vlada ima brez poslancev narodnih manjšin in SNS 46 glasov (z njima vred 51), štiri opozicijske stranke pa le 39. Za kakršnokoli politično spremembo so pogoj politični prestopi, spremenjena razmerja političnih moči v parlamentu. In prvi pogoj za kaj takšnega je resna, prepričljiva, verodostojna politična alternativa. Takšna, kot je sedaj, to ni. Karkoli naredijo, naj bo to interpelacija ali vložen zakon, jih Janša prehiti, vedno znova je korak ali dva pred njimi.

Poskusi povezovanja

V resnici se Alenka Bratušek, Marjan Šarec, Tanja Fajon in Luka Mesec v parlamentu redno srečujejo. Sestanki navadno potekajo ob torkih, včasih v enih, včasih v drugih prostorih poslanskih skupin. Gre za običajno, tehnično usklajevanje o tem, kaj se bo v naslednjih dneh zgodilo v parlamentu in kako nastopati. A po naših informacijah so bili dogovori na teh sestankih doslej precej splošni, v resnici nič konkretnega, zavezujočega. Zato se pojavljajo politična nesoglasja. »Predsedniki govorijo eno, poslanci nekaj drugega, člani strank nekaj tretjega. Zato prihaja do trenj in do prerivanj,« pravi neki sopotnik slovenske politike in dodaja, da vso to neusklajenost »bolj ali manj uspešno izkorišča vladna stran«.

Primer interpelacije zoper ministrico za kmetijstvo Aleksandro Pivec je tipičen. Najprej so se opozicijske stranke med seboj usklajevale, ali bi vložile interpelacijo ali ne, kdo naj bo prvi podpisan, je modro skakati po političnem mrliču in podobno. Ker ni bilo skupnega dogovora, čas pa je kar tekel, je interpelacijo v četrtek napovedala poslanska skupina LMŠ in šele po očitkih, »da Marjan Šarec znova solira«, so jo v ponedeljek s kislimi obrazi skupno vložile vse štiri stranke. To ni usklajeno in prepričljivo delovanje opozicije. Interpelacija zoper Pivčevo je v resnici politično modra poteza, saj bodo o njej glasovali tudi poslanci DeSUS, ki pa svoje nekdanje predsednice ne podpirajo. A samo z glasovi DeSUS ne bo šlo, opozicijski četverček ima skupaj z njimi le 44 glasov. Dva premalo.

Kako to nesoglasje vidijo predsedniki opozicijskega četverčka? »Res je, srečujemo se. Ampak ali veste, kaj je problem? Nimamo 46 glasov, tako pač je, številke so osnovni problem,« trdi Marjan Šarec. »V slovenski politiki v resnici potrebujemo več zrelosti. Ali mislite, da sem z veseljem odstopil? Najbrž nisem. Vseskozi sem govoril, da smo manjšinska vlada, in če preveč rukamo barko, v kateri smo, se bo ta hitro potopila.

Zgodilo se je natančno to. Vsi so dobro vedeli, kaj se bo zgodilo, če bo Janez Janša prevzel oblast, a niso odnehali. No, vsaj upam, da smo se sedaj kaj naučili iz tega obdobja.« Marjan Šarec ponuja tudi rešitev. »Veste, kaj bi morali narediti? Po tihem bi se morali dobiti vsi štirje predsedniki, spisati nekaj točk, ki nas povezujejo, nato poiskati manjkajoče poslance in postaviti vlado.« Recept je na papirju sicer smiseln, a politično težko uresničljiv. Po mnenju Marjana Šarca je razlog enostaven, preveč je očitkov za nazaj, preveč dogovarjanj, premalo akcije. »Poglejte, kako je nastala Janševa vlada. V nekaj dneh, mi pa smo jo leta 2018 sestavljali tri mesece, pa je imela moja stranka v vseh teh pogajanjih najmanj zahtev. Skratka, krivo je slovenstvo.« Kakšno slovenstvo? »Vsi bi radi nekaj, a hkrati ne bi ničesar storili. Politična fronta bi morala biti enotna. Postaviti bi morali novo vlado in se poenotiti o njenih osnovnih načelih. Recept bi moral biti enostaven: prva točka, zamenjava vlade Janeza Janše. Druga točka, raziščejo naj se koruptivni posli te vlade. Tretja točka, naj se vse kadrovske rabote te vlade vrnejo v prvotno stanje. Četrta točka, volilna zakonodaja. In potem priprava na volitve. Bistveno je torej vprašanje, kako zamenjati vlado, ostale stvari bodo prišle kasneje.«

