Bianco menica

Prav je, da ustavni sodniki razmišljajo različno, tudi če odločitve sprejemajo s tesno večino, to le pomeni, da gre za ustavno vprašanje, pri katerem bi se sodišče lahko odločilo drugače. Svet ni nikoli črno-bel in enako je tudi z interpretacijo pomena ustavnih določb.

Točno tako se je zgodilo pred dnevi, ko so ustavni sodniki odločili, da so bili pomladni (danes neveljavni) vladni odloki, s katerimi je oblast želela preprečiti širjenje epidemije, ustavno dopustni in ne čezmerni. Argumentacija peterice ustavnih sodnikov temelji na tem, da je bila izkazana dovolj velika verjetnost, da bo prepoved gibanja zunaj občine prebivališča prispevala k omejevanju širjenja bolezni. Takrat je bila epidemija šele v prvi fazi in vlada pač ni mogla vedeti, ali je ta ukrep v resnici potreben. Kasneje se je izkazalo, da ni. Vlada ga je odpravila in ga niti danes, ko so epidemiološke razmere slabše kot spomladi, ni spet uvedla.

Proti takšni odločitvi so glasovali Matej Accetto, Rok Čeferin, Špelca Mežnar in Katja Šugman Stubbs. Med tistimi, ki so napisali odklonilno ločeno mnenje, je bil najostrejši ustavni sodnik Rok Čeferin. Zapisal je, da se je na ustavnem sodišču zgodil nevaren precedens. »Ustavno sodišče je slovenski javnosti poslalo jasno sporočilo, da bo izvršilni oblasti v času epidemije dopustilo sprejetje še tako intenzivnih in nerazumno obrazloženih posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine, ker je vladi v kriznih razmerah pač treba zaupati. S tem se je Ustavno sodišče odpovedalo svojemu temeljnemu poslanstvu – nadzoru nad ravnanjem izvršilne oblasti, s katerim ta posega v človekove pravice in temeljne svoboščine.« In komu bi potem v teh razmerah morali zaupati? Rok Čeferin je jasen. Za sprejetje ukrepa omejevanja prehoda med občinami se ni brez zadržkov zavzel noben medicinski strokovnjak, skupina 25 epidemiologov z dr. Ivanom Erženom na čelu pa mu je »izrecno nasprotovala«. Če bi vlada že želela v resnici omejiti širjenja virusa, bi lahko, tako Čeferin, »omejila dostop do turistično zanimivih krajev. Ta ukrep bi bil na eni strani enako učinkovit kot sporni ukrep, saj bi preprečil zbiranje ljudi v turističnih središčih, na drugi strani pa bi bil bistveno manj invaziven.« Čeferin je skratka zaskrbljen, saj naj bi bilo ustavno sodišče preizkus ustavnosti najbolj invazivnega in množičnega posega demokratične izvršilne oblasti v človekove pravice opravilo na podlagi napačne presoje in prilagojenega testa sorazmernosti.

Ni pa Čeferin edini kritik ustavnega sodišča. Neuspeli kandidat za ustavnega sodnika Andraž Teršek je dramatično zapisal, da je »duh nepovratno ušel iz steklenice«. Odločitev večine ustavnih sodnikov naj bi bila »izvršilni oblasti dala bianco menico za znatno omejevanje ustavnih pravic in svoboščin s podzakonskimi pravnimi akti, če se le vlada sklicuje na ’neposredno in grozečo zdravstveno nevarnost’«. Še več, Teršek celo trdi, da je ljudstvo izgubilo »vrhovnega varuha ustavnega reda pred dnevno strankarsko politiko«.

Za ustavnost vladnega ukrepa so glasovali Rajko Knez, Klemen Jaklič, Marjan Pavčnik, Marko Šorli in Dunja Jadek Pensa, ki se ji je devetletni mandat ustavne sodnice sicer iztekel sredi poletja, a v parlamentu še niso našli njenega naslednika. Če bi namesto nje ustavni sodnik v resnici postal Andraž Teršek, v parlamentu so mu junija na glasovanju za izvolitev zmanjkali glasovi treh poslancev, bi vlada na ustavnem sodišču izgubila.

Posledice odločitve peterice ustavnih sodnikov bodo daljnosežne.