Tanja Fajon je manj ostra. Kar je razumljivo, v slovensko politiko je prišla pred meseci, ko je po odstopu Dejana Židana postala (začasna) predsednica SD. Kot pravi, je nad razmerami v Sloveniji začudena. »Iskreno nisem pričakovala takšnih odnosov med politiki, takšne tekmovalnosti med sorodnimi strankami, morda bi se morali v resnici bolj zazreti vase, pustiti kakšen ego ob strani,« pravi. »V Bruslju je bilo drugače, tam je manj intrig, evropski politični prostor je drugačen, verjetno tudi zato, ker si evropski poslanci med seboj nismo neposredna konkurenca, hkrati pa naše politične odločitve vsaj na prvi pogled ne vplivajo na volivce. Po drugi strani pa se v Sloveniji vsak bori za svoj prostor, morda je včasih res videti, kot da se prepiramo v peskovniku, kot da bi si kradli volivce, res je preveč tekmovalnosti, kdo bo močnejši, tudi nevoščljivosti in nezaupanja. Tega si ne želim. To želim tudi preseči.«

A odnosi med strankami naj bi se v zadnjem času začeli izboljševati. »Večkrat sem pozvala kolege, naredimo skupne projekte, poiščimo skupne zgodbe. Počasi se stvari odpirajo, takšni sta recimo interpelaciji ministra Hojsa in ministrice Pivčeve. V resnici smo se v zadnjih tednih bolj zbližali in naredili nekaj načrtov, kjer lahko sodelujemo. A te odgovornosti se moramo zavedati vse opozicijske stranke.« Dobri nameni niso dovolj, Tanja Fajon priznava, da je Janez Janša premeten, vešč politični nasprotnik. »Škoda, ki jo s političnim podrejanjem policije, medijev in gospodarstva ustvarja vlada, utegne biti velika. Trajno lahko spremeni Slovenijo in njene možnosti. Vedno bolj jasno je, da lahko to škodo – gospodarsko, politično, socialno in okoljsko – preprečimo le z zamenjavo te oblasti. Vsako potezo opozicije pa je treba odgovorno pripraviti in jo uporabiti takrat, ko za to dozorijo okoliščine in možnost, da zanjo pridobimo 46 glasov. Ne le proti Janši, ampak tudi za vizijo drugačne Slovenije.«

V SD imajo že spisano ustavno obtožbo zoper predsednika vlade, pravijo, da gre za dobro besedilo, ki ga vseskozi dopolnjujejo, a vložili jo bodo samo v primeru, ko bo politično realno pričakovati, da bo ustavna obtožba uspešna.

Vrnimo se k bistvenemu problemu, kako do 46 glasov. Scenarijev je več, a v vsakem primeru bi politična alternativa potrebovala vsaj nekaj poslancev SMC, tistih torej, ki so enkrat že zamenjali konja. Nezadovoljstvo v SMC se krepi, predvsem zaradi potez Zdravka Počivalška – želel je recimo zaposliti nekdanjega župana Kopra Borisa Popoviča, čemur se je z besedami, »da gre za vprašanje

vrednotnega sistema«, uprla ministrica za pravosodje Liljana Kozlovič. A to ne pomeni veliko. »Ključ do uspešne konstruktivne nezaupnice ni v petih poslancih stranke SAB, ključ je v SMC,« razmišlja Alenka Bratušek. »Ko bodo spoznali, da ta vlada dela škodo in da so za škodo soodgovorni tudi sami, potem bo pravi čas za politične spremembe. V koalicijah se moraš vedno pogovarjati, prilagajati, usklajevati, sklepati kompromise. In ne smeš, kot je v prejšnji vladi počela Levica, bežati od odgovornosti. Če želimo biti uspešni, se moramo poenotiti v ključnih točkah. Zame je ključna točka zdravstvo, danes se na tem področju dela največja škoda. Naj ponovim, ni vprašanje dva ali trije poslanci SMC, ključna je vsa poslanska skupina.« Kako pa prepričati poslance SMC, da že drugič prestopijo? »V politiki je vse mogoče, zavedam se, da v politiki ni zamer, kdor tega ne razume, v politiki ne more delovati. In SMC bo prej ali slej spoznala, da se pod krinko boja proti epidemiji ali drugih spornih potez, tudi afer, v ozadju spreminja država. Stranka SAB bo absolutno podprla kakršnokoli smiselno levosredinsko kombinacijo.«

Seveda pa je vprašanje, kako si kakšna od štirih strank predstavlja, kaj pomeni beseda smiselno. Stališča, ki jih denimo zagovarja SAB, so v nekaterih stvareh povsem drugačna od tistih, ki jih zagovarja Levica. A Luka Mesec vseeno pravi, da se stvari, tudi zato, ker so se začeli redno srečevati, izboljšujejo. »Opozicija mora postati prava opozicija, čvrsta, trda in vztrajna v svojih stališčih. Zdaj smo dogovorjeni, da bomo delali na najmanjšem skupnem imenovalcu, iskali tisto, kar nas druži, obravnavali ključna vprašanja, kjer lahko nastopimo skupaj. Le tako bomo lahko postavljali meje oblasti Janeza Janše. «

To za resnično spremembo ni dovolj, zgolj nasprotovanje ni alternativa. Luka Mesec se še dobro spomni, kako je odšla druga Janševa vlada in kaj se je zgodilo po njej. »Takrat sem bil med protestniki, na ulici. A nova vlada je v dobršni meri nadaljevala politiko, ki jo je začrtala Janševa, ustanovili so recimo slabo banko in nadaljevali z razprodajo državnega premoženja. To je bila zame ena od najbolj antiklimatičnih izkušenj v politiki, ki se ne sme ponoviti. Tokratna alternativa mora narediti odločen rez s politikami vlade Janeza Janše. Nemudoma je treba zagotoviti neodvisnost medijev, policije in pravosodja od politike; prekiniti degradacijo okoljskih standardov; opustiti zapravljanje denarja za orožje; protikoronski ukrepi ne smejo več biti vzvod za privatizacijo javnega zdravstvenega sistema, demografski sklad pa ne pot do prodaje vsega državnega premoženja, in podobno. Sprememba vlade ni dovolj, prekiniti moramo z janšizmom, ustaviti je treba erozijo demokratičnih institucij in korupcijo ter ponuditi resnično alternativo.«

V resnici veliko ljudi Levici očita to, da ni šla v Šarčevo vlado, pozivajo jo, naj vendarle prevzame odgovornost. Marjan Šarec pa pravi, da je dovolj izmikanja. »Danes vidim, da je bilo narobe, da smo z Levico podpisali zunajkoalicijsko sodelovanje, tega ne bi več nikoli storil. Upam, da bo Levica spoznala, da se da sistem spreminjati samo od znotraj. Na tako imenovani levi sredini v resnici preveč filozofiramo, razmišljamo, to nas ubija, Janša pride in naredi. Naj vsak prevzame svojo odgovornost. Tudi Levica. In naj rečem neposredno, vprašajmo se, ali bo Levica dovolila, da Janez Janša uniči našo državo.«

Si Levica tokrat torej resnično želi v vlado? Luka Mesec na te pomisleke odgovarja, da so v novo vlado bili in so pripravljeni iti, vztrajajo pa pri rezu z janšizmom, politikami, korupcijo, ki jo uteleša. V koordinacijo s strankami opozicije naj bi sicer v Levici vlagali »veliko energije, saj je dobro sodelovanje med opozicijskimi strankami osnova za vzpostavitev alternative«.

Dilema, ali parlamentarna aritmetika ali skupna vsebina, je lažna, za zamenjavo oblasti je pomembno oboje in še kaj. Če sedanja opozicija in nekateri poslanci vladnih strank ne bodo poiskali načina, kako zamenjati vlado, bo Janez Janša na novih volitvah znova favorit. In ker ljudje iščejo politično alternativo, njegovi izzivalci ne bodo stranke, ki so v parlamentu, pač pa se bo vzpostavilo novo politično gibanje. Ta opcija je zelo realna. Kajti če Alenka Bratušek ne bo pozabila na grenke spomine iz časa neuspele kandidature za evropsko komisarko, če bo Marjan Šarec za svoj odstop še vedno krivil zgolj druge, če Tanja Fajon stranke ne bo prenovila in bo SD po načinu instrumentalizacije politike še vedno podobna SDS in če Luka Mesec ne bo pregnal dogmatizma iz lastne stranke in iz samega sebe, potem bo Janša brez težav vladal vsaj do volitev. Tisti, ki ne znajo nagovoriti volivcev in volivk v času, ko se krepi nasprotovanje vladi, bodo morali poiskati nove poklice, veliko razočaranih in razžaljenih ljudi pa novo državo ali pa vsaj kakšno novo politično alternativo. Za to je vedno prostor.